O duhovnosti, prevajanju poezije in sirarstvu

Zsolt Lukács, prevajalec in rezident Sovretovega kabineta

Iztok Ilc, Tanja Petrič

Madžarski prevajalec in literarni posrednik Zsolt Lukács je zaključil študij slovenistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Živi v Veliki Kaniži na Madžarskem, kjer dela kot prevajalec iz slovenskega jezika in organizator kulturnih prireditev, ukvarjal pa se je tudi s sirarstvom. V madžarščino je prevedel dela številnih slovenskih avtorjev, med njimi Aleša Debeljaka, Tomaža Šalamuna, Edvarda Kocbeka, Miklavža Komelja, Aleša Štegra idr. Doslej je v madžarščini v njegovem prevodu izšlo 16 pesniških zbirk, nazadnje zbirka Tomaža Šalamuna Balada za Metko Krašovec. Bil je večkratni štipendist prevajalske hiše v Balatonfüredu na Madžarskem, kjer je v slovenščino prevajal pesmi in druga dela madžarskega klasika Attila Józsefa. Leta 2006 je bil kot literarni posrednik povabljen na 21. mednarodni literarni festival Vilenica, leta 2021 je sodeloval na Mednarodnem prevajalskem seminarju slovenske književnosti v Ljubljani in Mariboru in bil v letih 2021 in 2022 tudi dvakratni gost prevajalske rezidence Sovretov kabinet na Dolu pri Hrastniku.

Kdaj in zakaj si se začel učiti slovensko?

Slovensko sem se začel učiti okoli leta 1994 v Pleterjah, da bi se med sabo bolje razumeli, saj je bila slovenščina uradni in sporazumevalni jezik. Nekoliko sem znal hrvaško, ker so v naši vasici na Madžarskem pri meji ob Muri doma govorili tudi kajkavsko hrvaščino, nekaj časa pa sem se v šoli učil srbohrvaško. Zaradi politično-kulturnih razmer, saj smo bili manjšina in za komunistični režim sumljivi in nezanesljivi, sta starša hotela, da se raje naučim madžarsko, da bom laže napredoval v šoli. Starša sta doma govorila kajkavščino, vendar ne z nami, otroki. Kljub temu sem se po posluhu pasivno naučil jezika. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja žal ni bilo madžarsko-slovenskih slovarjev ali učbenikov (le madžarsko-slovenski frazeološki slovar), tako da sem se moral pri Capudrovem bratu patru Stanislavu slovensko učiti iz srbohrvaškega učbenika. Potem pa sem veliko bral, strokovne knjige o sirarstvu in duhovno literaturo.

Imaš zelo zanimivo študijsko pot. Najprej si na Madžarskem obiskoval Teološko fakulteto frančiškanov, pozneje si se vpisal na študij zgodovine in latinščine, ki se mu je v nekem trenutku pridružila slovenščina. Kaj te je s študija teologije napeljalo k študiju slovenskega jezika in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani? 

že pri svojih dvajsetih sem ugotovil, da je teologija le ena od ved, jaz pa sem iskal nekaj več od učene teologije, tisto modrost, mistično izkustvo, za kar ne obstaja študij. Da sem prišel do tega spoznanja, sem potreboval dve leti, kar me je zelo razočaralo. Duhovnega iskanja zaradi tega sicer nisem prekinil, vedno me je gnalo naprej, ampak sem ugotovil, da lahko to »znanje« dosežem le s kontemplacijo … Po maturi sem bil sprejet na študij latinščine in zgodovine, kar pa ni bilo enostavno, saj sem moral na sprejemnem izpitu doseči 105 od 120 točk. Zbral sem le 102 točki, zato so me sprva zavrnili. Potem pa je moj profesor latinščine odšel na univerzo, da preveri, kaj je šlo narobe, in ko je ugotovil, da sem od vseh kandidatov dosegel največ točk, četudi samo 102, so na njegovo prošnjo znižali prag za sprejem in tako mi je uspelo. Vpis na univerzo pa sem potem prestavil za tri leta, vmes sem služil vojaščino in veliko bral – Dostojevskega, Tolstoja, skratka vse tiste avtorje, za katere na gimnaziji nisem imel časa. Name je s svojimi podrobnimi in doživetimi opisi grozot v koncentracijskem taborišču usodno vplival Solženicin, kar me je odvrnilo od študija zgodovine. Zato sem po enem letu študija začel iskati nekaj drugega, zanimal sem se za slovenščino v Sombotelu in hrvaščino v Budimpešti, ko pa sem izvedel, da obstaja štipendija za dodiplomski študij v Ljubljani, sem se odločil za Slovenijo, saj se jezika bolje naučiš v okolju, v katerem se govori. V tistem obdobju sta me najbolj zanimali literatura in teorija književnosti.

