Prejšnji teden so v Klubu Cankarjevega doma trije dnevi minili v znamenju druge edicije mednarodnega festivala Literodrom. Že hiter pregled (so)organizatorjev in predstavitev daje vedeti, da gre za serijo dogodkov, ki se želijo tako ali drugače gibati po območjih margine. Osnovno izhodišče je predstavljala literatura (na kar nakazuje tudi posebna izdaja revije Idiot/DE), vendar predvsem v razsežnosti jezikovnega in kulturnega. Prav tako se je fokus z lani obravnavanega prostora nekdanje Jugoslavije pomaknil proti Nemčiji.Preberi

Priznam, da med številnimi nagradami, ki se jih podeli na slovenskem knjižnem sejmu, nekatere le stežka kritiško presodim. In to je dobro. Sejem namreč s tem osvetljuje literarna in založniška območja, ki jih pozabljam(o). Naj gre za podeljevanje zlatih hrušk (najboljši naslovi za otroke in mladino), nagrado za najboljšo poslovno knjigo, najlepšo slovensko knjigo ali nagrado zlato okno (najboljša knjigarnišk izložba). Nekakšno željo po popravljanju krivic je videti v nagradah mira (namenjena je izključno ženskim ustvarjalkam), v Schwentnerjevi nagradi in priznanju (saj radi pozabljamo na pomen založb)Preberi

Letos sem, priznam, le stežka našla nekaj predavanj/debat/pogovorov, ki so me na sejmu pritegnili, in še manj takšnih, o katerih bi se mi zdelo smiselno spisati novinarsko poročilo oz. komentar. Letošnji program se mi je v splošnem zdel nekoliko pust, neorganiziran, predvsem pa – kar zadeva literaturo in dogodke, povezane z leposlovjem oz. umetnostjo – prežvečen. Preberi

Potovanje na beograjski knjižni sejem se je začelo kot v kakšnem avanturističnem romanu – s prijateljico sva se s pomočjo spletnega portala, ki objavlja mednarodne prevoze, znašli v majhnem avtu skupaj z travmatiziranim in anesteziran psom, ki so mu v mladosti prerezali jezik, ter dvometrskim srbskim košarkašem, ki se je s sključenimi rameni in koleni vedno bolj spreminjal v škatlo na kup zmetanih kosti, ki se trudi ohraniti kompaktno celoto. Carinikov smo se izognili v velikem loku, saj jim je že na obrazu pisalo, da se jim z nami ne ljubi ukvarjati,Preberi

Slab mesec nazaj ste imeli na dotičnem spletnem portalu možnost prebrati prispevek Gaje Kos O hruškah, knjigah, ki jih je premalo, in policah, na katerih včasih kaj manjka, v katerem je avtorica izpostavila izhodišča za debato o otroški in mladinski literaturi v navezavi na knjižnični odkup ter kritiško vrednotenje. Ker je avtorica nastopila kot moderatorka (in pobudnica) obravnavane okrogle mize je najprej smotrno napotiti na omenjeni članek.Preberi

Tokratni dnevi knjige v Mariboru so potekali v znamenju še posebej zanimive teme »prepovedanih« knjig. Marsikdo, ki je pričakoval, da se bodo na tapeti znašle najrazličnejše kontroverzne knjige o incestu, pedofiliji, sodomiji itd. domačih in svetovnih avtorjev, je bil razočaran, saj so bile v ospredju knjige, ki jih je Univerzitetna knjižnica Maribor predstavila javnosti še pred osamosvojitvijo Slovenije, leta 1990, ko je odprla vrata t. i. D-fonta, v katerem so se znašle zlasti knjige slovenskih piscev, ki so zaradi komunističnega režima prebegnili v tujino,Preberi

Priznam, kot prebivalki urbane vasice se mi je zdel London v prvih dneh rezidence v nebo vpijoče ustrahujoč. Večkrat potujem sem čez vikende ali za kak teden, po obiskih. Ko pa sem se pricijazila za mesec dni z velikimi načrti o zatišju za pisanje, obisku knjižnega sejma in vsesplošnem večernem razvratu, sem naletela na strahce v svoji glavi in vsi so čebljali drug prek drugega, češ, nekatere ljudi London izvrže, kakor hitro šavsne po njih. Tiste dni me sploh ni čudilo, da je centru Londona dobesedno uhajal plin! NesrečniPreberi

(Phillip Roth, v Svenska Dagbladet, 2. marec 2014: »Kdorkoli išče pisateljevo misel v besedah in mislih njegovih likov, išče na napačnem mestu. Iskanje pisateljevih ‘misli’ oskruni izobilje snovi, ki je sama po sebi zaščitni znak romana. Najpomembnejša misel romanopisca je tista misel, ki ga napravi za romanopisca.Preberi

Samo Rugelj svojo razpravo o resni eroziji slovenskega knjižnega trga začenja na začetku. Torej ne v letu 2008, ki je pomenilo konec gospodarske konjukture in je začela država drastično zniževati javna sredstva, namenjena produkciji in dostopnosti slovenske knjige, temveč trideset let poprej, torej v letu 1988, ko je prišlo do pomembne formalno-pravne spremembe na področju jugoslovanske gospodarske zakonodaje, in sicer do sprejema Zakona o podjetjih. Ta je kapitalizmu odprl vrata v Jugoslavijo, zapiše Samo RugeljPreberi

Dogajanje na Pisateljskem odru je otvorila Brina Svit, ki je s povezovalko pogovora, prevajalko Barbaro Simoniti, predstavljala in razpravljala o svojem najnovejšem romanu z naslovom Slovenski obraz. Povod za pisanje knjige je bila pisateljičina ljubezen do tanga, ki jo je tudi popeljala v Buenos Aires, kjer je spoznala slovenske Argentince, o katerih je v romanu pisala zgodbe. Po njenih besedah je to knjiga o identiteti oziroma potopis notranje pokrajine. Svitova sicer tudi sama že dobri dve desetletji živi v Parizu in zato tudi razume to dvojnost. TekomPreberi