Moj glavni načrt je, da sem živa in svobodna priča sprememb

Ruska prevajalka in tolmačka Viktorija Imagulova (1987), junijska rezidentka Sovretovega kabineta Društva slovenskih književnih prevajalcev, je na Oddelku za slavistiko Filološke fakultete Državne univerze v Sankt Peterburgu doštudirala srbski in hrvaški jezik. V svojem diplomskem delu se je posvečala teoriji in praksi prevajanja, in sicer problemom prevajanja ruskega leposlovja, že v tretjem letniku študija pa se je začela učiti slovensko. Znanje slovenščine je redno izpopolnjevala kot organizatorka in prevajalka različnih kulturnih dogodkov v sodelovanju z gosti iz Slovenije (mdr. gostovanja Gledališča na Vasiljevskem v Sloveniji, sodelovanja Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj na mednarodnem festivalu LOFT, nastopa mešane pevske skupine Dr. France Prešeren na festivalu Interfolk v Sankt Peterburgu). V preteklih letih, preden je zapustila Rusijo, je službovala tudi kot licencirana turistična vodnica za angleški, hrvaški, slovenski in srbski jezik ter kot pomočnica umetniškega vodje za mednarodne zadeve v enem od sanktpeterburških gledališč.

Zakaj si se odločila za študij južnoslovanskih jezikov oziroma za srbski in hrvaški jezik? 

Že v srednji šoli sem vedela, da se želim vpisati na Državno univerzo v Sankt Peterburgu. To je najstarejša ruska izobraževalna ustanova, pa tudi ena najboljših. Tudi zdaj lahko kljub vsem okoliščinam na tej univerzi pridobiš zelo visoko raven znanja. Filološka fakulteta ima zelo bogate študijske programe: na slavistiki smo študirali tri tuje slovanske jezike (»srbohrvaščino«, ukrajinščino in slovenščino), ruščino in dva izbirna zahodnoevropska jezika. Ko sem morala pri vpisu na fakulteto izbrati med približno šestdesetimi jeziki, sem se spomnila zgodbe iz maminega otroštva. Takrat je v Sovjetski zvezi obstajal program komunikacije s »prijateljskimi« državami, kar pomeni, da so si šolarji iz držav socialističnega bloka dopisovali. Mama si je dopisovala z neko »Milico iz Jugoslavije«, pošiljali sta si celo pakete in mama je edina v šoli tako dobila flomastre (to je bilo v sovjetskih časih pravo razkošje). Mislim, da mi je to naključje pomagalo pri izbiri študija, in ko sem začela študirati, sem bila takoj prepričana, da je bila to popolnoma prava izbira.

S kakšno prevajalsko problematiko pri prevajanju ruskega leposlovja si se ukvarjala, ne nazadnje tudi v svojem diplomskem delu? Kje nastajajo težave pri prevajanju iz ruščine, pa tudi v ruščino, denimo iz južnoslovanskih jezikov? 

V diplomski nalogi sem se ukvarjala s prevajanjem pogovornega besedišča v delih sovjetskega in ruskega pisatelja Valentina Rasputina. Ko sem bila študentka, sem na prevode njegovih knjig naletela v Beogradu in bila zelo presenečena. Zdelo se mi je, da je njegova besedila nemogoče prevesti (čeprav zdaj vem, da v prevodu ni prav nič nemogoče!), ker vsebujejo specifično besedišče (regionalizme, narečne in vernakularne elemente ipd.), ki se razlikuje od standardnega knjižnega jezika. A to je po mojem mnenju pri prevajanju najzanimivejše: najti rešitev za težke primere ne glede na jezik prevajanja. Gre za standardne probleme večine prevajalcev: lokalne realije, dialektizmi, sleng, pri parih rusko-južnoslovanskih jezikov pa imamo opraviti še s tako imenovanimi »lažnimi prijatelji« – medjezikovnimi homonimi in paronimi. Tudi izkušeni prevajalci se ujamejo v njihovo past. Že zaradi rodovne bližine jezikov obstaja skušnjava, da bi realije prevajali z uporabo podobnih konceptov ciljnega jezika. Vedno se zelo zabavam, ko vidim, da se je rakija v tej ali oni knjigi spremenila v vodko, in se spomnim Bajagove pesmi …

Kako si prišla do slovenščine? Kako si se naučila jezika in kako ga izpopolnjuješ? 

