LUD Literatura

SAMBUCUS NIGRA

iz istoimenske, prihajajoče pesniške zbirke

Jure Vuga

I

Lomastim po mladem žitu.
S stegni te zdruzgam
kot zrel grozd,
da priteče sok
in se ti pocedi po čelu.

Moj hrbet se vzpenja
in se razpira kot šotor,
kot steza iz lave,
ki se vali v morje.

V tvojem naročju
rastem v nadobok,
dokler ne klonem
in se pokoren
zagrizem vate.

Držiš me,
da se ne razsujem
kot prebodena
vreča apna.

Slast grgra,
ko te gledam
vzpeto ozkopaso
in sinjo nad seboj.

Lady Godiva gola
jezdi skozi mesto,
ogrnjena v plašč
svojih dolgih las.

 

II

Tvoj život kliče po tem,
da bi bil vklenjen
in privit, izsesan,
do dna slasti,
prikovan v ječanje.

Kar sama pod mojo roko
tvoja rama zdrsne v belino.

Tvoj vonj je tako blag,
da se ob kantaros prislonijo grlice.
Dišiš po vijolicah
kot truplo svetnice.

Zato podivjam v minotavra.
Iz hrbta mi poženejo ščetine.
Zgrabim te za krhko fialo vratu
in molim,
razdejan.

Vračam se vase,
da ne zblaznim.

Moral sem najti angelsko bitje,
da sem naposled lahko
vesel
pujs, pujs, pujs.

 

III

V tvojem naročju predem
in si zdravim ranjeno šapico.
Od ugodja se sloči moj lok.
Od ugodja se sloči moj lok.

Sveže oprana rjuha sem,
ki se suši na razbeljeni skali.
Koža se razteleša, da bi te ogrnila.

Ti pa me milo gledaš
kot srnica med praprotjo
in mi spodmakneš dih
v neizrekljivo,
v sveti molk.

 

IV

Tvoja dlan se sprehodi
in izčrpana omahne.
Spolzi prek roba mojega hrbta
in je že terra incognita,
kjer se loka srh,
kjer dežuje loj.

Kdor ni pridržal dlani
na tvojem srcu,
ne ve, kaj je opij.

Kdor te ni držal za vrat,
zaman čaka pred Ištarinimi vrati.

Eno roko ti polagam spredaj,
drugo zadaj,
da med njima kroži tok.

 

V

Vodiš me, kraljeviča,
s srebrnim tokom na lov.

Z mojo žadovo palčko
seješ preplah po nebeških poljanah.
Mrtvim odpiraš usta.

Z mojo kanglico nabiraš
polže na obali
in vse se cedi od njihove sline.

Brstim.

Ujede cepajo z neba,
ko se ti nastavljam
in se božam po belini,
kjer srši rob.

Spravljam te ob pamet
z zamaknjenostjo
kot kak asket.

Kjer se me dotakneš
s svojo iskro,
se razpočim v fjord,
se razpočim v med.

Sinje moder in z zlatom prešit
je plašč device.
Blešči se v svetlobi,
ki je njena
in ni njena.

 

VI

Zlati cekin,
namenjen brodarju Haronu,
ti posadim pod vzglavnik.

Kmalu nas bo dal
poklicati Leonidas.

Razveži pasove mojih sandal,
temnooka Afroditina svečenica.

Kako naj zemlja loka mojo kri,
če pa tvoje ustnice
z enim požirkom
niso posvetile moje čaše?

Navaden hoplit sem,
a moja želja je nebeška:
rad bi kot smrtnik
zaspal v tebi,
ki si posoda,
ki si plamen,
ki si glas
moje boginje.

 

VII

Nebo nad nama zledeni
in krcne v čipko.

Ker me gledaš,
rišeš moj obstoj.
In vem, kdo si,
saj se dobro poznam.

Na ulici se poslavljava
in vdihujeva isto paro.

In gobavci so očiščeni,
slepi spregledajo
in hromi vstanejo
v blagrovanje
vsemogočne ljubezni.

Zaprem oči in pustim,
da svet zdrvi mimo.
In ko jih ponovno odprem,
si še zmeraj tu.

Osanna nell’alto dei cieli.

 

VIII

S a t o r
A r e p o
T e n e t
O p e r a
R o t a s*

 

*Znamenit palindrom iz časa antike je mogoče brati nespremenjenega v vseh smereh. Njegov dobesedni prevod bi lahko bil: »Sejalec Arepo ohranja delo v gibanju.«

O avtorju. Jure Vuga je rojen 12.11.1983 v Kopru. Pesmi je začel pisati v gimnazijskem obdobju. Leta 2009 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz zgodovine umetnosti in sociologije kulture. Istega leta je pri Beletrini izšel njegov pesniški prvenec Pod kamni plešem. Za diplomsko nalogo Interpretacija Botticellijeve Pomladi v misterijskem kontekstu je prejel študentsko univerzitetno Prešernovo nagrado. V letih 2006/07 in 2010 … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Oda vsemu

    Major Jackson

    Če bi zaklicali moje ime in bi / bil pozvan na močno osvetljen oder, da bi sprejel / kipec, bi se, potem ko bi najprej ostrmel od popolne / nejevere, zahvalil svojemu zobarju

  • Po definiciji smo vsi homo sapiens

    Iva Topolovec

    le tirnici najinih planetov sta naredili vse, / da se le ne bi križali

  • Obdukcija

    Mary Jo Bang

    Znanstvena skupnost / in tisti vsaj malo radovedni so vsi prišli / gledat. Kako zacvetiš v ta gozd beline.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.