Če je barcelonski strip festival s ponudbo domače bere rahlo razočaral, pa je bil seznam eminentnih tujih gostov jako impresiven. In ker sem si s pomočjo tega bljoga priskrbel novinarsko prepustnico, sem dobil že prvi dan odlično šanso za privatno avdienco z zvezdami, medtem ko so jih intervjuvali nacionalni mediji.

O stabilni, blagodejni, a šibko produktivni klimi na Španjolskem in en opozorilni primer poblaznele pozitive v okolju protestantske etike, ki pa je kljub divjim izgubam dejansko proizvedel par presežkov.

Kaj lahko osemletnim deklicam o današnjem svetu sporočajo vlogerke, ki snemajo videe o različnih izzivih, testiranju sladkarij in o svojih najnovejših oblačilih? Predvsem to, da smo na spletu zanimivi in zabavni, če si drznemo, česar si drugi ne; ali pa, da smo priljubljeni, ker imamo oblačila določenih znamk. Če bi otroci te vsebine kombinirali z drugimi, s tistimi, ki jih zanje pripravljajo izobraženi strokovnjaki, bi nad to fascinacijo otrok z vlogi lahko brezskrbno zamahnili z roko. A tega ne moremo storiti. Ker mnogi otroci ne berejo ne revij ne knjig.

Na največjem evropskem stripovskem festivalu je ljubezen na vsakem koraku. Dogodivščine Izarja in Nejca, videne v secesiji čarovnih špeglov.

V dobi, ko se krčijo strani in minute, posvečene kulturi, število izdanih knjig pa ne pada, ko založbe več stavijo na všečke kot literarne kritike, več na influenserje kot na strokovne bralce, bolj kot kadarkoli potrebujemo literarno kritiko kot vrednotenje med »dobrim in slabim«, to je med knjigo, ki je vredna naše pozornosti, in knjigo, ki je morda ni.

Ne glede na to, da živimo v digitalni dobi, so problemi založništva in razumevanja knjige že dolgo bolj ali manj isti: kako jo pripeljati do bralca. Stroka si je sicer enotna, da je slovenska bralna kultura zelo klavrna, ni si pa enotna v tem, kako jo izboljšati. Poročilo s kongresa slovenskih založnikov vsebuje tudi izjave nastopajočih in izhodišča za uspešno trgovanje na mednarodnem trgu.

Dinko Kreho je publicist, moderator literarnih dogodkov in esejist, s katerim smo se srečali že na lanskoletnem kritiškem simpoziju Umetnost kritike, ki se je odvil v Ljubljani, počasi pa začenja tudi kritiško oz. publicistično sodelovanje s spletnim medijem www.ludliteratura.si.

Delamo postopoma. 

Na Poljskem nekomercialne kulturne iniciative običajno nastanejo po načelu družbene mobilizacije: nekaj fanatikov se na primer odloči, da bo ustanovilo literarno revijo in počne vse, da bi ta bolj ali manj redno izhajala. Ponoči ne spimo, saj se običajno počasi zaženemo – moramo se vpeljati v cikel izdajanja, ki, čeprav je revija »Arterie« teoretično četrtletnik,  ni bil nikoli določen, kaj šele vsiljen. Obenem se v tem znajdem kot v malokateri dejavnosti, tudi literarni. Zato še s toliko večjim veseljem povem, kako se to počne v državi nad Vislo. Preberi

Ta zapis je nastal v opravičevanju, prelaganju obveznosti in vsesplošnem krču, ki ga povzroča pritisk konca leta, s tem pa tudi (in predvsem) konca letošnjega programskega, finančnega in izvedbenega obdobja na področju kulture. Če so se v pomladanskem času projekti odvijali skrajno previdno in tvegano, pa zadnji meseci kar cvetijo od kulturne ponudbe in človek že več ne ve, kaj bi izbral in kam šel. Da se je za trenutek (najbrž do naslednje pomladi) sprostila tudi trepetava finančna negotovost, ki jo uradniška kasta državnih institucij, predvsem njihoviPreberi

Obiskati katerokoli dogajanje, ki je sestavljeno iz večjega števila partikularnih dogodkov, pomeni za obiskovalca v prvi vrsti selektorsko izbiranje. Če nič drugega, so dogodki na sporedu pogosto istočasno, kar pomeni avtomatsko nujo izbire, pa tudi sicer so redki, ki imajo dovolj časa, da bi obiskali vse, kar se obiskati da. Vprašanje, ki si ga bom zastavil ob letošnjem knjižnem sejmu, je ravno izbiralni proces obiskovalca, ki mora svoje odločitve sprejeti na podlagi precej omejenih podatkov, njegova izkušnja pa je odvisna tudi od ujemanja predstave o tem, kaj bo obiskal, z realizacijo tega, kar je videl in slišal. Preberi