LUD Literatura

September

Ana Šalgaj

Niko je oboževal zvok odpiranja pločevinke. Izpil je dolg požirek piva in zadovoljno vzdihnil: »Ni boljšega zaključka dneva kot tole.« 

Okroglolični moški poleg njega je v odgovor dvignil pločevinko. »Čin.« 

Niko je s prosto roko obrisal klopco, na kateri se je nabral že zajeten kup snega, preveril, ali je brisača, ki jo je imel ovito okoli pasu, dobro zatisnjena, in sedel na klop. Moška sta nekaj minut molčala in s priprtimi očmi tiho srkala pivo. 

»Hej, Petri, a greva še malo noter?« 

Preden je Petri uspel odgovoriti, je na parkirišče zapeljal avtomobil. Luči so ju popolnoma oslepile in moška sta si oči nejevoljno prekrila z rokami. Pred vhodom v blok je ustavil črn taksi. Iz njega je izstopilo mlado dekle, ki ga je Niko prepoznal kot sosedo iz njegovega nadstropja. Iz taksija je hitela jemati zimski plašč, nato še enega, torbico, nahrbtnik in nakupovalno vrečko. S polnim naročjem se je previdno odpravila proti vhodnim vratom bloka. Sledil ji je fant približno iste starosti. Na sebi je imel športno trenirko, kapuca mu je prekrivala obraz. Pokimal je proti moškima na klopci in dekletu sledil v notranjost.

Niko in Petri sta vstala in odprla manjša kovinska vrata ob strani bloka in vstopila v topel predprostor. 

»Tale tip mi je čisto sumljiv,« je, kljub temu da sta bila sama, z nizkim glasom rekel Niko. 

»Zakaj?« ga je zmedeno pogledal Petri.

»Neke čudne posle ima,« je Niko nadaljeval. »Mislim, da sploh ne hodi v službo. Jaz ga nikoli ne vidim nikamor it. Okej, včasih, pa še to večinoma s taksijem. Povej mi ti, kje si človek brez službe lahko privošči taksi?«

»Ne vem, mogoče ima ona dobro službo?« je predlagal Petri.

»Naaah, dvomim.« Niko je odprl vrata savne, splezal na najvišjo stopnico in se udobno namestil. Petri mu je sledil in sedel na stopnico na nasprotni strani. 

Niko se je zarotniško nagnil proti Petriju in nadaljeval: »Ta mesec sem delal popoldanske izmene, veš. Pazi to, zjutraj, ko nje ni doma, prihajajo neki ljudje na vrata. Mladi, taki malo čudni.«

Petri je s privzdignjenimi obrvmi molče poslušal.

»Oni mu dajo denar, nekaj vzamejo in grejo.« Obmolknil je in ga pomenljivo opazoval. »Če mene vprašaš, dila.«

Petri ga je resno opazoval. »Hmmmm.« Popraskal se je po bradi. »Pa si ziher, da ni kaj drugega …?«

Niko je nadaljeval, kot da ga ni slišal: »Si videl, kakšen je, suh kot ena prekla, sama kost in koža, ti povem, to so droge, sigurno.« Jezno je zmajal z glavo: »Samo še tega se nam je manjkalo v bloku.«

Petri je nekaj trenutkov molčal. »Res je izgledal malo čuden. Ko je prišel s taksijem. V trenirki, s kapuco čez glavo … Pa punca je vse nosila, a si videl. On pa nič, kot gospod.«

Niko je vzneseno kimal. »Ti pravim, ti pravim.« 

**

Ko je slišala avtomobilske zavore, je stopila proti oknu in primaknila zavese. Pred vhodom je ustavil črn taksi, v katerega sta vstopila mlad fant in punca, ki živita nadstropje niže. Pogledala je na uro, pol devetih. »Tako kot ponavadi,« je zamrmrala sama pri sebi.

Na par je postala pozorna nekaj mesecev prej, ko je slišala pogovor sosedov. Sedela sta na klopci pred blokom, kot običajno. Dan za dnem savna, pivo, opravljanje. Kot da nimata početi nič drugega v življenju. 

»Si izvedel kaj novega?« je vprašal zajetni moški nižje postave. »O tistem sosedu, dilerju?«

Helena se je tesno stisnila k steni in glavo pomolila nekoliko dlje skozi okno.

»Ne. Zadnje čase je vse tiho. Mislim, da punca ne hodi več delat, ali pa je na dopustu, ne vem,« je odvrnil suhljati. »Odkar je doma, nisem nič slišal.«

»Hmmm. Čudno. Mogoče pa hodi dilat kam drugam?«

»Mogoče …«

»Iz kje sploh sta? Nista od tu, ne?«

»Pojma nimam. Slišal sem ju govoriti angleško.«

O paru iz drugega nadstropja govorita! Helena se je mrzlično skušala spomniti vsega, kar je vedela o njiju. V blok sta se preselila pred letom dni. Tiha, simpatična. Ni bila čisto prepričana, od kod sta. Kmalu za tem, ko sta se vselila, sta izgubila ključe. Helena ju je z okna opazovala, kako sta nekega večera s svetilko preiskovala tla pred blokom in se skrušeno vrnila v stanovanje. Ko je naslednji dan odnesla smeti, je poleg smetnjaka na tleh našla šop ključev. Potrkala je na vrata stanovanja v zgornjem nadstropju in vprašala, ali so morda njuni. Fant jo je najprej zmedeno gledal, in se ji, ko mu je pod nos pomolila šop najdenih ključev, s širokim nasmeškom na obrazu pričel zahvaljevati: »Thank you so much, thank you!«

Res prijeten par. Vedno pozdravita. In kaj je zdaj to, kar sliši govoriti tista dva nebodijutreba? Diler? 

