Izgorina na prepihu

Dom in domovina

V ledenem vetru, ki je očitno napovedoval nepredvideni aprilski sneg, s katerim so bila naslednji dan štiristo kilometrov južneje prekrita domača tla, smo stali na ulici in čakali, da se začne. Da se začne otvoritveni dogodek v nizu predstavitev slovenske literature Apropos Slowenien na Dunaju v organizaciji Jaka in Skice. A čeprav so se nastopajoči v stari slovenski maniri še zamujali s klepetanjem, z izmenjavo kontaktov in komplimentov ali zvijali svoje cigarete – še dobro, da je bilo kajenje v knjigarni prepovedano –, se je dogodek v bistvu že začel: v notranjosti se je razlegala glasba po izbiri slovenskega didžeja in v kozarcih smo imeli brezplačno butično slovensko pivo. 

Prvi uspeh: kmalu ga je zmanjkalo. Kajti pivo ni kar pivo, tudi če je slovensko. Ker, konec koncev, kaj pa to sploh pomeni? Pri nastop slovenskih pisateljev se je namreč odvijal prav v dneh, ko so izidi prvega kroga prelomnih predsedniških volitev pokazali prave barve, no, barvo Avstrije (izraziti obrat v desno pomeni, da predsedniški kandidat prvič po vojni ne bo iz ene od dveh vodilnih vladnih ljudskih strank, kar mnogi razumejo kot napoved konca druge republike). »Kakšna je sploh identiteta Avstrijcev?« sem pred branjem vprašal Vereno Mermer, mlado pesnico in pisateljico, ki je med nastopom komentirala, da ne ve, ali piše prozo v zelo kratkih ali poezijo v zelo dolgih vrsticah. Zanimalo me je, kako se mladi pisatelji odzivajo na tako močno in tako domačijsko nacionalno podobo domovine.

»Kakšna domovina?!« je rekla Verena, »Jaz nimam domovine. Imam samo dom. Dom je tam, ker te nekdo čaka, kjer spiš in ješ; kaj pa je domovina, tega ne vem.«

Ideološko vprašljivo in zlorabljeno besedo Heimat, domovina, ki je pri vprašanju avstrijske identitete tako ali drugače praktično neobhodna, sem bil res uporabil bolj iz neprevidnosti kot provokacije. Domovina, kot bi se bil pogovor lahko nadaljeval še ves večer in več, to je tisto, kar kritizira Thomas Bernhard, kar dekonstruira Elfriede Jelinek. Ali, z besedami W. G. Sebalda, bolj ko o domovini govorimo, manj obstaja.

Ampak počasi smo se vendarle premaknili v notranjost, kjer tudi uradni začetek ni preveč zmotil prijetnega vzdušja lepe hibridne knjigarne oz. kavarne Phil (vrstni red je bržkone stvar posameznikove izbire in ne vpliva na kvaliteto obojega). V sosednjem, bolj oddaljenem in dvignjenem prostoru, kjer je bilo nekoliko manj knjig in nekoliko več miz, so ljudje nemoteno še naprej pritajeno klepetali in se za branje niso zmenili, medtem ko smo obiskovalci v prostoru z več knjigami, bliže šanku in izhodu, hitro utihnili. Bilo nas je nemara kakšnih dvajset, petindvajset – večinoma Slovencev, večinoma znancev, tudi z Dunaja. 