V madžarščino prevajaš pretežno slovenske pesnike. Ti je prevajanje poezije bližje kot prevajanje proze? Katere slovenske pesnike bi posebej izpostavil in zakaj se ti zdijo vredni prevoda? 

Prevajanje poezije mi je bližje in lažje, ker gre za neke vrste besedno igro, kjer iščem nove besede in besedne zveze, ki jih je treba na novo sestaviti in preoblikovati. Pri prevajanju poezije se počutim svobodnejšega, bolj me prisili v razmišljanje, v oddaljevanje od izvirnega besedila kot proza. Prevajam tudi eseje, študije in članke, da bi bolje razumel avtorja. 

V začetku sem prevajal uveljavljene sodobne slovenske pesnike, ki so mi bili všeč. Ko sem jih ponujal po raznih madžarskih revijah, pa so mi uredniki sami začeli sugerirati, katere avtorje želijo brati, saj so jih poznali iz angleških prevodov s tujih literarnih trgov. Predvsem so hoteli spoznati sodobne mlade slovenske pesnike. Slovenija je bila takrat nova dežela in na Madžarskem se je kljub sosedstvu malo vedelo o njej, pesniki pa so bili zanimivi, predstavo o Sloveniji smo hoteli dobiti preko njih. Poleg Tomaža Šalamuna me zanima duhovno-filozofsko pesništvo, nekakšno raziskovanje onstranstva, kot pri Miklavžu Komelju, Gorazdu Kocijančiču in Alešu Štegru.

Veliko se tudi teoretsko ukvarjaš s Tomažem Šalamunom, z njegovim vplivom na slovensko pesniško krajino, pa tudi na mednarodni prostor. Zakaj se ti zdi Šalamun pomemben tudi za Madžare? Kako dobro ga Madžari poznajo?

Šalamunova poezija mi je bila všeč in privlačna predvsem zaradi definicije tako imenovane teorije mistične ironije in seveda avantgarde. Ugotovil sem, da se moje iskanje mistične izkušnje skriva tudi v Šalamunovi poeziji, ki ne gradi več na racionalnih temeljih, zato ima njegov jezik nekaj preseženega, precej svobode, ki te uvede v prostran brezmejni prostor, kjer se lahko dogaja karkoli. Tudi diplomsko nalogo na slovenistiki sem napisal na temo Tomaža Šalamuna in mističnega izkustva. Ker je bila tudi na Madžarskem avantgarda zelo močna (npr. Lajos Kassák, Ottó Tolnai), sem iskal medsebojne povezave. Pri nas še zmeraj izhaja Magyar Műhely, revija, posvečena (neo)avantgardi. 

Prva je Šalamunove pesmi izdala založba Jelenkor, vendar mu je zaradi številnih zbirk, saj je skoraj vsako leto izdal novo, težko sledila. To sem želel nadoknaditi. Izdal sem tri antologije njegove poezije, in sicer antologijo ljubezenskih pesmi (kar je bila edinstvena zamisel v svetovnem merilu), splošno antologijo, pregled Šalamunovega pesništva od začetka do konca njegovega ustvarjanja, krajšo antologijo pesmi iz zadnjega obdobja in še celotno zbirko Balada za Metko Krašovec. Pozna ga veliko urednikov revij (poleg njega tudi še Aleša Debeljaka) in pogosto me prosijo za nove prevode. Zanj se zanima tudi veliko ljudi iz Vojvodine, s tamkajšnje literarne scene. 

Kako bi ocenil domet slovenske literature na Madžarskem? Kakšna je recepcija prevodov slovenske književnosti in pri katerih založbah oziroma v katerih revijah izhajajo? 

