Hrepenenje po boljšem svetu

Lansko leto smo v slovenščini dobili prvi in težko pričakovan prevod Ottesse Moshfegh, enega najbolj samosvojih avtorskih glasov sodobne ameriške književnosti. To je bil njen drugi roman, uspešnica Moje leto počitka in sprostitve (2018; prev. Miriam Drev, Pivec, 2024), o katerem sem ob slovenskem izidu tudi pisala za ta portal in bila precej razdvojena med navdušenjem nad avtoričinim virtuoznim slogom in njenim ironičnim smislom za humor ter nadležnostjo protagonistke, s katero nikakor nisem mogla sočustvovati. Vendar pa konfliktni občutki ob prebranem niso nekaj negativnega, prej se mi zdi, da sprožijo več refleksij tako o besedilu kot o naših lastnih prepričanjih. Skratka, po njih je bolj zanimivo brskati kot po tistih enoznačnih, ko lahko zatrdimo, da nam je nekaj všeč ali da nam ni. Tako sem z zanimanjem pričakovala prevod avtoričinega prvenca Eileen in zbirke kratkih zgodb Domotožje po drugem svetu. Po prebranem je jasno, da Moje leto počitka in sprostitve ni bila samo avtoričina muha ali literarni eksperiment, ampak je razvidna kontinuiteta raziskovanja tém, ki jih je Ottessa Moshfegh zastavila že v prvem romanu in kratkoprozni zbirki, ki mu je sledila.

Po kronološkem redu je Eileen na prvem mestu, zato začnimo tam – leta 1964 v majhnem neperspektivnem mestecu v Novi Angliji, imenovanem zgolj »X-ville«. Pripovedovalka, zdaj že v svojih sedemdesetih, nam pove o dogajanju teden pred usodnim dnem, ko je za sabo pustila osovraženi rojstni kraj in si ustvarila novo identiteto: »Moji zadnji dnevi v osebi male, jezne Eileen so se godili pozno decembra v strupeno mrzlem mestu, kjer sem se rodila in odraščala.« Pred nami se izpiše podroben psihološki portret nesrečne, osamljene in zavrte mlade ženske, ki sovraži skoraj vse, še najbolj pa sebe. Eileen živi z zapitim in paranoičnim očetom, nekdanjim načelnikom policije, v umazani, s kramo natrpani propadajoči hiši in dela kot administratorka v prevzgojnem domu za dečke. Oče jo psihično in fizično zlorablja ter izkorišča, da mu vsak dan prinaša nove steklenice poceni gina. Mati je umrla zaradi bolezni, pred tem je Eileen pustila študij in se vrnila domov, da bi skrbela zanjo. Potem pa je tam obtičala.

Čeprav gre za pripoved ostarele Eileen, ki sedaj živi v New Yorku z imenom Lena, se mestoma povsem potopi v perspektivo svoje mlajše različice in samo občasno komentira dogajanje iz svoje zrelejše perspektive, sem in tja pa navrže tudi kaj o tem, kako se je razvijalo njeno nadaljnje življenje – še posebej kar se tiče odnosov z moškimi. Pri svojih štiriindvajsetih letih je bila, kot pravi, čistunka in devica, o sebi pa ni imela najboljšega mnenja. Od Lene izvemo, da je imela kasneje veliko ljubimcev, a pred pobegom iz zaspanega X-villa je moške opazovala zgolj od daleč, o spolnosti pa se je učila iz očetovih pornografskih revij. Na skrivaj je bila zaljubljena v sodelavca Randyja, paznika v »zaporu za otroke« Moorehead, o katerem fantazira, da ji s silo vzame nedolžnost. Medtem, ko se je v šestdesetih letih začenjala seksualna revolucija, odnos do telesa in spolnosti pa sta postajala bolj sproščena, je Eileen svoje telo skrivala in svojo lastno seksualnost zatirala do te mere, da se ji je edini sprejemljiv način spolnega odnosa zdelo posilstvo. Radikalno potlačene želje pa najdejo presenetljive ventile. Kljub temu da ima Eileen do sebe in svojega telesa tako negativen, celo sovražen odnos, je namreč obsedena sama s sabo – vendar ne s skrbjo zase, ampak nasprotno, s samotrpinčenjem, ker ni bila takšna kot ideal, ki si ga je zastavila v glavi. Njena že tako borna dieta, v kateri ni manjkalo alkohola, je pripeljana do skrajnosti z rituali »čiščenja«, pri katerih si pomaga z odvajali. A če Eileen skrbi čistoča navznoter, tega ne moremo trditi za njeno zunanjost – redko se umiva, ne skrbi za ustno higieno, tudi oblačil si ne preoblači redno in brez zadržkov govori o vonjih in izločkih, ki jih oddaja njeno telo. Pravzaprav je ona sama svoja najljubša tematika, in čeprav nam vseskozi obljublja, da bo govorila o usodnih dogodkih, zaradi katerih je končno uresničila svojo fantazijo o pobegu, govori predvsem o sebi.