Slovenska literatura in njeni sateliti na Dunaju

Sedel sem dobesedno med policami in prodajnimi otoki s knjigami: lepa knjiga o osamljenih odročnih otokih, ki jih je avtorica sicer natančno preučila s pomočjo knjig, a jih ne bo (deloma iz principa) nikoli obiskala; morski atlas in atlas izmišljenih držav. Ko sem se ozrl naokoli, sem lahko opazil še Popovića, Glavinića, na drugem koncu prostora nespregledljivega Žižka in ob mikrofonu še en osamljeni otok, stol s knjigami Davorina Lenka, ki smo jih prinesli s sabo. Njegova nagrajena Telesa v temi so namreč pred kratkim izšla v nemškem prevodu v zbirki Litterae slovenicae pri DSP. Kar je super. In čeprav smo že pred nastopom srečali dva navdušena bralca iz Avstrije – moderator večera, mladi pisatelj Robert Prosser, ki je bil pred nekaj meseci gost Literodroma, je kar ni mogel prehvaliti –, knjiga kljub temu najverjetneje ne bo prišla v redno distribucijo drugje kot v svoji … domovini. Vsaj dokler je ne bo izdala tuja založba. Denimo tako, kot če poezija Cvetke Lipuš, ki ji slovenščina predstavlja pomembno »sidro« njene identitete, izide v Sloveniji, kjer pa avtorica nikoli ni živela. Domovina ni fiksna, vnaprej določena točka, temveč posameznikova izbira sidrišča na premici izbrane dihotomije. Zato je bila pesniška identiteta Ane Pepelnik predstavljena tudi s pomočjo njene navezave na ameriško poezijo, zato je lahko Prosser za svoj nastop izbral odlomek, ki se dogaja v Tuzli.

Medtem ko sta naslednji dan v strogem centru Dunaja – torej v prvem okraju, za katerega smo izvedeli, da je bil nekoč v celoti sestavljen zgolj iz različnih samostanov – potekala prva od treh zaporednih literanih večerov z isto moderatorko, sem skočil pogledat še prireditev v dunajsko literarno hišo. Nastopala sta že omenjeni Prosser, moderator prejšnjega večera, in madžarska pesnica in intermedijska performerka Kinga Tóth. Prireditev, ki je združevala risbo, zvočno poezijo in neke vrste slemanje v duetu – nekakšno literarno grafitanje, če se navežem na motive in izkušnje Prosserja –, me je zanimala tudi zato, ker je bila del menda že več let trajajočega niza posameznih literarnih izmenjav med Avstrijo in Madžarsko. Šlo je torej za našemu sorodno podjetje. Za vzpostavljanje trajnega dialoga. Kako vzpostaviti stik s tistim, kar je blizu, tako rekoč pred vrati – a še vedno zgolj pred vrati? Kajti vsi zgolj iščemo načine, kako pravilno potrkati. In drug drugemu namenjamo prijazno podporo, ki še ne pomeni dejanskega prodora na tuji trg: obiskovalcev je bilo za približno eno tretjino kapacitet, vključno s pesničinimi rojaki.

Tretjo možnost je po neformalnem (Phil) in nišnem (Literaturhaus) pristopu ponudil še večer z Alešem Štegrom v Alte Schmiede: strogo profesionalno. Šteger in moderatorka sta z mislijo na presaditev v novo kulturno okolje res izčrpno predstavila roman Odpusti (v prevodu Arhiv mrtvih duš), iz katerega je avtor bral v praktično brezhibni nemščini, krajši odlomek – kot pomežik prisotnim rojakom iz Štajerske – pa še v izvirniku. Šlo je kajpada za vprašanje identitete; ne Maribora in obrazov iz zakulisja Epekaja, temveč, kot je povedal avtor, Slovencev vobče, saj je roman tudi poskus razmišljanja onkraj starih političnih dihotomij, ki se jih Slovenci, podobno kot Avstrijci, kar ne moremo znebiti. Vprašanje identitete torej, ki je, vsaj pri Lenku, lahko tudi izrazito fluidna in določena predvsem kot postajanje. 

Café Jelinek. Strežejo samo tistim, ki se jim ne mudi. Tudi prenova lahko mirno počaka še naslednjih sto let.