Založba (in tudi revija) Jelenkor je največ prispevala k objavi prevodov slovenskih pisateljev, verjetno zato, ker imajo sedež na južni meji in so zato bolj empatični do sosednjih kultur. Sicer je Jelenkor v Pécsu, kjer živi predvsem hrvaška manjšina, Slovenci pa, ki so blizu Sombotela, bi morali imeti svojo založbo prav tam, vendar je tam le Fakulteta za slovenščino, kakšne podobne revije ali založbe, kot je v Pécsu, pa ni. Vodilno vlogo pri prevodih slovenske literature je prevzel Jelenkor. V Budimpešti obstaja tudi založba Napút, ki se zanima za literaturo sosednjih držav. Do nedavnega so izdajali tudi tiskano literarno revijo, ki je nehala izhajati lani jeseni, ker so jo preselili na splet. Blizu Budimpešte je tudi založba Muravidék Baráti Kör, ki se ukvarja z manjšinsko slovensko literaturo in ima veliko projektov iz lendavskega kulturnega območja. 

V zadnjih letih se intenzivno posvečaš tudi prevodom pesmi in proze madžarskega pesnika Attile Józsefa v slovenščino. Zakaj Attila József? Koga si povabil k soprevajanju?

Attila József ni bil le bojevit, iskren, odkrit, socialno občutljiv pesnik, ki je ljubil svojo domovino in bil zaradi nje v skrbeh, pesnik, ki je hrepenel po svobodi, temveč je bil zelo občutljiv otrok, predan ljubezni in iskatelj onstranstva. Jezik njegovega pesništva je s svojo enostavnostjo in neposrednostjo vsem razumljiv, vendar vsebuje globoke misli, v katere vpleta marksistično filozofijo in Freudovo psihologijo. Ukvarjati se z Attilo Józsefom pomeni ukvarjati se z najpretresljivejšimi in najskrivnostnejšimi ugankami človeške biti, zato vsak bralec najde povezavo z lastnim življenjem, se poistoveti s pesnikom in ga vzljubi. 

V študentskih letih sem veliko mladih slovenskih pesnikov prevedel v madžarščino. V zameno za to pa sem jih prosil in prepričal, da prevedejo nekaj pesmi Attile Józsefa v slovenščino. József je imel več različnih ustvarjalnih faz, na podlagi katerih sem izbiral prevajalce; avantgardne nadrealistične pesmi sem dal na primer prevajati po pesniškem izrazu podobnim slovenskim pesnikom, recimo Tomažu Šalamunu in Meti Kušar, otroške in pravljične pesmi Matjažu Pikalu, refleksivno liriko pa Taji Kramberger. Psihološki dnevnik Spisek prostih zamisli v dveh sedenjih sem prevajal skupaj s Tomijem Vrečarjem, ker vsebuje precej kletvic in grobih, uličnih izrazov. Najzahtevnejše tradicionalne pesniške oblike pa je prevajal Matjaž Jarc, ki je prevedel tudi največ pesmi. Pomagala sta mi še Jure Jakob in Robert Simonišek. Dokler je bil še zdrav, je pri prevajanju sodeloval celo Kajetan Kovič, ki je bil zelo navdušen nad projektom. Ko sem se prvič osebno srečal z Miklavžem Komeljem, je tudi on kar takoj naredil nekaj zelo lepih prevodov. 

Lani si bil prvič tudi gost Mednarodnega prevajalskega seminarja slovenske književnosti, zdaj si rezident nove prevajalske rezidence Sovretov kabinet, ki smo jo na DSKP-ju ustanovili skupaj z Občino Hrastnik. S kakšnimi prevajalskimi projekti si se ukvarjal v času svojega prvega bivanja v rezidenci in kakšne so tvoje izkušnje s Sovretovim kabinetom? 

V rezidenci sem se osredotočil na literarna dela Edvarda Kocbeka, ker je bil lani aktualen zaradi štiridesete obletnice smrti. Njegove dialektične pesmi sem prevedel in izdal že leta 2006. Zdaj pa sem se lotil njegovih esejev (Kdo sem, Intervju s Pahorjem), od Uroša Zupana pa sem dobil še esej o Kocbekovem pesniškem ustvarjanju. V knjižnico Antona Sovreta Hrastnik sem šel prelistavat in raziskovat Kocbekova Zbrana dela. Prevedel sem več kot deset pesmi iz zapuščine, ki jih nisem poznal. Sovretov kabinet je na zelo mirni lokaciji, kot »nebotičnik« ima lep razgled na sosednje hribe, zato je bil zame prijeten prostor z dobro energijo za ustvarjalno delo, saj me nihče ni motil in sem lahko ustvarjal v skladu s svojim delovnim ritmom. 