Roman ima zasnovo trilerja in je tudi oglaševan kot srhljivka, vendar pa te svoje obljube ne izpolni. Že na začetku pripovedovalka napove, da bo čez teden dni pobegnila od doma in se nikoli več ne vrnila. Napoved tega dogodka se skozi roman ponavlja, a ko stran za stranjo beremo seciranje Eileenine osebnosti, napetost, ki bi jo pripisali trilerju ali srhljivki, zvodeni in se pojavi šele v predzadnjem poglavju, ki se odvije na božični večer. V njem se dogajanje zgosti v presenetljivem akcijskem kontrastu vsemu tistemu, kar smo brali prej. Osišče epizode pa je skrivnostni lik Rebecce, ki je tudi tisti srhljivi element zgodbe, saj se v izčrpanem, sivem in brezizraznem okolju X-villa zdi skoraj nadzemeljska.

Rebecca je popolno nasprotje Eileen – je fatalka, naravna lepotica z gostimi dolgimi bronastimi lasmi, poltjo z zlatim nadihom in predirnimi modrimi očmi. »Ni mi treba razlagati, da sem se v navzočnosti te lepe ženske sama počutila do kraja ponižano in grozno,« pravi Eileen, ki se Rebecci Saint John, novi izobraževalni direktorici v Moorheadu s prestižno diplomo s Harvarda, želi približati. Rebecca je ženska, kakršna bi Eileen rada postala. Z njo začne spletati prijateljstvo, počuti se, kot da sta zaveznici. In to njuno zavezništvo je tisto, ki požene v tek ključne dogodke romana, iz katerih Eileen izide prerojena. Ti dogodki so odziv na zločin, povezan z enim od varovancev Moorheada, ki se mu je zgodila krivica. Eileen sočustvuje z najstniki, ki v okolju, ki so ga prizadeli finančna kriza, propadanje industrije in posledično porast alkoholizma, duševnih bolezni in kriminala, niso imeli najboljšega življenjskega izhodišča, saj ga ni imela niti sama. Rebecca prepriča Eileen, da pravico vzameta v svoje roke in se maščujeta. To njuno vigilantsko dejanje se odvije na božični večer, na tem mestu pa ne bom izdala preveč, le to, da je vpletena pištola in da Eileen zaživi v avtoritativni vlogi, ki ji vlije občutek moči. Morda od tod črpa tudi pogum za svoj pobeg, o katerem je tako dolgo fantazirala. Eileen pa mesto zapusti sama, o Rebecci ni več ne duha ne sluha.

Na tem mestu se poraja vprašanje, v kolikšni meri je Eileenina pripoved zanesljiva, posebej v zvezi z Rebecco, ki deluje, kot da ne spada v okolje X-villa, Mooreheada in Eileeninega življenja. Tudi Eileen sama se pogosto sprašuje, zakaj bi lepa, izobražena in ambiciozna mlada ženska prostovoljno prišla v tak kraj, zakaj bi sprejela takšno službo in zakaj bi bila njena prijateljica. Poleg tega o Rebecci in njenih motivih ne izvemo kaj dosti, enostavno ostane enigma. Eileen na koncu pravi: »O njej bi lahko povedala tudi kaj več, ampak tole je navsezadnje moja zgodba, ne njena.« V spremni besedi k romanu, ki jo je napisal urednik Kristian Koželj, lahko preberemo, da je lik Rebecce Saint John avtoričin hommage Hitchcockovemu filmu Rebecca (1940), ki je nastal po predlogi istoimenskega kultnega gotskega romana britanske pisateljice Daphne Du Maurier. Rebecca postane oseba, na katero Eileen projicira vse svoje ideale in želje, s tem pa predstavlja odvod za vse tisto, kar je potlačila. Eileen potrebuje Rebecco, da se osamosvoji, nato pa jo mora pustiti za sabo, kot vse ostalo, povezano s svojo staro identiteto.

