LUD Literatura

Ptič in strašilo hkrati

Rok Bavčar

»Ljudje imamo slab spomin« pravijo. Ljudje imamo spomin slabičev. 

 

1. 

 

Nikdar nisem maral množice. Ti retardirani orjaki, te zmesi rok in nog, ki kradejo počasne misli, ta organiziran vrvež mi je bil od zmeraj odveč. Sem človek počasnih, jasnih misli, ki se počutijo doma v čudnih kombinacijah. Na vsem tem je nekaj prostaškega, nekaj mediteranskega, ki ceni enakost in lenobo razpravljanja. V Sloveniji tega zlepa ne boste našli. Z leti iščemo prijatelje drugače, naše izkušnje nas pošiljajo v kotičke,  v katerih se zdijo pretekli dvomi igrice za mladoletne. Vidimo jasneje, prej zaznamo leporečje in nadutost. Ne potrebujemo več skupnih pravljic, ki bi nas božale. Tako postanejo naši najbližji tisti, s katerimi delimo osnovo, podstat bivanja. To spoznavamo počasi, ko se stara prijateljstva razhajajo skozi presihajoče interese. Sprva se zdi vse to napaka »kako je to mogoče?« A vsi smo nebogljena bitja, umrljivi dvonožci, ki brcajo tja v tri dni. Iščemo, da obstanemo, iščemo, da nas ni strah, iščemo in po nuji tudi brcamo stran, proč od sebe, daleč stran od svojega pridobljenega okusa. Postajamo Mi, postajamo, ker razločujemo, razlikujemo in cenimo s svojo glavo. 

Nikdar nisem maral intelektualcev, vedno so dišali po vsevedju in gotovosti, vedno so navezovali na teme, o katerih niso imeli pojma. Vedno so želeli biti videti svetovljani, vedno sem jih videl v plenicah njihovih primerjav. Tudi sam sem del te nadutosti, v katero sem potopljen na dnevni ravni. Od tu ta dolgi začetek, od tu jamranje in nejevolja. Problem, vržen pred vas kot termofor v poletni vročini. 

Nedelja popoldne. 17.30. V pričakovanju nogometne tekme Inter – Pescara. Začetek ob 20.45. Tretja tekma Serie A. »Banalnost, da ji ni para,« bi vzkliknil nekdo, ki je ravno prebral zadnjo nepomembnost na Facebooku. Počasi, počasi! Moji konji imajo uzdo! Čas se približuje, informiran sem. Postavitev moje ekipe je 4-3-3. Handanović; D’Ambrosio, Miranda, Murillio, Santon (na žalost); Banega, Joao Mario, Medel; Candreva, Icardi, Perišić. OK, v redu, ni najboljše, a za ta denar je to to. Čez par ur tekma!  

Vsaka tekma je poglavje zase, vsaka tekma ima sodnike, vsaka tekma končni rezultat, vsaka tekma je dobljen ali izgubljen čas. Koliko zapravljenih ur, koliko izrečenih besed, koliko vloženega napora za slabi dve uri česarkoli že. In kako izbrati klub, moštvo, ekipo, katero spremljati, gledati, vlagati, trpeti, kričati? Preprosto »kar tako!« To je možnost, ki jo izbereš in v njej vztrajaš. Skozi izbiro specifičnega kluba imaš vpogled v celotno strukturo igre. Tu ni kaj, ne gre drugače. Tu so prostor in ljudje, v katerem in s katerimi gledaš tekmo! Za nas je to bar v Podgori. Toliko različnih ljudi, s toliko različnimi problemi na kupu, da jih zlepa ne najdeš. Tu se srečujemo ljudje, prostaške duše, v katerih tli upanje, da je že boljše, čeprav še zdavnaj ni in še dolgo ne bo. Tu smo pošasti, različne, a slične. Nekateri so mirni, drugi so stari, tretji počasne glave, četrti imajo druge interese. A za razliko od ostalih prostorov smo tu enaki med enakimi! 