S slovenščino sem se seznanila na fakulteti, ko je bilo nekaj ur vključenih v naš študijski program kot tretji slovanski jezik. Zares pa sem se je začela učiti med delom, kot vodička v Sankt Peterburgu. Skupine iz Slovenije so bile pogoste, vendar smo vodiči vodili v srbščini in hrvaščini. Seveda me je starejša generacija turistov razumela, mladi pa ne več. Nekoč sem na primer vodila skupino študentov iz Kamnika kar v angleščini, ampak ta izkušnja mi ni bila všeč, saj sem jih jaz razumela, oni pa mene ne. Zato sem začela pozorno poslušati turiste in kolege vodnike iz Slovenije ter poskušala uporabljati slovenske besede namesto srbskih ali hrvaških. Ko sem bila v Sloveniji, sem se pretvarjala, da ne znam angleško, in sem se pogovarjala, kolikor sem se le lahko, v slovenščini. Tako sem, v nasprotju z običajnimi praksami učenja tujih jezikov, začela pravzaprav s prakso, ne s teorijo. No, zdaj se moram intenzivneje ukvarjati s slovnico in končno usvojiti teoretično osnovo. In seveda brati več knjig v slovenščini.

Kakšne prevajalske in tolmaške izkušnje imaš? 

Zelo različne. Prevajala sem dokumente – na primer potne liste, pogodbe, pooblastila. Imela pa sem tudi nekaj manj običajnih naročil – prevajala sem podnapise za film o vampirjih, libreto sodobne opere, prevajala sem tudi za številne tovarne in podjetja, besedila o odbojki, nogometu, perutninski farmi, tolmačila sem na geodetski odpravi, kjer smo do kolen v snegu gazili po beloruskih gozdovih. Nekoč sem morala pol noči preživeti na oddelku za tropske in infekcijske bolezni beograjske bolnišnice …

Bi se kdaj lotila tudi prevajanja iz slovenščine? Kakšno prevajanje te najbolj zanima in zakaj? 

Imela sem celo že nekaj prevodnih izkušenj s slovenščino. Pred kratkim smo skupaj s hrvaškimi prijatelji potovali po Sloveniji. Izkazalo se je, da ne razumejo skoraj ničesar in sem jim morala tolmačiti v restavraciji in trgovini. Nekoč bi rada tolmačila iz slovenščine. Najprej pa bi se posvetila prevajanju leposlovja, ker imam na tem področju doslej malo izkušenj. Blizu mi je sodobna dramatika, saj je gledališče moja druga služba in pomemben del življenja.

Sodelovala si s številnimi gledališči, predvsem na področju mednarodnih izmenjav, nedavno si delala še kot pomočnica umetniškega vodje za mednarodne zadeve dramskega gledališča v Sankt Peterburgu. Kakšno delo si konkretno opravljala? S kakšnimi gledališkimi produkcijami in mednarodnimi sodelovanji si se srečevala? 

Naš oddelek se ukvarja z vzpostavljanjem mednarodnih odnosov, kar vključuje več področij, med njimi najprej organizacijo gostovanj našega gledališča v tujini. Takšna potovanja so za umetnike zelo pomembna, saj izkušnja nastopanja pred publiko, ki ne govori njihovega jezika, odpira popolnoma drugačne plati igralstva. Z našim gledališčem smo prepotovali številne države in bili tudi v Sloveniji. Gre pa tudi za delo s tujimi igralskimi ansambli v Rusiji, ki gostujejo na turnejah ali festivalih. Večkrat sem sodelovala z gledališči z območja nekdanje Jugoslavije, malo pred pandemijo smo gostili Prešernovo gledališče Kranj in Mestno gledališče Ptuj. Koprodukcija drame Stenica me je zelo navdušila, čeprav je tovornjak z vso scenografijo takrat žal obstal na meji. Morali smo improvizirati, spomnim se, da smo obhodili polovico gledališč Sankt Peterburga in iskali rdečega konja … To je teater, v njem je vedno prostor za presenečenja.