Eileen ni srhljivka v klasičnem smislu, ne moremo je zlahka opredeliti z žanrskimi oznakami in zamejiti z okviri. Vzdušje v romanu je vseskozi neprijetno, in ta občutek vztraja tudi po tem, ko roman odložimo. Kot bi nam nekdo kazal slike svoje odprte rane – to je več, kot bi radi vedeli in videli. Eileen je takšna, brez zadržkov govori o grdih stvareh, grdih navadah, grdih mislih. Estetika grdega pa je nekaj, na čemer Ottessa Moshfegh gradi tudi kratke zgodbe v zbirki Domotožje po drugem svetu, v njih pa najdemo še druge sorodnosti z romanom Eileen.

Tako kot se Eileenina zgodba odvija v propadajočem, neperspektivnem mestu, je tudi kar nekaj izmed štirinajstih zgodb zbirke umeščenih v takšna okolja, v kraje, iz katerih želijo vsi samo oditi. Protagonistka v zgodbi »Klošarjenje« čez poletje obiskuje svoj vikend v mestu Alna, kjer dneve preživlja ob konzumiranju poceni droge, ki si jo priskrbi od »zombijev« na avtobusni postaji. V Alni in na drugih robnih prizoriščih se nikoli nič zares ne zgodi – ampak tudi v Los Angelesu se ne. Zgodba, ki je umeščena v to mesto lepih in slavnih, ki ga povezujemo z glamurjem Hollywooda, kjer naj bi se vedno nekaj dogajalo, je ironično naslovljena »Tu se nikoli nič ne zgodi«, v njej pa spremljamo naivno ambicioznega mladeniča, ki se je v Los Angeles priselil iz majhnega ruralnega kraja v Utahu, da bi postal filmska zvezda. Nič se ne zgodi, ker je to zgodba obstranca in ni pomembno, ali se dogaja na obrobju ali v samem centru sveta – dogodki niso stvar likov Ottesse Moshfegh, ki se zdijo zataknjeni na enem mestu, ujeti v svoje navade in pogosto tudi odvisnosti.

Protagonistka zgodbe »Delam na sebi«, ki otvori zbirko, je zapita učiteljica, ki se odloči, da bo dala odpoved – ne nujno zato, da bi s tem naredila korak k streznitvi, ampak zgolj zato, da naredi nekaj. In bralci nikoli ne izvemo, kaj ji je ta odločitev prinesla. Odprti konci kratkih zgodb še bolj vzbujajo občutek, da pisateljico zanimajo predvsem psihološki portreti bodisi nenavadnih likov, čudakov (ena od zgodb je dobesedno naslovljena »Čudaka«), bodisi likov v neobičajnih situacijah. Tako na primer zgodba »Fant s plaže« govori o vrnitvi premožnega newyorškega para s počitnic na eksotični lokaciji, nakar žena nenadno umre. Mož na eni izmed njenih fotografij z dopusta prepozna fanta s plaže, prostituta za bogate turiste, kar ga pahne v nekakšen delirij, ko se sprašuje, ali je žena z njim kaj imela. Z novo obsedenostjo se vrne na otok in išče fanta s fotografije, kar pa se konča klavrno.

Tako kot želi Eileen pobegniti iz X-villa in pravzaprav od same sebe, lahko tudi pri likih iz zgodb Domotožja po drugem svetu prepoznamo izrazito željo po drugačnem življenju, le da se ta ne manifestira tudi v dejanjih, kot pri Eileen, temveč ostane zgolj to, želja. Marsičemu lahko ubežimo, samim sebi pa ne (z)moremo. Podobno kot Eileen so tudi protagonistke in protagonisti kratkih zgodb polni samoprezira, njihova telesa so pogosto tako ali drugače deformirana, kot na primer aknasti in brazgotinasti obraz najstnika v zgodbi »Malibu« ali pa vitiligo starca v zgodbi »Poštena ženska«. Tudi lepi mladenič v zgodbi »Tu se nikoli nič ne zgodi« ima hibo – leno oko –, lepotico v zgodbi »Fiktivka« pa trpinči skriti sram zaradi prevelike labije. Skratka, pri Ottessi Moshfegh nazorni telesnosti, ki je mestoma prignana do gnusa, ne uidemo.

