ponoči se lahko stisnem med vaju, / brez odeje, ki bi me pokrila, / natančno na sredino

Ladja

Svetilnik je Kiklop z vrtečo glavo-

s svojim svetlobnim očesom vidi milje daleč.

Noč prebadajo snopi bliskov.

Moja samota je „mornarjev dnevnik».

Intervali luči mi določajo smer-

„pesem hoče biti luč»…

Lorca in španski borci,

stihi in morska stihija-Preberi

rišem le z vodnimi spiralami / in peskom, ki ga po stvaritvi zbrcam

Osebi se nahajata na dnu brezna, ki ga od zgoraj osvetljuje luč. Medeja se zbudi na zguljenem usnjenem kavču. Na njenem puloverju so strjeni madeži bruhanja. Obe njeni dlani, oba komolca in oba bicepsa so pritrjeni na marionetne vrvice, ki se dvigajo v nedefinirane višave brezna. Jazon poležava na tleh pred ognjiščem. 

njegovi udi so kot šivi, / kjer zemlja poka na tektonske plošče. / že drugič se stekava na isti kraj, / figura voščene lutke v estuariju / polnočnega molka, / morska žival, /ki premika temo kot snovnost.

Vse naokrog postaja motno in zabrisano, najinega cilja na rtiču se sploh ne vidi več. Neka čudna meglica se vije v daljavi, morda kaj gori. Iz megle, ki postaja vse gostejša, se izvije najprej en, potem pa cela množica ljudi. Nekatere že poznava, tistega prešvicanega mornarja z začetka, pa rožnato gospo, nesramnega dedija in njegovo vnukinjo z belo zadnjico. Prihajajo še drugi, z njih visijo genitalije, trakovi roza kože in scefrane franže odsluženih ležalnikov.

Do malega hotela Rugantino je prišla po mirni ulici, zasajeni s platanami, z eno in dvonadstropnih stavb je odpadal omet, na križišču se je pred servisom koles zbirala skupina fantov, ki so pregledovali na sedež obrnjeno kolo, sedeli na robu pločnika ali vhoda v trgovino in poslušali muziko iz prenosnega radia na tleh. Nihče ni bil posebej pozoren nanjo in nenadoma je prvič sproščeno vdihnila, zaslišala je veter v krošnjah dreves, začutila poletje na drugi celini. Izstopila je iz ljubljanske zime in nepremičnosti.Preberi

imela sem majhno telo / deška ramena / z veliko svetlobe / ki je polnila zemljo

Čutim ljudi. Mnogokrat premočno. / Izčrpajo me. Izčrpam se. / Polniti se moram v miru in tišini.

Ostal je v njegovi glavi / s fleši fusnot in odrezanih scen / praznih mest po sili razmer / da jih lahk sam zapolniš