Pod modro goro

Skozi prepleteni labirint ločja: spokojen
obraz vode: spi, potopljen pod modro
goro. Kot sen: oddaljen otroški spomin
ali ribiški čoln, mreže vlečejo vanj: otok
s kamnito trdnjavo. Kruši se pod vzleti ptic.
:
Ne trkajo na prepišna vrata: ne vstopajo:
so že tam: notri: drevesa s krivimi vejami,
grčami. Nikogaršnje povabilo: zapolniti
razpoko pozabljenega prostorja, zagrniti
odstrto okno. Preden otok potone na dno.
:
Kamnito nadaljevanje obalne čeri: oster vrh
čaplje: tiha vaja v negibnosti. Enako siv:
dim: zastane v oblaku pred obrazom
z raskavo apnenčasto kožo. Ob oknu
v mračni kuhinji: starka: sedi na valujoči postelji.
:
Stoletne hiše slonijo na hribu: škrbaste:
kot možje ob steklenem vrču. Po stopničastih
vrzelih: črni, stopljeni koraki: vino: izvira
pod kamnitimi oboki: obrvmi, ki visijo
nad grmom: zeleno roko, ki meša.
:
Reka: žila ogledala. Čolni na verigah:
poplavljeni od dežja. Drevje: vse to drži
v odsevastih rokah. Na priklenjenem listu
lokvanja: kaplja: prečno prerezana kapilara:
napaja majhno modro srce vodomca, skritega v nebo.
:
Izza roba hribovja: polzenje sence: negativ politega mleka.
Mehko oblazinjena zadnja svetloba drsi z vej. Skozi
zastali korak vetra: oster udarec in znoj: dečka v trku
boksarskih rokavic na prazni cesti sprožata kroge: zamaje se
star tovornjak: a ne temna hiša: fant v njej se dviga na drogu: osi sveta.
:
Obrazi z zlatimi obstreti: zrejo s točke večnosti.
Ženin in nevesta: s krono na glavi hodita v krogu
pred štirimi svečami: pričami večnosti. Sivi pater
s prstanom se odpelje: cigani nestrpno pogledujejo s stopnic
proti vratom: hipu: ko bo zazvenel zlat lesket na trobenti.
:
Pod oboki preteklih časov: nočni hlad
prebuja duhove: vrtinčijo se kot kriki obešenih
z mostu: ali dolge sape ribičev: ko pijani
iščejo svoje čolne. Obala se maje: majhne ribe
se držijo velike skale na dnu.
:
V dvorani sveč: ozki stojimo v vodi:
dokler ne ugasnemo. Ne zanetimo požara:
sprožimo voščene lise na gladini. V mozaiku
svetlobe: pod veko kamna: se izteka molitev:
dan si nadene svoj črni obstret.
:
Luč v oknu: mož petnajst let bedi,
da ne bi odplavilo hotela: postelj, ploščic, kablov
v stenah. Z mrkim pogledom motri, kar je
na tehtnici: gora, polpotopljena v jezero in težka,
ter drobna bela kepa: psiček, ki kuka izpod čolna.
:
Zvok čričkov upogiba suhe trave.
Na črnih obrisih gora: prevrnjen
veliki voz: tovor raztresen v noč.
Ozka cesta: brez dna, brez korenin:
se vije skoz zvezdne travnike: galaksije kresnic.
:
Iz motne zelene vode: izgubljena celina:
vrhnji rob njenih travnikov: in kar sledi:
preleti tisočih kačjih pastirjev: usklajenih
kot zrcalne podobe: zavihane v vprašaj
parjenja: nadaljevanja naraščajoče smrtnosti.
:
V nepojasnljivi meri časa: ne skozi zamrzle
konice zime: ali kot plod, nihajoč na zrelem drevesu:
ožarjen iz notranjosti svojega potovanja: tako se giblje
hiša na spolzkem telesu polža: kane na prostrano
ravnino travnika in obstane: balvan.
:
Pod ostrimi sivimi dojkami: rumeno telo:
kakor iz trav: skoznje senčno zaporedje
gibkih živali, gamsov: njihov tek sproža
valovanje in oblikuje nekaj kakor: veter:
križišče treh strani neba, izgon četrte.
:
Veter in vijugavo drevje se zapletata v vozel:
jezik, ki vihravo izgovori gozdove. Večer pada
skoz veje: zapiranje knjige dneva. Neroden in opotekav let:
par rogačev: dve črni črki: iztrgani iz zapisa
v neznani pisavi: utripata z jasnim pomenom.
:
Nazadnje se dvigne iz prostranosti morja: iz lebdečega
kotaljenja po dnu belih strug: prihrumi s hudournikom:
med ostrimi smrekami po bregovih: zasadi rano v lubje:
zdrsne po snegu, padlem globoko v poletje: se odbije od gladkega
skalnega obličja: s švistom rojstva: sprožen z vrha kamnite gore
:
To pojasnjuje skrivno vez med rojstvom in umiranjem:
sproženjem kamna in padcem drevesa: v gozdu kotalečih se
kamnov ima vsako deblo svojo skalno zaslombo: tiho možnost
zanihati v gibanje. Nad krošnjami visi težka senca:
siva ladja se pripravlja na izplutje.
:
V mraku se jezero obrne na glavo. Z gladke sive površine
počasi prikaplja rosa. Temá: se ne razlije. Gosta
jezerska voda: umije črni šelest dreves, bledi skovik sove.
Horizont, ki loči svetova: zgoraj in spodaj,
utripne. Dotik netopirja svetova pomeša.
:
V gostem mraku na dnu gozda: le cvetovi ciklam
žarijo z neznano svetlobo: medtem ko iz krošenj
utripajo zreli želodi. Nasprotno: isto: med listjem:
mrtvo telo rogača: koncentrirana temá:
črne mravlje jo raznašajo na vse strani sveta.
:
Zapreti oči: se potopiti v zlato črnino.
Klóp na zelenem griču. In topol.
Sedeti v družbi baročnih angelov: medtem se
tvoj obstret polni: z zamahi mlina na veter.
Na pladnju: par novih oči: odpreti.