LUD Literatura

Medtem ko sonce žge lase

pesmi iz zbirke "Kad zatvorim oči vidim modro" je iz hrvaščine prevedla Natalija Milovanović.

Snježana Vračar Mihelač

Centrifuga

 

nekatere trenutke
preprosto veš
boš pomnila večno
recimo tega
pri večno zavijem z očmi
čeprav me izdaja srce v prsnem košu
ti pa že izginjaš
v oblakih v katere padam
ležeč ob obali korane
prenajedla sem se robid
trava me žgečka
leze mi v ušesa
voda se kotali prek kamnov klokota
kača seka cesto
kmet jo dobi s težkim škornjem
v rokah drži vile
krvava sled se vije po asfaltu
medtem ko tečeva čez vozlišče na avstrijski avtocesti veki in jaz
v rokah nosiva lampijone se smejiva
nebo je rdeče kot za novo leto
vozniki hupajo vpijejo
asfalt se topi pod kolesi
mojega modrega ponija
kita kljubuje vetru
šele slutim kaj pomeni svoboda
nihče me ne more ujeti
moja kolena so polna padcev
koža peče od kopriv
sirene in čez nebo dirjajo letala
perov oče na vrhu strehe popravlja anteno
vpije nč bat otroc
in ne bojimo se
mika nas prezrel vonj murve
jemo dokler nam ni slabo
črni plodovi kot srce oglja
piješ ga ko si pokvariš želodec
prvakinja sem v sedenju na tenkem vrhu
tako da dolgo zadržujem dih
da ne bi porušil ravnotežja
kot na plaži ko se potapljam
svetilnik pred mano
gola se ne upiram pijanemu morju
svetlooki ljudje se bolje zabavajo
medtem ko sonce žge lase
v klubu pod disko kroglo
kujem načrt
predhodno sem zvrnila
dvojno vodka-višnjo
vse bom povedala
zunaj diši dež perzeidov
ampak on se na šanku stiska ob pevko benda
od ljubezni se rušim
naravnost v kamnolom
potem bo ona to zapela
mrtvi idoli so najhujši šepetaš
z jasnega neba udari slutnja
prasketa vonj kave v stari hiši
pravkar pražena
vijuga skozi nosnice
naravnost v žile
babica vrti mlinček
okosteneli sklepi šklepetajo
cvrčijo kakor vrela kavna zrna
dedkova pipa se je ukrivila
v stenah se razlega smeh
zdaj tam samuje odmev
soundtrack življenja
lahko bi tako v nedogled
nekatere trenutke boš pomnila
večno je le hip

 

 

Ko zaprem oči vidim modro

 

do plaže vsak dan
petkrat navkreber in trikrat navzdol
po makadamu brcam kamne
v avtomobilske gume
prah se zavleče v ušesa oči lase
odvržem oblačila brisačo in naravnost v morje
fabio nosi nonin ležalnik in senčnik
vidi se ga od daleč kot svetilnik
prsi mi še niso zrasle
lahko bi me imeli za fanta
ampak njemu padem v oči
nema govorica je podrejena poletju
lomi se prilagaja
kot lasje pod težo soli
parlo inglese e italiano
oče pravi otroci na hrbtu ne nosijo skrbi
ampak ni res
odraščanje je bolezen ki je zlezla v nas
kot diagnoza v đurđino telo
šepetajo nonoti v senci
ob bevandi in kartah
njena noga je težka kot oljčno deblo
in prepredena z žilami pritoki
ne sme na plažo
po ves dan leži pod ventilatorjem
mi jo obiskujemo v večernih urah
mame pošiljajo pecivo in sadje
fabieva brezskrbnost ne pozna diagnoz
brzi proti oranžni boji
priplava na površje kot mandarina
dolgo si podajamo žogo
skačemo za njo
voda gre noter v usta in nos
gre ven kot smeh
ne bomo priznale ena drugi
vse smo zaljubljene v fabia
iz njega hlapita lahkotnost in blaginja
v nas sta se že prikradli slutnja otožnost
ne samo zaradi đurđe
fabio govori o baseballu in mestih
starši ga peljejo kamor hoče
ni mu treba vsak dan
nositi težkih torb na trening
jaz pa grem s plaže prej kot drugi
trikrat navzdol enkrat navkreber
potem do doma še dvakrat in dvakrat
fabio zloži nonin ležalnik in senčnik
od njegovega pogleda se moje male prsi našpičijo
pred slovesom mi poda žogo
na njej ime in telefonska številka
ci vediamo la prossima estate
mednarodni klici so dragi
ne vem kaj naj rečem
nagne se da bi me poljubil
moje prijateljice se hihitajo in zbežijo

naši lasje so se spremenili v veje
prezrele fige poletje je v izdihljajih
ne vem ali je takšnih brezskrbnih
še za prste ene roke
medtem ko se drugje začenja življenje
zgodnja jesen je v obmorskih mestih najbolj žalostna
ko čakam poletje še 280-krat
s pogledom iščem senčnik
in njega ni
in ono prihaja
od daleč mi maha nona
sto bene grazie
fabio ti abbraccia
to poletje je šel
na italijansko riviero
in naša đurđa je odplula
proti svojemu svetilniku

O avtorju. Snježana Vračar Mihelač je rojena v Puli, živela je v Zagrebu, na Plitvičkih jezerih, danes živi in ustvarja v Ljubljani. Objavljala je v mnogih regionalnih literarnih revijah, zbornikih in portalih. Za neobjavljeni rokopis Visoke vode je 2019 dobila posebno pohvalo žirije literarne nagrade Drago Gervais, ki jo podeljuje mestna knjižnica na … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Oda vsemu

    Major Jackson

    Če bi zaklicali moje ime in bi / bil pozvan na močno osvetljen oder, da bi sprejel / kipec, bi se, potem ko bi najprej ostrmel od popolne / nejevere, zahvalil svojemu zobarju

  • Po definiciji smo vsi homo sapiens

    Iva Topolovec

    le tirnici najinih planetov sta naredili vse, / da se le ne bi križali

  • Obdukcija

    Mary Jo Bang

    Znanstvena skupnost / in tisti vsaj malo radovedni so vsi prišli / gledat. Kako zacvetiš v ta gozd beline.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.