Teme, ki so v središču njenega zanimanja, kot so odnos do telesa in spolnosti ter odvisnost, črpa tudi iz lastnih izkušenj. Že kot zelo mlada se je Ottessa Moshfegh spopadala z motnjami hranjenja in odvisnostjo, zaradi katere je tudi izgubila brata. O tem v spremni besedi k Domotožju po drugem svetu piše prevajalka Sara Virk, ki upravičeno izpostavi sklepno zgodbo »Boljši kraj«. V tej je, kot pravi, zgoščeno notranje bistvo pestre palete likov, ki polnijo zbirko, bistvo, ki bi lahko veljalo tudi za Eileen iz romana: »nezadovoljstvo s svojim položajem v tem svetu in s tem svetom nasploh, težnjo po transformaciji, po najdbi tistega boljšega sveta, po katerem se jim toži s takšnim hrepenenjem.« V srhljivi, a po svoje ganljivi zgodbi »Boljši kraj«, ki jo lahko beremo tudi kot posvetilo avtoričinemu pokojnemu bratu, namreč beremo o dveh otrocih, bratu in sestri, ki verjameta, da sta iz nekega drugega kraja, in si na vsak način želita najti pot nazaj tja. Prepričana sta, da sta našla način – smrt. Njuna razmišljanja so srce parajoča in govorijo o skrajnem občutku odtujenosti, nerazumljenosti in osamljenosti: »Takšna je kruta navada vseh tistih hecnih ljudi: dopovedujejo ti, da je to, v kar verjameš, le neka trapasta zgodba. Zato ne maram biti tu. Vsi mislijo, da sem nora.« Pri vsem tem govoru o samopreziru se nazadnje porodi vprašanje: od kod ti občutki izvirajo? Je problem v nas samih ali gre za nekaj občega, družbenega? Odgovori na to so kompleksni in presegajo pričujoče besedilo, pa tudi Ottessa Moshfegh jih v svojih delih ne skuša podajati. Njen namen je bolj secirati, odpreti truplo in vreči organe pred bralca brez kakršnekoli razlage. Po njih mora za odgovori brskati sam, čeprav je neprijetno.

Na koncu moram priznati, da sem romanu Eileen in zbirki Domotožje po drugem svetu bolj naklonjena, kot sem bila romanu Moje leto počitka in sprostitve. Med drugim sem mu očitala, da je zgodba specifično ameriška in da se zato bralcev od drugod morda manj dotakne. Tudi Eileen in kratke zgodbe iz zbirke so zelo jasno umeščene v ZDA, vendar se zdi, da bi se lahko podobni dogodki odvili kjerkoli, posebej ko govorimo o majhnih mestih s propadajočo industrijo, iz katerih ljudje izginjajo v večja mesta in v tujino, da bi našli boljše priložnosti. Tudi okolje, v katerem uspeva alkoholizem in kjer je vse več duševnih bolezni, pa tudi kriminala, nam ni tuje. Tematika želje po pobegu, po boljšem življenju in po boljšem svetu, združena z značilnim slogom Ottesse Moshfegh in njeno ljubeznijo do odprtih koncev, mi je posebej približala zbirko kratkih zgodb, med katerimi nekatere resda izstopajo, a velikih nihanj v kvaliteti med njimi ni. Zbirka je tematsko zaokrožena in celostna, postreže s štirinajstimi zgodbami na visoki ravni. In čeprav mi je bil roman Eileen ljubši od Mojega leta počitka in sprostitve, me je zmotila njegova razvlečenost in dolgoveznost, ki kar naprej napeljuje na tisti ključni dogodek, a se ta kar ne zgodi – skoraj do zadnjega poglavja beremo o Eileen, Eileen in še več Eileen. Želela bi si več tega, kar lahko beremo v izteku romana, ki je presenetljiv, divji in surov.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.