Sonce je.
Vsi skupaj se pajsamo pred prehodom za pešce,
števec odšteva,

56, 55.

Pôt se prekopicava skozi lase na tilniku,
bije bitko z izhlapevanjem.

48, 47.

Laptop bi morala pustiti doma,
tako je težek,
da bom imela spet zavozlana ramena.

42, 41.

Gospa čez cesto ima psa
in malo ji je podoben.
Rada si predstavljam,
da ga je izbrala,
ker se ji je zdel nekam znan,
nekam ljubljen.
Rada si predstavljam,
da tako izbiramo tudi ljudi.

36, 35.

Sonce je,
klinc ga gleda,
in asfalt je tudi.
Moški na drugi strani
ima črn suknjič
in zelo neprijetno delovno okolje,
ali pa nezdravo veliko ambicije,
da si ni oblekel kaj drugega.

27, 26.

Mogoče se bom spremenila v kamen,
ker preklinjam sonce,
upam, da bo kamen bel,
črn kamen bi na tako popoldne spekel jajce.

19, 18.

Par se ohlapno drži za roke.
Oba vsake toliko obrišeta dlani v hlačnice,
cena bližine je skoraj neznosna.

11, 10.

Starejša gospa zraven mene si viha rokave,
a se ji vztrajno odvijajo,
verjetno uživajo v premikanju zraka
in v naveličani napetosti njene čeljusti.

4, 3.

Zakorakamo.
Nabildan mladenič
stopi na razgret čigumi na pločniku,
ga raztegne za sabo na peti čez tri metre tal,
kot mocarelo na vroči pici.
Izgleda strašno zajeban,
njegov švic ima verjetno vonj po jeklu,
vejpa,
mimo pridiši
okus sladkorne pene.

***

I.

Prejšnji torek so nam v študentskem domu prišli popravit
premočene strope v kopalnicah.
Malo so pokitali in potem prebarvali.
Z barvo so pošpricali naš koš za smeti,
se vljudno poslovili in šli.

Od takrat dalje me občasno prime,
da bi jim poslala lično spisano pritožbo,
naj nas vsaj dostojno utopijo do konca,
namesto da z mokrimi nogavicami in hlačnicami
stopicljamo po hladnem svetu,
si nenehno kuhamo čaje,
kot da je okej,
kot da nočemo brcati robnikov
in renčati kot kak pohojen deževnik.

II.

Nehote vzpostavim očesni stik z voznikom trole,
ko si v usta tlačim zadnje razpadajoče grižljaje
McDonald’s tortilje
in pomislim,
da je stopiti iz hiše
strašansko nasilna reč.

III.

Ko bi me vsaj kdo poslušal s predanostjo človeka,
ki mi želi na ulici prodati knjigo Chant and Be Happy.

IV.

Preden zaspim, si obljubim,
da bom nekoč pogoltnila celoten velecenjeni literarni opus,
dvakrat rignila
in potem izbljuvala nekaj bežno ustreznega.

***

Javna stranišča na železniški postaji
so zaklenjena med deseto uro zvečer
in sedmo zjutraj.

Ljubljani manjka prestižne kulturne produkcije
za visokocenovni turizem in klientelo,
in to je velik problem.

Javna stranišča na železniški postaji
so zaklenjena med deseto uro zvečer
in sedmo zjutraj.

Še kakšnih deset let imamo,
pa bo Ljubljana Lizbona
ali pa Berlin.

Javna stranišča na železniški postaji
so zaklenjena med deseto uro zvečer
in sedmo zjutraj.

Majhne stvari po malem lomijo
zaupanje v sestavljanko mesta.
Velikih prelomov ne bomo dočakali,
samo drobimo se v miniaturne plazove,
se na klančinah oprijemamo preplitko zasidranih trav
in korenine popuščajo.