Načini potovanja

Stvari

Angel je stopil s police z angeli.
Stvari v tej hiši se tesno naslanjajo
druga ob drugo, med seboj so povezane
kot mreža razpok v zidu.

Pajek visi s plastičnega svoda neba.
Vse je na svojem mestu, položeno
s skrbnim materinskim čutom.
Tako so v plitev prah položene stopinje angela.

Na dvorišču se siv maček igra z metuljem.
S krili podrgne ob lica šestih hčera,
ko vzleti skozi skrite sobane, pomnožene
z ogledali in svetle od otroških pogledov

s črnobelih fotografij.
Mama pomeni ustavljeni čas.
Sledovi rojstev na njeni koži so zabeleženi
z iglo za tetoviranje.

Očetje izstopajo iz hiše skozi zazidana vrata.
Se vračajo kdaj pa kdaj,
kot neznana figura v albumu
ali senca v kuhinji.

Maček odpira usta nad okroglo posodo z ribo,
pije vodo kot prosojen spomin. Njegove temne oči
vedo, da stvari včasih potujejo, na primer trobenta
ali kazalci na uri. Najmlajša hči je odšla za angelom.

Potres

Šel je mimo,
ko sva si na terasi
sedela nasproti.

Pokazal je rane
na sivih zidovih,
prazne dlani streh.

Ljudje so planili
na ulico.
Iz ljudi so planili vzkliki.

Ampak zato niso prekinili
stare obrti
dolbenja v baker.

Ali skakanja
z mostu v Neretvo.
Peke pit.

Zdi se,
da je nekdo
spet podaril ciganski deklici

gromozansko liziko
in jo je vrgla ob tla.
Ustrašila sva se.

Držiš harmoniko
kot ruševino,
skozi katero poganjajo drevesa.

Podpiram stavbo,
zgrajeno iz krhkih
sledi žongliranja.

Takšno je najino mesto,
hiše padajo in vstajajo
iz klobuka.

Lev

Iz rokava mi je zlezel lev.
Vprašal sem ga o horoskopu.
Ali je resničnost lahka in puhasta?
V človeških odnosih najdem iskrice in trne

in včasih bumerang.
Kako te drgne po hrbtu mokra roka,
ki ni tvoja, a kljub temu del tebe.
V odtok se zatikajo lasje. Si okopala leva?

Si mu razčesala spominjanje?
Planem.
Kupil sem antilopo in šampon,
mislim, da bo v redu.

Kajti zgodi se, da savano zajame požar,
moder plamen na štedilniku.
Imel je prav tako modro grivo, ko je zaprl
oči in obležal na marmornem prestolu.

Dotikala sva se z nogami.
Svetloba nad vrati je postala uokvirjena žalost.
Ko mu drgnem zobe,
vidim svoj ugriz na tvojem vratu.

Sence menjajo telesa.
Žrtvujejo jih,
da bi bile opažene,
da bi jih vzeli za svoje, jih šamponirali.

Srna

Na kamniti ploščadi odigram svojo predstavo:
sonce zahaja. Šop trave potresa rdečkasto grivo.
Pomanjšane doline in jezera

odkrivajo slutnjo odtekanja.
Žvižgi svizcev se kot skokica
odbijajo od stene do stene.

Korak postaja teža,
ugreza se v kamen, tehtnica pada
na drugo stran.

Ozko telo stoji tam in zre v daljavo.
Z otrokom, zavitim tesno ob hrbet,
in zlato košaro na glavi.

Macesni se levijo iglico za iglico.
Počasen požar je to.
Za seboj pušča žerjavico misli,

tiho opustošenje, ki svet napolni z belino.
V toliko stvari verjamem!
In ko se zbujam v noči ob gladkem črnem blesku jezera,

se nadme spušča Orion v zvezdnem oklepu.
Nikdar ne bo ulovil srne,
ki teče skozi mesečino.

Ležeča na boku
bi pomenila ulov nekih sanj,
prihod prezgodnje zime.

Znamenje

Oljke v pravilnih vrstah so znamenje,
da je pokrajina stara.
V zeleno vodo rezervoarja

so potopljeni njihovi trepetavi spomini.
Zbudijo se, ko gladino prestreli
padec olive. Jesen.

Njihovo izgubljeno potomstvo
se zaradi majhnosti zdi oddaljeno,
a je polno močnih koščic, divjih sokov.

Gospod z ukrivljeno palico sedi na trgu,
s soncem na ramenih,
koreninami v mozaiku tal.

Prihaja čas, ko premiki ne bodo več nujnost.
Oljke v pravilnih vrstah so znamenje,
da so drevesa našla gotovost in način potovanja,

v katerem je dovolj prostora
za dihanje in ples.
Tako stara pokrajina je,

da se tega ne spomni nihče.
Po dolgih ozkih kanalih odteka voda,
pod bleščečim odsevom prhni tiha usedlina.