Kulturna osmoza

»Zavedati se namreč moramo,« je povedal Herbert Ohrlinger, ki se je po lastnih besedah v mladosti zanimal bolj za mopede, nogomet in rokenrol, sicer pa vodja založbe Zsolnay, pri kateri je že dvajset let, »da povprečni bralec sploh ne loči med avtorjem iz Slovenije in drugih držav bivše Jugoslavije.« Pivo je torej vendarle zgolj pivo in slovensko pivo je lahko tudi iz Avstrije, kot je bilo sprva napovedano. Kot smo se pred leti pogovarjali na nekem založniškem srečanju v Leipzigu, nimamo Slovenci niti prepoznavnih priimkov na -ić. Mogoče je zato Drago Jančar (št. 1 na ORF-Bestenliste) na spletni strani avstrijskega založnika nekje pomotoma predstavljen kot Janćar z mehkim č? Spodrsljaj je verjetno toliko nepomemben, kot je tudi simptomatičen. Kajti založniški pomisleki gredo še mnogo dlje. Vemo, da bralce zanima zgolj zgodba pisateljeve lokalne, torej nacionalne izkušnje, ki utrjuje ali vsaj preigrava že izdelano identiteto. Vendar tudi lokalnost ne sme biti preveč lokalna. Slovenec, ki piše o Afriki, je za avstrijskega bralca namreč enako nezanimiv kot – tako smo slišali od založnikov – Nemec, ki piše o Berlinu.

Ob tej ne najbolj svetovljanski misli se mi je začelo ponovno vsiljevati vprašanje (avstrijske) identitete v luči razmerja med afirmacijo in refleksijo, med domovino in izseljenostjo. Podobno, kot je Sebald izjavil glede domovine, je na vprašanje, ali ima literatura iz Avstrije specifično avstrijsko identiteto, leta 1936 izmuzljivo odgovoril Thomas Mann: »Specifične posebnosti avstrijske literature se sicer ne da zlahka določiti, a je vsakomur dojemljiva.« Je imel to v mislih tudi Robert Menasse, ko je svojo zbirko esejev o avstrijski identiteti naslovil Dežela brez posebnosti?

A založništvo je polno izjem. Ena izmed njih je tudi razburkana zgodba založbe Zsolnay, ki je pomembno poglavje pri razmisleku avstrijske identitete. Zato je Ohrlinger, ki nas je toplo sprejel v čudovitih prostorih v palači Castiglioni (nekoč Miller – Aichholz), kjer založba domuje že od leta 1926, nekaj uvodnih besed namenil tudi njeni zgodovini. Sicer pa je leta 1999 ob 75-letnici založbe skupaj s priznanim raziskovalcem zgodovine založništva v Avstriji Murrayem Hallom o njenem ustanovitelju izdal tudi knjigo.

Ko smo pogovor o primerjavah ali anomalijah založništva v Avstriji in Sloveniji nadaljevali na kosilu ob obveznem špricerju, je Ohrlinger ponosno povedal, da si založba – na sledi načel njenega ustanovitelja – še naprej prizadeva biti t. i. Autorenverlag, torej založba, ki ne izdaja zgolj posameznih knjig, temveč skuša skrbeti za avtorje in izdati vsa njihova dela. Biti njihov duhovni dom. (Ali pa bi bilo pravilneje reči duhovna domovina?) Založba zato med drugim izdaja brošure, v katerih organizatorjem dogodkov predstavlja in ponuja nastope svojih avtorjev – in poskrbi še za potne stroške in morebitne honorarje. A to ni vedno dovolj, je priznal Ohrlinger, saj najuspešnejši avtorji kljub vsemu preidejo k še večjim nemškim založbam. Je torej tudi avstrijska založba v nemški lasti še vedno preveč … avstrijska? 

Na obisku na založbah Zsolnay in Folio.

Pisatelji in literature vobče imajo naravno tendenco, da iz manjših jezikovnih skupin ali trgov prodirajo proti večjim, tako denimo naša odprava in omenjeni niz madžarsko-avstrijskih izmenjav – medtem ko je gibanje v obratni smeri lahko tudi spontano, to zahteva energijo. Toda gibanje avstrijskih avtorjev oz. tistih, ki izdajajo pri avstrijskih založbah, v smeri proti nemškim založbam in trgu, dokazuje, da obstajajo tudi manj vidne, sploh ne jezikovne meje, ki poganjajo to posebno kulturno osmozo. Zato je za kanadske založbe tako pomembna prodaja pravic v ZDA, zato je tudi slovensko gostovanje v Avstriji nujen evolucijski korak na poti do Frankfurta. Kolikor močnejši je gon po literarnem prehajanju v politično močnejše kulture, toliko večji je tudi kulturni osmotski tlak, ki to gibanje navidez otežuje. Toda močnejša kulturna hegemonija lahko spodbudi – in se z njo retrogradno potrjuje – tudi notranjo konsolidacijo šibkejšega člena. Dunajčan bo raje bral o Dunaju, po možnosti izpod peresa drugega Dunajčana in v knjigi, ki je izšla pri dunajski založbi, če se vrnem na zgoraj omenjeno izjavo. Claudio Magris, čigar Donavo je seveda izdala Zsolnay, odično opiše kulturno identiteto Avstrije, ki odzvanja tudi skozi zgodovino založbe: »Avstrijskost je umetnost bežanja, potepuštva, ljubezni do postanka v pričakovanju domovine, ki se jo […] vedno išče in sluti, a nikoli ne spozna.«