Kakšno je trenutno stanje na področju tvoje profesije – kako je zdaj z »mednarodnim sodelovanjem« v Rusiji, s turizmom oziroma s področji, na katerih si delovala? 

Zdaj je situacija katastrofalna, ne samo na mojem področju. Mednarodno sodelovanje na vseh področjih je ukinjeno ali omejeno. Na žalost vsi vemo, da je v primeru vojn in drugih pretresov kultura prva stvar, ki jo odpravijo, izbrišejo, ter zadnja, ki jo rehabilitirajo. Mednarodnega turizma tako rekoč ni več. Pri nas je turizem med pandemijo, tako kot v vseh državah, močno trpel, vojna pa ga je popolnoma uničila. Če se bodo politične razmere v Rusiji kdaj spremenile, bo treba turistično industrijo zgraditi iz nič. Pa tudi marsikaj drugega. A v tem je tudi nekaj pozitivnega – stanje v turizmu je bilo daleč od idealnega, povsod sta vladala korupcija in nered.

Zdaj si že nekaj časa v Evropi. Zakaj si zapustila Rusijo in kam te je vodila pot po Evropi?

Odšla sem skoraj takoj, tri tedne po začetku vojne. Dva dejavnika – osebni in službeni – sta odtehtala vse ostalo, poleg tega ima veliko izobražencev v Rusiji podzavesten, skoraj prirojen strah pred železno zaveso. Tako sem kot mnogi sodržavljani tudi jaz kupila prvo letalsko karto, ki mi je padla v oči. To je bil let v Beograd. Tam se je začela moja pot po Evropi, ki se je nadaljevala v Nemčiji, na Finskem in v Sloveniji. Zdaj sem s prijatelji na Hrvaškem, vendar upam, da se kmalu spet vrnem v Slovenijo – slovenščina čaka!

Kako trenutna politična situacija in rusko-ukrajinska vojna vplivata nate osebno in na tvoje bližnje, prijatelje? 

V trenutku, ko sem odšla, nas je bila večina v šoku. Ljudje so bili najprej zgroženi, potem sta se jih polastila obup in apatija. Kakšno je trenutno stanje, v celoti težko ocenim. Po pripovedovanju prijateljev in družine se zdi, da je zdaj situacija mirnejša (ne upam si reči normalna). Tisti, ki so imeli možnost, so dovolj hitro odšli. Tisti, ki so zaradi različnih razlogov prisiljeni ostati v Rusiji, razpravljajo o perečih težavah, poskušajo početi vsakdanje stvari, da bi preživeli in da ne bi znoreli. Protesti so se predvsem v Sankt Peterburgu, kulturni prestolnici Rusije, prelevili v zelo zanimivo, povedno obliko. Ker je lahko zdaj vsakdo obsojen na do petnajst let zapora za kakršnokoli odkrito izražanje protivojnih stališč, je ulična umetnost postala glavni ventil protivojnega protesta. Na ulicah se pojavljajo napisi, murali, nalepke in celo doma narejene figurice – nekakšne ulične umetniške skulpture. Spletna stran sanktpeterburškega časopisa Bumaga objavlja izbore tovrstnih izjav.

Kaj trenutno počneš? In kakšni so tvoji načrti? 

Zdaj si izmišljujem novo življenje, saj nam je staro vsem ukradel blaznež iz bunkerja. Nenavadna, a koristna izkušnja, ki širi zavest. Toda kovanje načrtov je težje. Večina ljudi ima notranjo potrebo po zastavljanju dolgoročnih ciljev. Jaz pa zdaj poskušam načrtovati samo kakšen teden vnaprej, ker sta prejšnji dve leti in pol razkrili nesmiselnost dolgoročnega načrtovanja. Očitno bosta pandemija in ta strašna vojna v svetu marsikaj spremenili, zato je moj glavni načrt ta, da sem živa in svobodna priča teh sprememb.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS