Na robu sveta

Ladja je plula po odprtem morju, po dolgi ravnini turkizno zelene, obarvane s peno redkih valov. Nebo je bilo modro, brez oblakov, kot oko ribe. Nič. Mir. Plula je proti koncu sveta, na kraj, kjer so se končali zemljevidi in kjer je zemlja, ko je s svojimi rokami segla dovolj daleč, pustila prostor velikim morskim kačam, da so potapljale in goltale ladje neukih mornarjev. Kapitan je sedel v svoji kabini, za mizo polno kart, sekstantov in kompasov. Ni vedel, kaj bo sledilo, se bo ladja zvalila preko roba sveta, padla v širne globine zvezd in izginila v neznano, bo poletela in se pridružila zvezdam ali pa bo mirno in tiho zaplula v nove vode, kakor je storila že mnogokrat. Še vedno je imel ženo in še vedno se je spomnil, kako je stala v beli obleki in klobuku na bregu reke, ko je počasi zapuščal pristanišče in je posadka z nasmehom na obrazu odpirala jadra. Želela si je odprtega morja, želela si je dogodivščin in večne slave ob svojem imenu. On si je želel miru, tihega in toplega doma, kjer bi ob prebiranju o velikih potovanjih v sebi odkrival tisoče svetov, v katerih bi se spopadal z orjaškimi lignji in kačami iz globin in kjer bi njegov boj lahko prekinil zgolj klic k popoldanskemu čaju. Bila mu je tuja ta čast, potovati po koncih sveta, ni je maral in ni je želel, dolžnosti, ki jo je moral opraviti, pa ne zaradi sebe, svojega ugleda ali golega preživetja. Dodelili so mu ladjo in z mislijo na mirno starost jo je vzel, ne da bi enkrat samkrat začutil vznemirjenje. Prvi častnik je bil drugačen, bil je podoben ženi, ravno zato je z njim tako dobro shajal. Želel je odkriti nekaj novega, nekaj čudovitega. Atlantido ali El Dorado, želel si je zlatih mest, belih stebrov, ki stojijo pred templji tujih božanstev, želel si je odkriti ljudi, ki diamante uporabljajo kot frnikole in rubine za označbe na cestah, kraje, kjer je zlato roža v laseh deklic in slonovina nič več kakor les ali plastika. Kapitan je želel nič, veliko vodo, ki se razprostre do Indije, nobenih ljudi, nobenih mest, želel je polom odprave, ki ne bi našla nič novega in bi ga zato pustila samega na ulicah rodnega mesta, ob rečnem kanalu, od koder je ladja tisto pomlad odplula v nov svet. Kako sta si bila različna s prvim častnikom, kako drugače sta gledala na svet. V njem je vsak dan znova prepoznaval svojo ženo, vedno bolj in bolj, ob pogovoru z mornarji, ob hoji po palubi, ob spustu po lestvi v trebuh ladje. Bila je z njim, v obliki temnega častnika, ki je ponosno stal na nosu, zrl v belo peno valov in sanjal velikanska mesta ob neznanih obalah. Preverjal je zemljevide in položaj ladje, oprezal za tujimi kraji, ki jih bo vrisal na zemljevid, v mislih preigraval stotine imen, ki bi jim jih lahko dal, da so se le ustnice nemo premikale v brezglasne besede. Včasih ga je strašil, njegov pogled ob kipu Marije, ko je z ognjem v očeh ponavljal molitve in poljubljal srebrni križec. Odseval je goreče ljudi, kričanje mam in otrok, porušene templje in potok krvi, ki se prelevi v reko in obide zlat križ sredi ulice. Njegov bog je bil bog vojne, bog, ki ni dopuščal izjem in ni trpel nikogar, ki ni klečal. Kapitan se je kdaj pa kdaj ustavil ob misli, da bi častnika ponoči, ko ladja, to malo mesto, zaspi, poklical na palubo in tiho potisnil v vodo. Morje bi udušilo krik in izginil bi zadaj, sredi kapitanu tako znanega morja, in morda bi, ko bi ga morske sirene vzele za svojega, iz čistega spoštovanja, ki ga je le gojil do njega, na karto vrisal majhen črn križ. Nekaj ga je zgrabilo za vrat in vsak dih je postajal težji.

Morja in konci pripadajo luni, ki tu počiva, ko se na nebo usede sonce, pripadajo zvezdam, ki se loščijo, preden spet zasvetijo na znanem nebu, pripadajo ribam in stvorom globin, da se lahko skrijejo v zavetje vodnih gozdov. Lahko bi obrnil ladjo, ukazal umik in priznal poraz. Toda … Posadka ne bi dovolila, preveč je bila žejna slave, novih prigod, ki bi jih v zavetju noči šepetali na ušesa neukih deklic, da bi zardevale v temo in bi bil potem poljub slajši in noč toplejša.

Dom! Zakaj je zapuščal zavetje reke, njene tople roke in poljube na lica? Zakaj je zapustil stari kamniti zvonik in uhojeno cesto proti bližnjemu hribu, od koder se je v družbi koz lahko zazrl po modrini reke, ki je mirno ležala na zemlji, na toneče sonce, ki je z rdečo pobarvalo strehe hiš?

Ni preverjal karte, zapomnil si je zadnjo ožino, njen dolgi iztegnjeni lok, kakor prst, ki žuga in prepričuje popotnika, naj se obrne proti domu. Stopili so na rob Zemlje, kjer so se vode v velikem slapu zlivale v globino vesolja. Bučale so, grmele v daljavi, morje je potihnilo, ribe so izginile, zastave so padle vznak. Zemlja je, vedoč, da je tu njena moč končana, obmolknila in pustila zadnjemu slapu na svojem robu, da tistim redkim popotnikom zapoje uspavanko, preden jih potopi v globine, preden jih vrže med zvezde, preden odplujejo po večni reki naravnost med vetriče, ki po širnih planjavah vesolja nosijo beli pesek ugaslih zvezd.

Smrti si ni želel, ne brez poljubov in dotikov, ne brez tisočerih življenj, ki bi jih lahko doživel doma, ne tako omotičen, kot je bil, ko so se roke oprijele lesene ograje. Stisk je bil zadnji klic na pomoč, da olajša breme duši, ki se vsaj poskuša rešiti, čeprav je zanjo že prepozno, a kdo ve, morda pa se znajde v večni tišini, kjer si bo lahko skozi enakomerno tiktakanje vedno znova in znova očitala, da pa bi se morda božanska roka le stegnila k njej, če bi hlipala in kričala in se stegovala po pomoči, ko se je svet dokončno prelomil.

Padel je rob sveta, odtrgala se je ladja od bučanja Atlantskega oceana in zletela med zvezde na obzorju, pridružila se je Argu in zaplula proti zlatemu runu, mimo Sirija, ki je čakal na Orionov klic, mimo križa in kazalk, ki sta kazali pot na skrajni jug. Čakal jih je Jazon z razširjenimi rokami, čakale so jih prostrane širjave neraziskanih morij, in ko je hrup potihnil in je ladja zdrsnila iz vode v vodo … Mir, popoln mir. Pacifik.