Po kosilu z obveznim špricerjem in ogledu čudovite neodvisne knjigarne po Herbertovem priporočilu (on sam kupuje sicer direktno pri distributerju, s popustom, seveda) smo se odpravili še na sedež leta 1994 ustanovljene založbe Folio. Folio ima en sedež na dunaju, drugega v italijanskem Bolzanu, njen leposlovni program pa je, tako pravijo, med drugim osredotočen na literature iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Bosne in Rusije. Izdali so že denimo Draga Jančarja, Andreja Blatnika, pred izidom je Goran Vojnović. Saj bi izdali še kratkoprozno knjigo enega izmed že objavljenih slovenskih avtorjev, ampak romani imajo pač prednost. In kot je pokazala zgodovina založbe Zsolnay, se lahko program neke založbe zasiči celo z nacionalnimi avtorji, kaj šele s slovenskimi. Njihovi prostori v nekakšnem loftu delujejo seveda bolj sodobno oz. z manj zgodovinske prtljage. Zato smo, takoj po tem, ko smo skuhali kavo, prešli k resnejšim vprašanjem: zakaj je v prevodu iz naslova Vojnovićevega romana izginila Jugoslavija?

Saj nemški naslov, Vaterland, je pravzaprav posrečen – očetnjava je, ne nazadnje, sopomenka za domovino, za katero seveda ne vemo, kaj pomeni. Brez besede Jugoslavija naslov preprosto nagovarja več bralcev (aluzija na znani domovinski slogan, katerega avtor je bil z nami, je s prevodom seveda vnaprej izgubljena), kar bi utegnilo biti kakšnih dvajset let nazaj seveda ravno obratno, ko so bile zgodbe o zgodbi neke razpadle domovine za tujino še posebej zanimive. Angleški prevod, po drugi strani, je Jugoslavijo ohranil, kar pa založnica menda obžaluje. 

A bolj kot za vprašanje identitete gre tukaj kajpak za vprašanje trženja. Za številke od prodaje in založniški premislek razmerja med dobičkom, ki ga dani prevod ustvari kot knjiga brez pečata domovine, in konsolidacijo izvorne identite založbe, ki ji pravilno izbrani prevodi služijo kot nekakšni ojačevalci okusa. Ohrlinger je brez zadržkov povedal, da se od Magrisovih knjig dobro prodaja samo Donava, kar seveda ne preseneča niti ne pomeni, da je zato kot avtor za založbo na načelni ravni manj pomemben. To spada zraven. Zato Folio izdaja hkrati furlanske romane in južnotirolske kuharice. Knjižni trg zahteva ravno pravšnjo mero posebnosti. Drugačna identiteta bo hitro prepoznana po posameznih zanesljivih ključih oz. stereotipih, vendar bo priznana samo, če knjižnega trga ne bo ogrožala s svojo preočitno drugostjo. Identiteta je razvejana; njen glavni tok ne obstaja, obstaja samo mreža sotočij in stranskih rokavov. To so tudi vse majhne založbe, ki bolj kot za naklado skrbijo za raznolikost. To so izmenjave in gostovanja, brez katerih bi bilo lokalno literarno življenje zgolj lokalno. Tudi identiteta ima zelo dolg rep.

Koliko identitete je torej ravno prav? Ne preveč. Mogoče ena črka. Janćar z mehkim č. Vojnović brez Jugoslavije.