Za Ars

Vem, zgodilo se bo te dni in zato postajam sentimentalen. Večer bo zatohel in lepek, medtem ko bom sedel v pisarni v četrtem nadstropju Radia Slovenija, obsijan z modrikasto svetlobo zaslona, in odlašal z neizbežnim. Spet in spet bom bral besedilo, se pretvarjal, da ga preverjam, popravljam, da v glavi sestavljam naglase, poudarke in intonacijo. Vse, da bi odmislil okamenelo spužvo, ki se mi bo razraščala po želodcu. Zadnjič. To zveni tako fatalistično. Eh, saj sem vas opozoril, sentimentalen bom.

Ne vem, kdaj sem ga začel romantizirati, radio kot medij. Lahko bi vas zdaj prepričeval, da mi je od nekdaj ljub, kako pomembno vlogo je igral v mojem otroštvu, lahko bi obujal spomine na drdranje radia v avtomobilu, v sobi in kar je še drugih prostorov, a to preprosto ne bi bilo res. Razen sem in tja kakšne oddaje, pa še to verjetno po spletu, ga nisem zares poslušal. Vzljubil – in to mimogrede, mladostniško zaletavo – sem ga šele, ko sem pred približno dvema letoma stopil skozi tista vrtljiva vrata na Tavčarjevi 17 in začel odkrivati, kaj vse Radio Slovenija pravzaprav je. Oziroma, natančneje, kaj vse pravzaprav je Program Ars, kdo so vsi ti ljudje, ki dnevno ustvarijo neverjetno število raznovrstnih in kvalitetnih vsebin, ljudje, ki poročajo, debatirajo, sprašujejo, izobražujejo, informirajo, ljudje, ki jim ni škoda porabiti pol ure za obračanje povedi, krajšanje, piljenje, posvetovanje, da bi vest iz kulture kar se da smiselno in povedno spravili v minuto in pol, kolikor imajo na voljo v informativnih programih. Vsi ti raznovrstni ljudje, ki vsakodnevno spremljajo glasbo, gledališče, ples, književnost, kulturno politiko, film, vizualno umetnost, vsi ti ljudje, ki jim ni vseeno, kajti na neki točki smo se strinjali, da je kultura konstitutiven del naše družbe, za kaj takšnega pa je medij, posvečen kulturi, nujen pogoj. In kako je torej čudovito, da ga imamo, in kako povsem neverjetno se zdi, da bi ga kdorkoli hotel shirati. Ali pač?

Hja, kljub referendumu, kljub predlogu novega zakona o medijih, kljub zagotovilom vlade (vsaj meni) še vedno ni jasno, kako se bo RTV Slovenija (in znotraj te Ars) stabilno in neodvisno financirala v prihodnje. In to že ima vidne posledice. Če si pogledamo primer, ki mi je morda najbliže. V kultni oddaji S knjižnega trga (saj veste, tisti, ki se začne z Vivaldijevo Pomladjo) so bile do konca prejšnjega leta vsak teden na sporedu štiri kritike knjižnih del. Če preračunamo čez palec, to pomeni, da je bilo samo v tej oddaji v enem letu prebranih in analiziranih dvesto knjig. 200! Upal bi si trditi, da je to več, kot jih obdela katerikoli drug slovenski kritiški medij. A ne navdušujmo se prehitro. Morda ste opazili, da se je ta številka z letošnjim letom zmanjšala in so na sporedu le še tri kritike tedensko. Prav, boste rekli, ena knjiga gor ali dol, a to na letni ravni pomeni petdeset knjig. Petdeset avtoric_jev, ki ne bodo prišli do medijskega prostora, petdeset knjig, katerih recepcija bo, morda ne bistveno, a še vedno, drugačna. Prav, boste spet rekli tisti, ki pozorno spremljate oddajo, pa saj so odpadle večinoma tuje knjige, prevodna dela. A to je morda še bolj problematično, kajti Ars je bil eden redkih medijev, kjer ste periodično kritiko prevodne književnost še našli, drugi mediji, kar je povsem razumljivo, prostor večinoma odstopajo domači produkciji. In zakaj je to problematično? Ker to spet pomeni zapiranje v pretesne domače loge. Že res, da vam nihče ne preprečuje, da bi segli po prevedeni knjigi, a takšno klestenje zmanjšuje možnost, da bo neko delo do vas sploh prišlo. Da ne govorim, da je raznolikost že sama po sebi dovoljšen argument.

