Razpoke v freski

Nalagajo se kot plasti zemlje: kože. Vanje je zakopano
ognjišče: raztreseno drobno okorno orodje
in fosiliziran pelod, ki pripoveduje o plesu podnebij.
Vse to je doživel v svoji koži: iz votle medvedje kosti
izdelati piščal: kot zavest, a z luknjicami.
:
Skozi vrata: odmev pesmi v pozabljenem jeziku.
Podrto drevje, ležeče čez potok: še vedno ustvarja
zvok, ko se ob lubje drgne voda. V zelen tolmun pada
slap, pada svetloba, pada neizgovorjeno. Potopljeni
kristal šumenja: obrušen kakor tišina.
:
Ni nujno: v nove prostore vstopati skozi neznana priprta
vrata. Lesen mostič ob presahlem izviru ali ukrivljena vitica trte:
ni nujno česarkoli prečkati. Morda: ob srečanju na tlakovanem
dvorišču, kjer smo bili hoté ali pomotoma že neštetokrat:
po črtah prepogniti dlan, pustiti se vdihniti gozdu.
:
Premisliti travno bilko. Skozi okno tolmuna zreti v stoletja
rakov, pupkov in senc vodnih drsalcev. Mah in praprot
na skali nagovoriti s svetlobo: čakati odgovor
do pozne jeseni, poprha zime. Zeleni val:
drsi skozi živost bitij: se ne razbije?
:
Kamen na kamen: obdržal se je dlje od družinskih
vezi, od zadnje kaplje krvi vnukov. Tramovi iz glasbe:
podpirajo krhko hišo nad terasami, ki jih poplavlja
divjina. Brenčanje žuželk razteguje zrak:
vračanje v panje prihodnjih življenj.
:
Madeži odpadlega ometa na fasadi: senca
nekoga, ki v naročje dviguje mačjega mladiča: kljub
zakonitostim sence ima bele tačke! Iz kamna drsi glasba:
skrivno vezivo vseh hiš, vsakega kljubovanja težnosti
in minevanju: mehke tačke nekakšne duše.
:
V plasteh obrežnega kamna: um, ki ga upogiba tektonika.
Voda dolbe misli: šumenje, razšumevanje. Zidake v steni
opuščenega mlina drži skupaj: tanka pajčevina.
V odsevu potoka: večna praprot, neupogljivost jezu in ostri
rumeni žarki zrelega žita: poganjajo kolo: središče privida.
:
Labirint kamnitih ulic in stopnic: izpod površja
prebijajoče se drobne zeli, rentgen okostij v obliki tramov,
ki trohnijo, a vzdržujejo dodeljeno strukturo, odprta vrata
vseh hiš, kjer je kdo doma ali ga ta hip ni: vstopati in
pozdravljati med robidovjem: utripajočo vas, ki je hiša.
:
Koliko skalnih votlin, v katere ne vstopimo: pod hišo
zakopana tisočletna skrivnost z dvema obrazoma,
s kamnito masko nad vrati v neznano. Nasproti so ne-vrata:
reka drsi v ozko temno stopnišče z votlim zvenenjem. In čez reko
dva mostova: eden kamnit in star, drugi valovanje svetlobe.
:
Kjer se reka izmisli v morje: zarišejo se novi zemljevidi
obale: modre amebe: nasmejani zavoji lagune.
Flamingi se selijo kot matematični zapis v sosednjo plitvino.
Ptice na dolgih poteh med celinami: ali zamajete veter? Kolesnice
traktorjev na požetih poljih: ali narekujete polnost ribiških vrš?
:
V vrtu stoji stoletna oljka: središče pogleda izpod obokanih
obrvi samostana. Izpod ometa se lušči škrlatna podoba
angela: njegova krila so zlepljena iz tisočerih očes, ki so
v nevzdržni želji zapustila lastno ranljivost. Od teles ni ostalo kaj
več: praznina pod oboki kosti. Okrog sence drevesa: zlat obstret.
:
Zapiranje človeških teles v kamen: napenjanje mišic in kit
skozi stoletja: kamen komaj opazno raste. V krčevitem spopadu
se izvije iz materije: gibkost kentavra: kot da drsi med dlanmi
kiparja z dvignjenim kladivom: spolzka negibnost. Kar se resnično
premika: črna kapljevina senc, iztisnjena iz nevidne notranjosti.
:
Kakšne razpoke: v freski sveta. Ali bolje: v vsaki samoti meniške celice:
drugače razpokan svet. Kar jim je skupnega: okrvavljeno vznožje križa,
ne vrh. Ljudje v globokih gubah oblačil in zlatih avreolah: kot da raziskujejo
morsko dno. Biti ranjen: najprej zakrvavi obstret, ne telo. Lepota je, kar
dihajo: na pisanih angelskih krilih prihaja vest o, pravzaprav, smrtnosti.
:
Kjer se dvoje morij stika: modro in prostrano kot čas
Etruščanov: z zelenim in brbotajočim od škržatov. Od silnih vetrov
in tokov: tu drevje pade. Prezgodaj osivele iglice borovcev
pokrijejo dno neizprosne modrosti. Vse ladje doživijo
brodolom: a se ne morejo potopiti. Vrtijo se v ravnotežju.
:
Na rumenih gričih: rumena mesta kot gnezda. Mnoga:
za eno in edino sončno jajce, ki zahaja. Previdno: nad nasršenimi
žagami cipres! Med kamnitimi stolpi! Rumene sence kapljajo
na rumene trge in ulice. Zoreče grozdje pred obzidji: drobna
sonca za neke prihodnje dni v rumeni pokrajini.
:
Tri kamnite klopi s kamnitimi vzglavniki: v črnem kvadru
grobnice. Stopnice, ki vodijo v zemljo: prostor zasutja. Vmes
položiti težak kamen: kot pokrov, da se svetova ne bi pomešala.
Za na pot: vzeti vino, nekaj sadežev in zapestnico. Iz sosednje
reže tal: slišati molk sopotnikov: na plovbi skozi makijo.
:
Po prašni cesti med cipresami: brenči vespa z bleščečim se
parom čelad. Ona se drži njega: čez ramo dolg ovoj
s senčnikom za na plažo. Oljke: mehko se obračajo
v razbeljenem zraku: proti morju za griči. Iz pozabljenih
grobnic: roparji odkopavajo etruščanske zaklade.
:
V kakofoniji oglašanja škržatov: vprašanje, kako
je zagodel prvi škržat: še pred soncem? Nekaj temnega
mora biti: v zvoku prvotnega petja. V sipino zabodeni
dežniki in podnje stisnjena gola telesa: med njimi hodi
črn trgovec: s stolpom klobukov na glavi.
:
Izpod opeke in ometa: vstaja staro mesto. S stebri
in oboki je zašito v prihodnje gradnje: a graditelj je vedno
Sizif: kotali skalo iz hiše v hišo, iz templja v tempelj
prenovljene vere. Korenine nekdanjih civilizacij nas pritrjujejo
v tla, ko se mesto kruši pod težo prihodnjih rodov.
:
Kako se je vmes vsula tolikšna plast zemlje: bo takó civilizacijo
pokrila naslednja plast: morda plastike, ob robu zažgane.
Odkopavanje in učenje: tramvaj zavije skozi tempelj kot razpotegnjeno
božanstvo: izstopijo ljudje v belih tunikah, z venci na glavah,
z lasmi, prašnimi od zemlje. M, D, C, L, X, V, I: črke in hkrati števila.