Zatem se je Helena odločila razvozlati, kaj se dogaja. Diler, tako simpatičen fant, to pa ja ne! 

Fant ni hodil v službo, skoraj nikoli ga ni videla odhajati ali prihajati. Mogoče dela od doma, je pomislila, to je zdaj moderno. 

»Mama, kava!« je zaklicala Katja iz sosednjega prostora. 

Helena je spustila zaveso in se obrnila proti kuhinji. »Spet nekam gresta. Vedno ob isti uri,« je glasno pripomnila.

Katja se je prikazala med podboji vrat in med srkanjem kave naveličano odvrnila: »A še vedno zalezuješ sosede? Pač nekam gresta, pomeni, da imata življenje. Mogoče bi si tudi ti lahko kakšen hobi omislila, penzija ti ne paše, samo ob oknu sediš cele dneve.«

Helena jo je ignorirala. »Veš, kaj sem opazila?« je nadaljevala. »Ta punca, ne vem, kje dela, ampak vedno je hodila na avtobus okoli sedmih zjutraj in potem nazaj okoli treh, štirih. Potem pa kar naenkrat nič več.«

Tu pa tam se je kam odpravila, večinoma peš, je Helena vedela, in se vrnila že čez kakšno urico ali dve. Helena je opazila tudi, da so bile dekletove oči po teh sprehodih pogosto rdeče in zabuhle. Mogoče je izgubila službo, reva. 

**

Sanjala sem, da so v večernih novicah napovedali, da bo čez natanko pet let konec sveta. Nobenih možnosti obstoja, konec je bil neizogiben. Ni me bilo strah. Pomislila sem, da se pred koncem sveta res ni treba obremenjevati s tem, kaj bo, kako bo. Oddahnila sem si.

Ko sem se naslednjega dne spominjala sanj, sem ugotovila, da so me iz nekega razloga pomirile. Marku nisem razlagala o sanjah. On je svoj konec sveta že preživel. 

Zdrznila sem se, ko je na vratih pozvonilo. »Zame je,« je zaklical iz dnevne sobe. 

Kot da bi pričakovala koga drugega. 

Odprl je vrata; pred njimi je stal mlad fant, z očmi je preiskoval osebo pred sabo: »Mark?«

»Ja.« Mark je pred seboj pridržal plastičen ovitek, ga odprl in obiskovalcu pokazal vsebino. »Original,« je dodal.

»Okej, kul. Dvajset evrov, ne?« Marku je pomolil pomečkan bankovec.

»Ja. Hvala. Uživaj,« je odvrnil in za seboj zaprl vrata.

Opazovala sem ga iz kuhinje. Vsaj deset kilogramov lažji kot leto dni tega. Trenirka je visela z njega, obraz koščen. Nasmehnila sem se mu. »Še kar delaš čistko?«

»Ta je bila zadnja. Ostale sem prodal že zdavnaj,« je odvrnil, se zamislil, me pogledal in veselo dodal: »Nova Fifa pride ven čez tri dni. Komaj čakam.«

V trenutkih, kot je bil ta, se mi je zazdelo, da je za hip pozabil. Ta nasmeh na obrazu; kaj bi dala, da se nikoli ne bi izbrisal. Kadar sem imela srečo, so taki trenutki trajali cele dneve. 

Tistega dne se je dobro počutil, zato sva šla v trgovino po hrano. Ko sva se vrnila, sva v preddverju srečala sosedo iz spodnjega nadstropja. Vedno naju tako lepo pozdravi. Škoda, da ne govoriva finsko, sem pomislila, vedno je dajala vtis, da bi z veseljem poklepetala. 

Nakupovalne vrečke sem odložila na tla in pridržala vrata dvigala. Mark je vstopil prvi, se naslonil na steno in priprl oči. 

»Si v redu?« Nežno sem se dotaknila njegovega čela. 

»Ja, samo utrujen.«

V obraz je bil pepelnato siv. 

»Pridi, sva že doma.« Nežno sem ga prijela pod roko, s prosto roko prijela nakupovalne vrečke in ga vodila po stopnicah do stanovanja. 

»Si naročil taksi za jutri?« sem ga vprašala, ko se je zleknil na posteljo. 

»Sem. Pol devetih,« je zamrmral in se zavil pod odejo. 

Dnevi pred obiski bolnišnice so bili pogosto še slabši kot dnevi, ki so sledili. Vedela sem, da ponoči ne bo spal. Naslednjega dne je imel pregled po prvih mesecih terapije. In potem bomo vedeli, kako zaskrbljeni moramo biti. »Vse bo v redu, boš videl,« sem zašepetala in ga pobožala po glavi. Še štiri mesece morava zdržati. 

Zagrnila sem zavese, stopila v kuhinjo in prižgala radio. »September je … za te stvari …« je prepeval glas v ozadju. »September je, da ti vzame vse, kar te boli …«

Še štiri mesece. September bo prišel. 

Spomnim se na konec sveta in se nasmehnem. September bo kmalu tu. Vse bo v redu.

O avtorju. Ana je rojena leta 1988 v Kopru. Po zaključenem študiju se je za šest mesecev odpravila v tujino, od koder se še ni vrnila. Trenutno s fantom in mačkom živi na Finskem, kjer dela kot stevardesa. V prostem času najraje potuje, bere, je, plava v poledenelem jezeru in hodi na … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Slab zrak

    Veronika Razpotnik

    »Pa veste, da je to nevarno?«

  • Zgodba, v kateri te ubijejo

    Aljoša Toplak

    Samo človek ne človeči, a ni to zanimivo?

  • Luknja, največja v Jugi

    Ana Lorger

    Ampak za zdaj samo hodiš, korakaš v temno noč, vadiš odhod v prihodnost, vadiš zapuščanje.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.