Metamorfoza

Če bi imeli na voljo eno leto časa, ki bi ga lahko porabili čisto po svoje, kaj bi počeli? Morda dokončali projekt, za katerega je vedno zmanjkalo časa, ali pa se podali na potovanje? Bi leto izkoristili za odkrivanje samega sebe, za nekakšno duhovno iskanje? Predstavljam si, da bi obdobje življenja brez obveznosti predstavljalo nov začetek, neke vrste preporod – leto, po katerem stvari ne bi več počeli enako kot prej. In ob naslovu Moje leto počitka in sprostitve se sprva utrnejo asociacije na zgodbo o samoiskanju, o odmiku od sveta, ki zahteva produktivnost, in o neki duhovni rasti, ki se bo v tem obdobju odvila. Na situacijo gosenice, ki se zabubi v svoj kokon in iz njega izide kot metulj. Ampak roman Ottesse Moshfegh je vse prej kot to.

Z Mojim letom počitka in sprostitve sem se prvič srečala na internetu, saj je bil v spletni skupnosti bralcev zelo odmeven in je med tistimi, ki so ga občudovali, postal celo nekakšen meme, posebej zaradi naslovnice, ki so jo ohranili tudi pri slovenskem prevodu. Krasi jo slika Portret mladenke (Portrait d’une jeune femme) francoskega neoklasicista Jacquesa Louisa Davida iz 18. stoletja, ki prikazuje žensko v beli spalni srajci z utrujenim in zdolgočasenim pogledom, usmerjenim nekam stran od gledalca. To v spomin prikliče občutljive junakinje romanov 18. in 19. stoletja ali pa Freudove pacientke, ki jih psihiater opisuje v svojih delih, histeričarke, občutljive ženske, ki se jim je za zdravljenje psihičnih tegob predpisovalo prav počitek in sprostitev, umik v gorska ali obmorska zdravilišča. Ironija, ki jo ustvari izbira naslovnice, postane očitna, ko knjigo odpremo in začnemo brati o mladi ženski v svojih dvajsetih, ki živi v New Yorku na začetku tisočletja. Bori se z depresijo in občutkom neizmerne praznine po smrti staršev, s katerima je imela hladen in pust odnos, ter se odloči, da bo nasvet o počitku in sprostitvi vzela zelo dobesedno: privoščila si bo leto hibernacije. To pa bo dosegla s pomočjo velikih količin pomirjeval in antipsihotikov, ki ji jih predpisuje psihiatrinja dr. Tuttle, o katere strokovnosti podvomimo že ob povzetku prvega telefonskega pogovora, ki ga opravita s protagonistko – ta je telefonsko številko zdravnice našla na rumenih straneh, dr. Tuttle pa je bila edina psihiatrinja, ki se je oglasila na telefon v torek ob enajstih zvečer. Med drugim ji je že takrat pojasnila, da »dandanes naše možgane še najbolj ogrožajo mikrovalovne pečice«, na prvem srečanju pa ji je napisala cel šop receptov in svetovala, naj ne dvigne vseh naenkrat, da ne bi pri zavarovalnici vzbujali suma. Vseskozi se v romanu ponavljajo naštevanja številnih (izmišljenih in resničnih) tablet: nevroproksin, maksifenfen, valdigor, silencior, seconal, nembutal, valij, librij, litij, haldol in xanax so le nekatera od sredstev, s katerimi si pomaga pri svojem projektu, ki ga opiše takole:

Medtem ko jo spremljamo pri njenem podvigu, pa nam počasi odkriva, kaj je tisto, zaradi česar to prazno leto potrebuje. Spominja se odraščanja v ogromni, razkošni hiši bež in rjavih odtenkov, z očetom, uglednim profesorjem, ki je bil ves čas odsoten, in z materjo, lepotico, ki se je utapljala v alkoholu in pomirjevalih, dneve pa preživljala v postelji ob nadaljevankah, ki so se vrtele po televiziji. Podobno kot je dneve zdaj preživljala sama, le napol budna, pred ekranom, kjer si je vrtela vedno iste filme, največkrat tiste z Whoopi Goldberg ali Harrisonom Fordom. Spominja se, da so ji bili že takrat, v otroštvu, najljubši dnevi, ki sta jih z mamo prespali, in se sprašuje, ali ni morda mama tudi njej podtikala česa, kar je ubilo otroško razposajenost. Ko je odhajala na prestižno univerzo Columbia, da bi tam študirala umetnostno zgodovino, so očetu postavili diagnozo raka. Preden je študij končala, je oče podlegel bolezni, mama pa mešanici alkohola in tablet. Ostala sta ji samo prazna, pusta hiša in denar, kar ji je omogočilo, da si je kupila stanovanje v prestižni newyorški soseski. Dela ni potrebovala, a je sprva vseeno poskušala stopiti na karierno pot kot pomočnica v galeriji Ducat, ki se je nahajala v umetniški četrti. A ta svet prestiža, katerega del je bila, se ji je gnusil, vse se ji je zdelo ničevo, zato je nazadnje vse pustila za sabo v zameno za samoto in spanec: »V Ducatu predstavljena umetnost naj bi bila subverzivna, nespoštljiva in šokantna, v resnici pa ni bila nič drugega kot klišejski kič kontrakulture ›pank, ampak z denarjem‹, nič, kar bi te navdihnilo kaj bolj kot sprehod okrog vogala, kjer si pri Comme des Garcons kupiš kaj modno grdega. Natasha me je potisnila v vlogo svoje naveličane pomočnice, in kanček truda, ki sem ga vložila v to službo, je večinoma zadoščal. Bila sem modni sladkorček. Trendovski okras.«