Lepota tega živalskega carstva je ta, da tu ne najdeš Praznikov, ne najdeš teh groznih vsakdanjih oči, ki hodijo po svetu napolnjeni z drekom sebe, s podatki »Kdo sem jaz!«  Tu je bolnikov na tone. To je kraj, ki me umiri, to je kraj, ki me razpizdi v najboljšem pomenu besede. 

 

2.

 

Podati opis stanja in občutenja spremenjenega zaznavanja celote zna biti težaško delo. Predvsem, če to skuša podati nekdo, ki je do vratu v tej zmešnjavi. Človek nikdar ne ve, kdaj lahko izgubi trdna tla pod nogami. »Trdna tla?« Ja, kdaj se mu odpili, zmeša, kdaj znori od banalnosti vsakdanjih pogledov. Kdaj popusti, kdaj si hoče najti zatočišče, svojo sobico, v kateri je varen pred uživalci in prazniki. In kako pogosto slišimo »Zmešalo se mu je!«, »Ni zdržal pritiska«, »On je posebnež, un mostro!«. Kar dela ljudi logične, ubogljive, zdrave, produktivne, je to, da so si priredili svoje kaotično doživljanje vsakdana v pravljico s poučnim koncem, ki je tudi njihovo življenjsko vodilo. Ko pravimo, da je nekdo znorel, pomeni samo, da se njegova podoba, »kaj naj bi svet, bivanje bilo,« tako radikalno ne sklada z občutenim, da si po ohranitveni nuji ustvari nadomestni svet, v katerem lahko deluje. In če ta na novo ustvarjeni svet dovolj dobro skriva svoj obstoj, torej, če vsebuje osnovne prvine sveta logike, produktivnosti in lepega vedenja, lahko takšna oseba sobiva z ostalimi. V nasprotnem primeru se, zaradi prevelikega neskladja, njegovo doživljanje tako popači, da ga napor prestopanja iz sveta v svet prisili k nasilju nad enim od obeh svetov. Največkrat je to nasilje nad vsiljenim svetom od zunaj. In kaj je ta »svet od zunaj?« To je svet praznikov, vsevedov, nadutežev in nasilnežev, to je svet obrekovanj in spotikanj, svet privlačnih in podlih, svet klečeplazenja in zamer. Kako soditi nekomu, ki ga izkušnje upognejo in si reče: »K vragu vse skupaj, gabariti mojih misli se ne skladajo z arhitekturo vašega blebeta! Stran in proč in naj gre v kurac ves moj dobri okus!«

In nikjer ni človek bolj osamljen kot v slabi družbi, v družbi zdolgočasenih kolegov in zamerljivih znancev, v družbi kislih nasmehov in posladkane samohvale. Osamljen, njegova misel ne najde ramena, ne najde mežika izrečenim besedam, njegovo bistvo trpi, ker ne uspe izdolbsti struge svojih občutij. Zdi se mu, da so njegove besede prazne, brezzvezna navlaka, a istočasno sluti, da je tu še nekaj drugega, nekaj, kar ne povsem razume. Dozdeva se mu, skoraj se lahko dotakne bistva problema.

 

3.

 

Tako krasne osebe, kot sem sam, zlepa ne boste našli! Izzivam vas, dvakrat vas izzivam! Pojdite, poglejte po zapisih, katalogih, izprašujte ljudi njihove krasnosti, do kolen mi ne sežejo, boste že spoznali! In prepričan sem, da tudi v prihodnje ne bo živel nihče, ki bi se približal moji čudovitosti. Že vidim nasmeške ostarelih mladih glav, kako se smejijo, kako priželjivo skomigajo s svojimi pragmatičnimi čebulami. Ne grem se njihove igre videzov. Sam sem, tega se zavedam. Svoje sovrstnike poznam do obisti, sami dobičkarji in zlohotneži. Kar vidim jih, kako v sanjah prosijo, da bi se kdo ponesrečil, kako prosijo, da bi jih zjutraj, pri postelji, čakala nagrada, morda napisana resnica, ki bi jo izdali, natisnili, delili. Moj svet se ne namaka v tem golažu golazni. Spet drugi, prepričan sem, pravijo: »Kdo je ta, kaj govori, kako si upa!?« Dragi sokarkoli, predebel sem za vašo pest pameti! Proč, proč tudi z vami!

