Valovanja

***

Samo besedi sva drug za drugega. Tišina, ki se razpira. Črnilo, pomešano s krvjo in krastami starih ran. Nekaj angelskega. Zdi se mi, da ti je sij zdrsnil pod kožo. Mene je en sam črn biser. Školjka je zaprta in tvoja koža sklenjena. Iščem vhod. Čakaš. Je to trenutek, ko se vse odpira? Naj bo neopazno in tiho, kot takrat, ko nekdo vrata po pomoti pusti priprta.

***

V tišini sva. Ti preizkušaš robove moje preteklosti. Koliko zdržijo. Jaz se okopam na terasi tvojega molčanja. Snežno je. Potem kot plaz. Iznenada zasuješ mojo notranjost z ostrimi snežinkami. V stiku z ognjem se tvorijo lepi, temni kristali. Pomislim. To je milina, ki jo zasledujem.

***

Ulice, spredene kot iz pajčolana, krhke in drobne, kot da se bodo razblinile v nič. Spet prenašajo moje korake, že tisočič, postajajo kratke in tanke, že jih vidim kot laske neke pozabljene kraljične. To mesto, nikomur nikjer, z vsemi svojimi meglenimi, osamljenimi kotički, z drobnimi pikami na satelitskem posnetku, ustavljenimi v koraku, nikomur nikjer. Njegove hiše se ožijo, postajajo preozke za domove, krogla, ki jo je nekdo prišel iskat za novo leto, leži razbita. Rada bi pobrala njene kosce, jo zlepila, postavila nazaj na njeno mesto. V to mesto. Ne sluteč, kaj se je v resnici zgodilo, sem postala del njegovega inventarja.

***

Zavaloviti sebe, se iz snovi spremeniti v energijo, postati nedoločljiv, v svojih tisočerih možnostih vedno šele bom, ne sem že. Samo majhen delček kamna je v nas, vse drugo je neskončno morje. Čutim njegove valove, kako pljuskajo ob moje granitne obale, vedno tukaj, a nikoli na dosegu. Rada bi se videla kot nekdi, ki ni drugega kot čista možnost, čista, prozorna, silovita energija. Poglej se kot to valovanje, kot nemo gibanje trav v oceanu, vse, kar bo, je izrisano na tvojih nežnih, zgolj na pol popisanih listih.

***

Mesto mojih zablod, mesto mojih upanj, mesto mojih veselj, mesto porazov, mesto norosti, bolečine, ljubezni, prijateljstev. Mesto tihih pritrkavanj ob stare fasade. Izginjanja v toku trdih tlakovcev. Moja mreža črnih, vijoličnih, bledo zelenih kristalov na nitih časa. Moji ostri okruški izgubljenih ogledal. Strgane roke. Nežna ostrina vonja po nemi reki. Toliko stopnic. Toliko temnih kotov.
A nebo ni nikjer bolj mirno in moja kri nikjer bolj čista. Njen tok prinaša, odnaša, se zliva z eno z reko, na tla, po fasadah, parkih. V tem mestu spomina mi nikoli ni prizaneseno, a v tem mestu pozabe ni potrebe po odpuščanju.
Vsak bor njegovih gozdov šepeta zgolj eno.
Samo naprej
Ne ustavi se
Samo naprej