Debele krave ali ta veseli meseci kulture

Ta zapis je nastal v opravičevanju, prelaganju obveznosti in vsesplošnem krču, ki ga povzroča pritisk konca leta, s tem pa tudi (in predvsem) konca letošnjega programskega, finančnega in izvedbenega obdobja na področju kulture. Če so se v pomladanskem času projekti odvijali skrajno previdno in tvegano, pa zadnji meseci kar cvetijo od kulturne ponudbe in človek že več ne ve, kaj bi izbral in kam šel. Da se je za trenutek (najbrž do naslednje pomladi) sprostila tudi trepetava finančna negotovost, ki jo uradniška kasta državnih institucij, predvsem njihovi najvišji predstavniki, udobno ugnezdeni med redne plače, dodatke, plačane dopuste in bolniške, sploh ne razumejo (ali bolje: v svojem sistemu sploh nimajo slovarskega zaznamka o tem, kaj šele, če rečem v slogu nove slovarske pridobitve, kakšnega empatičnega sinonima), se ne nazadnje vidi tudi v postopnem plačevanju honorarjev.

Skratka, ker sem hotela, v smislu otvoritvenega govora italijanske založnice Elisabette Sgarbi na letošnjem slovenskem knjižnem sejmu, ostati zvesta kulturi, kot je ona skupaj z Ecom ostala zvesta stari Bompianijevi založniški liniji v novi založbi La Nave di Teseo, sem poskušala kulturno dogajanje karseda na široko in poglobljeno pokonzumirati. Priznam, tudi s tihim upanjem, da ulovim kakšno temo, o kateri bi bilo vredno, če ne celo nujno pisati. Na tem lovu pa sem skorajda ulovila samo sebe. Knjižni sejem se je strašansko razbohotil; poleg prireditev okrog države v fokusu po vzoru vseh pomembnejših tujih sejmov, ki je bila tokrat Italija, so se že na otvoritvi bahali s (kajpada večjim) številom prireditev, nagrad in vsemi statističnimi podatki, ki naj bi ljubljanski knjižni sejem izstrelili med najpomembnejše na svetu, ali vsaj v Evropi, Srednji Evropi, ali pa morda v bivši Jugoslaviji, no, vsaj Sloveniji. Te številke sem v hipu pozabila, ker mi bolj malo povedo o kvalitativnem izboru ponudbe, ki sem si jo poskušala ogledati v naslednjih sejemskih dneh. Zadana naloga pa se je izkazala za povsem nemogočo in neobvladljivo. 

Program otvoritve – predvsem simpatičen nastop šolarjev, ki so za svojo zabavno predstavitev in svojo večkrat omenjeno »založbo« poželi več aplavza kot letošnji Schwentnerjev nagrajenec Lojze Gostiša za urejanje velikega Valvasorjevega dela – me je nehote napeljal na razmislek o kriterijih izbora in poudarjanja ne le sejemskih dogodkov, temveč tudi kulturniške ponudbe v času debelih krav. Raznolikost ponudbe je sicer legitimna in prilagojena širšim množicam obiskovalcev, a vendarle ne enakovredna, kar se v vsej lažni demokratični benevolentnosti in politični korektnosti premalokrat jasno in glasno pove. Težko mi je bilo namreč kot predstavnici strokovne javnosti, ki tvori večinsko publiko otvoritvene prireditve, ob relativno dobrem poznavanju založniške scene in ob nekaterih letošnjih izjemnih knjižnih izdajah (denimo slovarju sinonimov) ponotranjiti brezprizivno navdušenje nad šolskim projektom, ki ga vsekakor pozdravljam kot dobro prakso pedagoškega dela in širjenja bralne kulture. Tu pa postavim piko. Podoben občutek sem imela ob spremljanju nadaljnjih sejemskih dni, ki so se mi vtisnili v spomin kot blodnjak glasov, konferenčne svetlobe, zatohlosti in vročine na hodnikih Cankarjevega doma, ki se kljub drenu nikakor niso hoteli razbliniti. 

Nad tematsko ponudbo letošnjega strokovnega programa in debatnih kavarn sem bila naravnost navdušena. Primerno opremljena, z beležnico in diktafonom, sem hotela ujeti to ali ono stvar, a je bil izkupiček precej klavrn in fragmentaren. Ker se je marsikaj prekrivalo, sem si doma sestavila urnik z vsemi najhitrejšimi potmi in premiki in razmislila, do katere minute je optimalno ostati na enem prizorišču in se potem brez prevelike škode vključiti v naslednje dogajanje. Jasno, vsi načrti so splavali po vodi, ko sem koga srečala, kajti knjižni sejem je tudi poslovno srečišče, česar nisem vkomponirala v »obvezni program«. Programa dopoldanskih debatnih kavarn med tednom skorajda ni bilo mogoče spremljati (razen morda v sprednjih vrstah) tudi zaradi navala in vrišča šolskih skupin, ki so kot kobilice pograbile ves zastonjski material in bognedaj, da je okrog kakšnega prizorišča postopal Pižama, kajti potem se je vrišču pridružilo še neskončno selfanje. Ker se sama sebi zdim že nergaška, bom podala s tem v zvezi vsaj kakšen konstruktiven predlog: mislim, da bi bilo dobro za šolarje sejem odpreti na določen dan ali dva v tednu in temu tudi premišljeno prilagoditi celoten program na vseh prizoriščih, strokovne debate pa načrtovati v drugih dneh. 

Spet drugi dogodki, skriti v neprivlačne konferenčne prostore in onkraj vljudnosti ali trenutne radovednosti mimoidočih, pa so beležili uborno število obiskovalcev, kot marsikateri dogodek na literarni sceni, ki se v poplavi najav krčevito bori za pozornost in publiko. Ob tovrstnih situacijah se sprašujem, kakšen je namen prirejanja dogodkov za dva in psa? Komu to koristi in ali gre zgolj za zadostitev razpisnim kriterijem, ciljna publika pa ni pomembna? Ali pa gre morda za preveliko vrtičkanje in preredko povezovanje posameznih akterjev na istem področju, ki se ne usklajujejo niti glede datumov niti glede vsebin, kaj šele, da bi se tematsko in izvedbeno povezovali?      

Po zaključku knjižnega sejma, s katerega sem prinesla nekaj zabeleženih sentenc in na hitro nakupljenih knjig, večino pa pozabila, sem že šibala na 32. festival LGBT filma in gostovanje švicarske raziskovalke Monike Hofmann, s katero sva v okviru festivala predstavljali prevod dveh novel Annemarie Schwarzenbach, vmes pa sem kot ponosna nosilka festivalske vstopnice vestno obiskovala še CoFestival, mednarodni festival sodobnega plesa, skočila sem na predstavitev nove kriminalke Avgusta Demšarja v Konzorcij in knjige Pride mačka na obisk v Škofjo Loko, na jazz koncert v okviru sprejema avstrijskega veleposlaništva in na »Potencialno predstavo« v Glej, ki je od mene zahtevala popolno zmožnost imaginacije. Ta je žal skupaj s konji popolnoma opešala in da bi lahko performerkam/pripovedovalkam sledila s svojim miselnim doprinosom, preprosto ni bilo več mogoče. Če bi lahko, bi le še kričala: Dovolj! Ne morem več! Dajte mi mir! Pustite mi prostor za moj notranji prostor!