Seveda je naša pripovedovalka močno privilegirana, tako zaradi svojega bogastva, ozadja in izobrazbe kot tudi zaradi svojega videza. Mesto v središču newyorške smetane bi bilo zlahka njeno, če bi si ga le želela, to pa ji priskrbi zvestobo njene najboljše prijateljice Reve, ki izhaja iz srednjega razreda in si na vse načine prizadeva, da bi se povzpela više. In Reva je utelešenje obdobja dvatisočih: njen cilj je, da bi izgledala kot Kate Moss, zato šteje kalorije, hodi v fitnes in na skrivaj izbruha vse, kar poje, poleg tega religiozno bere revijo Cosmopolitan in gleda serijo Seks v mestu, je polna ready-made nasvetov, ki jih prebira v knjigah za samopomoč in osebno rast ali pa sliši od Oprah. A ne glede na to, koliko truda vloži, se ne uspe približati idealu, ki ga predstavlja pripovedovalka, ki je »čedna celo v svoji najslabši izdaji«. V nasprotju z Revo, ki se trudi karseda skrbeti zase in svoj videz, naša protagonistka in pripovedovalka skrb za izgled popolnoma opusti: »Oprhala sem se največkrat enkrat na teden. Nehala sem si puliti obrvi, svetliti lase, voskati, se česati. Nič več vlaženja kože ali pilinga. Nič več britja.« To pa se skozi roman stopnjuje do občutka gnusa, saj se Ottessa Moshfegh ne boji opisovati najbolj telesnih in najbolj človeških stanj, s čimer rada šokira bralce v vseh svojih romanih.

Ta odnos med pripovedovalko in Revo je osrednji odnos v romanu. Bralke se nemalokrat vprašamo, zakaj se Reva pravzaprav vrača k protagonistki, saj jo ta ves čas odriva, celo ponižuje, in zakaj protagonistka ne prekine stikov z Revo, če jo tako težko prenaša. Protagonistka Revo sovraži, saj v njej vidi vse tisto, kar sovraži tudi pri sebi, a tega ne more zatreti ne glede na to, kako močne tablete vzame. »Od pubertete naprej sem nihala med željo, da bi bila videti privilegirana belopolta razvajenka, kar sem bila, ali pa klošarka, kar sem čutila, da sem in bi morala postati, če bi premogla količkaj poguma.« Ne glede na to, kako se trudi, da bi se karseda zanemarila, da bi postala odvratna, se želja po ugajanju vrača v stanjih omračitve. Takrat na spletu kupuje zapeljivo spodnje perilo in dizajnerske kavbojke ter se naroča na depilacije, manikire, pedikure, čiščenja črevesja in k frizerju. Seveda vse termine odpove, ko se ove, spodnje perilo in kavbojke pa z etiketo vred romajo naravnost v predal, kjer ostanejo pozabljeni. V svoji kemični omami navezuje tudi stike z moškimi in jim pošiljal »posnetke svoje zadnjične odprtine, svoje prsne bradavice in notranjost svojih ust«. Vsa ta dejavnost, ki se je želi znebiti in ki se nezavedno vrača, pa ji povzroča stres, in nazadnje si omisli ječarja, mladega umetnika Ping Xija, ki ga je spoznala, ko je še delala v galeriji. Tako štiri mesece preživi pod ključem v svojem stanovanju, v stodvajsetih dneh samo štirideset ur preživi v budnem stanju, to pa ji uspe s pomočjo čudežne tablete infermiterol, ki poskrbi za tri dni brez zavedanja – tudi če bo v izpraznjenem stanovanju karkoli počela, se tega ne bo spomnila. Po štirih mesecih se v njej res začne nekaj spreminjati, začuti mir, in ko vzame še zadnjo tableto infermiterola, doživi nekakšno katarzo, smrt ega, po kateri se prebudi z močnim zavedanjem, da je živa. Po tem zaživi drugače, a še vedno asketsko. Ne kupi si telefona in ne gleda več televizije, namesto tega poseda v parku in opazuje ljudi, živali, življenje, pred katerim je prej odvračala pogled in zapirala rolete. Brez težav spi, nič ne sanja in zbuja se s soncem. Ima občutek, da je njena prihodnost prazen list, ki ga bo popisala sama. »Moje spanje je delovalo. Bila sem prijazna, mirna in čuteča. To je bilo dobro. Takšno je bilo zdaj moje življenje,« sklene. Spremeni celo svoj odnos do Reve, posluša jo, želi si, da ostane, a je zdaj Reva tista, ki je zadržana. Po zaključku eksperimenta se vidita samo enkrat. Potem pa letalo trešči v newyorški WTC, kjer je Reva zaposlena, in je ni več. S tem dogodkom se zaključi tudi roman.