Svojo krasnost varujem. Ni kar za vsakega. Izbirčen sem, premišljen. Moje globine so za vas prepadi! Moje misli so za vas kar nekaj! Pretemen sem za vašo svetlobo, za vašo malo svečo upanja, ki jo dan za dnem držite v rokah in, čeprav neverniki, molite k bogu, po karkoli vam že manjka. Pred vami stojim, kažem se vam v vsej svoji preprosti odličnosti. A izrednost zaznajo samo izredni, teh je malo, skoraj jih ni. V pogovorih vam namigujem, ponujam, pa ne gre, siti ste vsega, nočete ničesar, dovolj vam je vsakodnevni prilovljeni treš. Tudi prav! Med vami se sprehajam kot ženskar po katalogu bolezni – hitro in upajoč, da nisem fasal kaj zares grdega. A počasi, razložiti vam moram, to je vendarle moja dolžnost, kaj me dela tako zares izjemnega, da ste proti meni, v najboljšem primeru, rahitični batmani ali supermani s prezgodnjim izlivom. Hmm. Zadeva je sila preprosta. Rasel sem med vami, opazoval sem vsak vaš premik, z leti sem dognal vašo nizkotnost. Otroštvo in mladost se preživeli na pol srečno, ni bilo ne vem kaj, a bilo je ok. Imate lepe in slabe spomine. Hlačali ste od prijateljstva do prijateljstva, od idola do učitelja, in končno ste našli X. Preimenovali ste ga v Način, Odgovor, Stato d’animo. To žalostno kljuse nosite vse od takrat, malo ste ga spremenili, a uzda je ista. Ponavljate pridobljeno in verjamete naučeno. Hja, to zna vendar vsak! Imate se za boljše od vaših prednikov, ki so za razliko od vas videli in okusili kri in pravo sovraštvo. Vidite, to je bilo meni prizaneseno. Zgledi so ječe, njihove besede zasužnjijo misli in olajšujejo najtežje odločitve. Tudi vi ste čreda, mala, a gotova, pripravljena in dovzetna za božanje. 

Vem, moja vznesena enkratnost vam je dvignila dlake. Čudite se, a ne čudite se pravilno. Menite, da boste z leti že postali boljši, odlični, krasni, a saj potiho veste, da to ne bo tako. Potuhnili se boste v kakšen prepad, v kakšno luknjo dvonožne gotovosti. Nadeli si boste suženjstvo, pa naj bo še tako alternativno in odbito, suženjstvo, ki bo počesano vsakršne krasnosti. Vašo odličnost boste prirejali za nazaj, kot fake zgodbo, katero bodo poslušali iz olike. 

Še enkrat, hvalim se, ker sem vas že 100-krat doživel, bil sem že vi, šel sem že skozi vaše tegobe in probleme, in verjemite, nič, kar imate za pomembno, mi ni tuje. Med vami blodim že stoletja. Vedno isto, vedno isto vidim. Vaša misel je grenka in ne teče, nima takta in smisla za humor. V našem svetu ste pravljica, iz katere se norčujemo. Naši otroci prepevajo uspavanko »Topoglavi dvonožec«.     

O avtorju. Rok Bavčar, rojen leta 1984 v Šempetru pri Gorici, etnolog.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Potovanje ljudi Knjige (odlomek)

    Olga Tokarczuk

    Lepa žena ni odšla z angleškim diplomatom. Bila je dobro vzgojena katoličanka in obvezovali so jo trdi zakoni Cerkve.

  • Izničenje (odlomek)

    Jeff VanderMeer

    Povedala bi vam imena ostalih treh, če bi bilo pomembno. A le geodetinja je preživela še več kot dan ali dva.

  • Slab zrak

    Veronika Razpotnik

    »Pa veste, da je to nevarno?«

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.