In podobnih krčenj programa je še več, kar pa nikakor ni le problem Arsa oziroma ljudi, ki so tam zaposleni, temveč tudi vseh nas, ki delujemo na področju kulture. Verjetno ste lahko že iz povedanega razbrali, da petdeset recenzij manj letno ne pomeni le tega, da se bo o določenih knjigah manj govorilo, temveč tudi petdeset honorarjev (pa čeprav skromnih, treba je priznati) manj za kritičarke in kritike. Radio Slovenija tako kot velik del prejemnikov javnih sredstev ta namreč kanalizira naprej, in to ne zato, ker bi bili zaposleni preleni, temveč zato, ker jih je eni po strani premalo, da bi lahko sami opravljali dolžnosti javnega servisa, po drugi strani pa gre za naročila, ki zahtevajo specializirane roke. Naenkrat je torej manj naročil kritik, manj naročil prevodov, manj avtorskih honorarjev, manj za vse. In spet, ne le denarja, temveč tudi medijske izpostavljenosti, ki na takšnih in drugačnih razpisih tistim, ki delujejo na polju kulture, prinašajo tako zelo zaželene točke. In vem, pri tem sem spet zapadel v določeno vrsto monetizacije, ki kulturo v veliki meri banalizira. A tako je pač laže, kot pa govoriti o tem, zakaj je kultura na družbeni ravni pomembna. Ne nazadnje pa, vsaj upam, bralstva portala ludliteratura.si o tem ni treba prepričevati.

Skratka, manj za Ars pomeni manj za vse. Za celotno družbo. Radio Slovenija je namreč javni servis, ki naj bi z javnim denarjem deloval v javnem interesu. A kaj naj bi to sploh pomenilo? Javni interes je precej neopredeljiv pojem, odvisen od vsakokratnih okoliščin. Prav, a če smo se strinjali, da je kultura v javnem interesu, zakaj jo je potem vedno znova treba upravičevati? In ne mislim se spet spuščati v nacionalno podstat, ki naj bi zaigrala na strune tistim, ki jim vsaj tovrstno razumevanje kulture v potrtih prsih up budi. Hočem reči, da imam kot polnopraven član družbe dovolj tega, da moram opravičevati svoje vrednote. Javni interes je tudi interes ljudi, ki si želijo kulture. In ni nas malo, pa naj bomo še tako nerentabilni. Mislim, je kdo kakšnega športnega navdušenca že kdaj vprašal, zakaj na primer ne ukinemo nogometa? Pa so nogometaši neprimerljivo bolje plačani. Resno, če še enkrat slišim Jurija Zrneca v oglasu za A1 vpiti »Če zna kaj iz nas izvabiti čustva, je pa to šport«, si bom nekaj naredil. A da ne zaidem, to je veliko bolje v svoji kolumni ubesedila Anja Zag Golob v … ha, še eni oddaji, ki je na nacionalni televiziji ni več.

Pod črto, Ars je ta prostor svobode, kjer nisi čudak, prostor za vse (profesionalne) zanesenjake na tej ali oni strani radijskih in spletnih sprejemnikov. Jaz pa nočem živeti v družbi, kjer takšnega prostora ne bi bilo. In zato ni nujno le nenehno, v negotovih okoliščinah pa še toliko bolj, opozarjati, zakaj takšen prostor potrebujemo, temveč ga lahko kot polnopravni_e člani_ce družbe naravnost zahtevamo.

In to je tisto, kar me bo mučilo tistega večera v pisarni v četrtem nadstropju. Zavedanje, da zapuščam ta neverjetni prostor. Ja, lahko bi bilo drugače, a odločil sem se, kot sem se, in trenutno se ne morem ukvarjati z vprašanjem, v kolikšni meri je bila odločitev pravilna. Ne nazadnje pa bo Ars vedno le en gumb stran. Tistega večera se bom torej sprijaznil, da se, tudi če v nedogled strmim v računalnik, ne bo nič spremenilo. Spustil se bom v tretje nadstropje, »A lahko samo tole na hitro posnameva?«, odprl težka vrata studia, se usedel pred mikrofon in živčno mečkal robove lista pred sabo. »Greva mal za probo,« bom zaslišal z druge strani debele šipe in prebral nekaj povedi. Na zaslončku pred mano bosta utripala ura in napis odkašljaj se. Tišina. Nato bo lučka enkrat belo poblisnila, vdihnil bom, in ko se bo prižgala rdeča, bom prebral: »Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, poslušali ste Tretji program Radia Slovenija – Program Ars. Prispevek sem še zadnjič pripravil Sašo Puljarević. Hvala, ker ste bili z nami, pa lep večer še naprej.«

Na poti ven se bom ustavil na notranjem dvorišču, si prižgal cigareto in opazoval, kako srebrni vrhovi stavbe uokvirjajo kos temnega neba nad mano, hvaležen, da sem bil, pa čeprav kratek čas, deležen te svobode.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.