Metoda počitka in sprostitve, čeprav dosežena na zelo samodestruktiven način, je torej delovala. Protagonistka lahko začne znova, s tem, ko proda hišo svojih staršev in izgubi nekdanjo prijateljico, pa izginejo še zadnje vezi na njeno preteklo življenje. A po prebranem sta v piski tega besedila ostala grenak priokus in vprašanje, ali si protagonistka to novo, srečno življenje zares zasluži. Seveda naša protagonistka ni ravno najbolj priljudna oseba in lahko ji zamerimo, kako je ravnala s svojo domnevno najboljšo prijateljico, a kljub temu ne moremo reči, da je komu škodila. Vendar tudi ne moremo v polni meri sočustvovati z njo, to pa prav zaradi tega, ker je tako privilegirana, da imamo občutek, da bi si lahko privoščila prav vse (in dejansko si privošči marsikateri prestopek), pa bi ji bilo vseeno oproščeno. Poleg tega je bilo asketsko življenje od nekdaj rezervirano za pripadnike višjega sloja in duhovščino. Tiste, ki imajo neko zaledje, v katerega se lahko vrnejo po tem, ko nekaj časa živijo v pomanjkanju. Za nekatere pa je to pomanjkanje pač del vsakdana. Ne zavestna izbira, ampak življenjsko dejstvo, ki ga le redkim uspe spremeniti. Njena samoizolacija je bila izbira, ki se ji je podzavestno celo upirala, medtem ko takšni trendi v resničnem sodobnem svetu predstavljajo resen problem, pomislimo na primer na hikikomori način življenja, ki postaja ne samo japonska, ampak svetovna epidemija. Ali pa TikTok trend, ki se imenuje »bed rotting«, o katerem se pogosto govori kot o načinu skrbi zase, vendar lahko kaže tudi na znake duševne bolezni in izgorelosti. Včasih to, da dan ali več preživiš v postelji, ni odločitev. Poleg tega pa se protagonistka za leto počitka ni odločila iz nekakšnega upora hiperkapitalistični družbi, v središču katere živi, saj dela pravzaprav ne potrebuje. Običajni ljudje se bolj verjetno znajdejo v ravno obratni situaciji, ko bi si morali privoščiti počitek, a potrebujejo delo, da lahko preživijo iz dneva v dan.

Če se vrnem na začetek, Moje leto počitka in sprostitve sem prvič srečala na internetu, kjer nekateri knjige niso mogli prehvaliti, medtem ko so jo drugi sovražili. Seveda me je to takoj pritegnilo in vzbudilo moje zanimanje. In po prebranem lahko razumem, zakaj je ta roman sprožil toliko debat in postal viralen. Medtem ko sem ga prebirala, mi je šel grozno na živce, predvsem zaradi nesimpatične protagonistke, ampak kljub temu me je zanimalo, kaj se bo zgodilo, in sem ga prebrala na mah. Ne morem reči, da se vmes nisem zabavala, posebej pri opisovanju obiskov pri dr. Tuttle, ki je odlična karikatura psihiatrinje (»Verjetno imate žulj na korteksu,« je le ena od njenih diagnoz), niti ne morem reči, da ne cenim pisateljičinega virtuoznega sloga in ironičnega smisla za humor. Vendar pa od zgodbe nisem odnesla kaj več kot nekaj kratkočasnih ur. Zdela se mi je zelo specifično ameriška, še bolj newyorška, in me je večkrat spomnila na roman Ameriški psiho Breta Eastona Ellisa (1991), ki se prav tako dogaja v New Yorku, ampak dvajset let prej, podobno veliko je popkulturnih referenc in naštevanja znamk, dosti tega pa v našem prostoru nima tolikšnega pomena, saj ni tako vseprisotno. Morda se je neko sporočilo ali bistvo romana izmuznilo le piski pričujočega besedila, morda ga sploh ni in je to glavna poanta. Morda gre le za parodijo zgodbe o metamorfozi. Kakorkoli že, mislim, da lahko svoje končno mnenje najbolje povzamem s komentarjem s portala Goodreads, ki pravi: »Ko to stori razvajena bela smrklja je ikonično, ko to storim jaz, sem depresivna.«

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.