Spremljevalni program 32. Slovenskega knjižnega sejma se je poleg promocije novitet posvetil osvetlitvi aktualnih razmerij znotraj literarnega sistema. Odri so gostili vse od (uveljavljenih) avtorjev, ki so brali odlomke iz svojih sveže natisnjenih in podpisanih del, do ustvarjalcev na invalidskih vozičkih, osnovnošolskih pesnikov in pesnic, ter avtoric lezbične proze. Medtem ko je posamezna persona zamišljeno pripovedovala o svoji življenjski izkušnji in vlogi pisanja v njej, sta kult pišočega v debatni kavarni Cankarjevega doma razčlenjevala Aljoša Harlamov in Ana Schnabl. Slednja je kot publicistka, literarna kritičarka in (kot se sama predstavi z mislijo na aprilsko izdajo svojega prvenca) »pisateljica v izdelavi« spregovorila o dandanašnjem pretiranem čaščenju avtorja.Preberi

Izhajali bi lahko iz znane misli, da je za dobro mišljenje treba imeti ustrezno opredeljene pojme. Kritika sama po sebi je na tem mestu kar problematična, saj njeno dojemanje ni enotno, obstaja veliko število pristopov h kritiškemu delovanju in veliko tipov kritiškega pisanja, da sploh ne omenjamo vključevanja lastnega okusa, različnih teoretskih šol itd. A vseeno bomo v okviru tega prispevka predvidevali, da je kritika razmeroma jasen koncept. Naposled piše kritik za kritike in večina zagat nam je že poznana. Kar je v sintagmi ›kritikova odgovornost‹,Preberi

Nobelova za Boba Dylana? Nekateri pravijo, da nagrade niso pomembne in strumno pristavljajo, da je pomembna le kvaliteta. Morda gre za zavidanja vredno nonšalanco ali pa za samoslepljenje – nagrade vzvratno vzpostavljajo kvaliteto in zlasti zbujajo medijsko in (v literarnem polju) bralno pozornost.

Če bi se moral takole na hitro opredeliti do tega, kaj pomenijo nagrade v slovenskem literarnem polju, bi rekel, da gre v prvi vrsti za neke korektive. Po eni strani finančne, čeprav se v zadnjih letih vsake toliko prikrade kakšna nagrada, ki s sabo ne prinese denarnega dela, in po drugi strani simbolne, lahko bi rekli družbene. Pravzaprav bi lahko njihovo korektivnost širil še in še. Dodal bi, da so JAK-ove štipendije v osnovi korektiv, da se DSP v svojem delovanju usmerja h korektivom, da je, nePreberi

Bliža se Veronikina nagrada, ki že dve desetletji postavlja vsakoletne standarde za dobro poezijo in iz nešteto strani verzov izlušči tiste bisere, za katere bi Kafka porekel, da »razbijajo zaledenelo morje v nas«. Barbara Korun, Tjaša Razdevšek in Darka Tancer Kajnih so tako 1. avgusta obelodanile pet finalnih zbirk: Dolgo smo čakali na dež Alje Adam, Ljubica Rolanda Barthesa Ane Makuc, Tišima Uroša Praha, Druga obala Petra Semoliča in Delta Kaje Teržan.Preberi

V ledenem vetru, ki je očitno napovedoval nepredvideni aprilski sneg, s katerim so bila naslednji dan štiristo kilometrov južneje prekrita domača tla, smo stali na ulici in čakali, da se začne. Da se začne otvoritveni dogodek v nizu predstavitev slovenske literature Apropos Slowenien na Dunaju v organizaciji Jaka in Skice. A čeprav so se nastopajoči v stari slovenski maniri še zamujali s klepetanjem, z izmenjavo kontaktov in komplimentov ali zvijali svoje cigarete – še dobro, da je bilo kajenje v knjigarni prepovedano –, se je dogodek v bistvu že začel: v notranjosti se je razlegala glasba po izbiri slovenskega didžeja in v kozarcih smo imeli brezplačno butično slovensko pivo. Preberi

V zadnjem času doživlja slovenski literarni prostor nove in nove pretrese; poslovili so se Pogledi, zaprla se je Modrijanova knjigarna na Trubarjevi v Ljubljani, da o dražbi Mladinske knjige in drugem niti ne govorimo. Zato je bila tema, ki je kar klicala po prežvečenju, vprašanje o jutrišnjem dnevu literarnih medijev. Pograbilo jo je četrto Prepišno uredništvo ter v svoje majhne, a domačne prostore na Erjavčevo 4 povabilo predstavnike raznoraznih literarnih medijev, potem pa v te iste prostore natlačilo še zainteresirano publiko, in debata se je lahko začela.Preberi

Načrt, da letos pa res grem na sejem otroških knjig v Bologno, je padel že pred nekaj meseci. Po eni strani je to za nekoga, ki se poklicno ukvarja s tem, da otrokom teži, kaj naj berejo, založnikom, kaj naj izdajajo, in sebi, kaj naj piše, skorajda nujno, in dejstvo, da me do letos v Bologni še niso videli, se sliši skorajda bogokletno. Po drugi strani pa mi je, po pravici povedano, ustrezala tudi ideja o enodnevnem izletu samo zame. Ker na sejem otroških knjig otroci – oziroma kdorkoli, mlajši od 18 let, da bo definicija bolj natančna – ne smejo. Psi pa samo z nagobčniki. Preberi

Spustil se je še en zastor, včeraj, 23. marca 2016, so se zaprli še (tiskani) Pogledi. Novi lastnik Dela (lastništvo medijskih družb v Sloveniji je posebna zapletena in umazana zgodba, ki je ob tej priliki ne bomo načenjali) je samo zaključil tisto, kar se je napovedovalo že prej, in je iztek subvencij Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za kulturo za Poglede izkoristil kot poslovno priložnost – ne le zaposleno namestnico odgovornega urednika, tudi zunanje sodelavce (ni povsem razumljivo, zakaj bi se pri medijih, ki slonijo na zunanjih sodelavcih, spraševali le o nadaljnji usodi zaposlenih, ne tudi njih!) je lahko »by the book« (kot v anglosaksonskem svetu uporabljajo frazo »po vseh pravilih«) odpustil iz poslovnega razloga.Preberi

Razmišljanja in razglabljanja o kritiki – njenem obveznem »koncu« – me v zadnjem času še najbolj spominjajo na razmišljanja in razglabljanja v zvezi s knjigo, natančneje njenim zatonom. O njenem koncu namreč največkrat govorimo prav takrat, kadar se sprašujemo o njeni prihodnosti. Moje zanimanje za to temo je podprto v enaki meri z vznemirjenjem in z dolgčasom. Kadar razmišljam ali berem o prihodnosti knjige, se ob miselnih eksperimentih v glavnem kratkočasim, dokler ne napoči čas za zaključek, zakaj ta je vedno isti: prihodnosti knjige ne poznamo.Preberi