V času prvega bivanja na Dolu si želel narediti dramski recital poezije Attile Józsefa, vendar je epidemiološka situacija takrat preprečila izvedbo projekta. Kako si si zamislil nastop?

V tej dramski bralni igri je kronološko predstavljeno življenje Attile Józsefa na podlagi njegovih avtobiografskih elementov iz pesmi, dnevnikov in pisem. Pri tem mi je bilo v pomoč, da sem na to temo napisal diplomsko nalogo z naslovom Attila József: Spisek svobodnih zamisli v dveh sedenjih: med dokumentom in literaturo na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Besedilo je fascinantno, saj je imel avtor težko otroštvo, v dnevniku uporablja ulični, preprost jezik, ki na koncu vodi v tragično smrt. Skozi ta besedila se da slediti njegovi samosvoji življenjski poti, raznim vplivom takratne filozofije in psihologije in temu, kako je do konca življenja ostal zvest samemu sebi. Besedilo ni prava dramska igra, le bralna drama s slikami in zvoki, glasbo, torej ni gibov in mizanscene, le projicirane slike iz njegovega življenja in sodobna glasba različnih glasbenih skupin, ki so uglasbile njegove pesmi. 

Za konec še ena zanimivost iz tvojega življenja: ukvarjal si se tudi s siri. V kartuziji Pleterje si tako rekoč na novo zagnal sirarstvo in pomagal izdelati poseben sir s plesnijo. Od kod izvira tvoje zanimanje za sire? Kako si se znašel v kartuziji in kako je tam potekalo tvoje delo? 

Po mnogih težavah s študijem v mladih letih sem končno našel fizično delo, ki me je umirjalo in kljub temu ni bilo monotono, ki mi je dajalo notranjo zbranost in mi pomagalo na duhovni poti. Takrat sem imel prijatelja iz Vojvodine, ki mi je večkrat pripovedoval o kartuziji Pleterje, ker je bil tam nekajkrat kot gost. Dal mi je naslov in sem jim tako rekoč kar pozvonil na duri. Ideja sirarstva je prišla sama od sebe. Pri Thomasu Mertonu sem prebral, da tisti, ki opravlja fizično delo, ki se ukvarja recimo s sirarstvom, po duhovni plati prispeva veliko več kot tisti, ki je predan neki teoretski znanosti. V samostanu so imeli krave, a se jim pridelava mleka ni več izplačala, to dejavnost so hoteli že ukiniti, in ko sem jim omenil, da me zanima sirarstvo, smo prenovili staro sirarno in se lotili dela. Takratni prior Janez Hollenstein je imel izvrstno vizijo, da bi izdelovali takšne sire, kakršnih ne proizvaja nihče v Sloveniji. To sta bila sira z rdečo mažo (tip romadur) in z belo plesnijo (tip brie). Kasneje pa sem razvil tretji sir z zeleno plesnijo znotraj in belo plesnijo zunaj. Vse to se je dalo narediti le takrat in v tistem okolju, nikoli več v življenju tega nisem mogel ponoviti, čeprav sem imel namen s sirarstvom nadaljevati. Lani sem nekaj mesecev pomagal delati sire pri prijatelju na kmetiji, vendar je šlo vse narobe, predvsem ker ni imel daljnosežne vizije in mi pri delu ni dal prostih rok. 

 

  • fotografija: Nina Medved

O avtorju. Prevajalec in prevodoslovec Iztok Ilc (1977) je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani študiral francoski jezik s književnostjo in japonologijo. Po diplomi se je aktivno začel ukvarjati s književnim prevajanjem iz japonskega in francoskega jezika. Njegovo osrednje zanimanje je, kot sam pravi, zapolnjevanje belih lis poznavanja japonske književnosti v Sloveniji. … →

O avtorju. Tanja Petrič je literarna kritičarka, književna prevajalka, urednica, moderatorka in vodja  mednarodnih projektov s področja prevajanja in književnosti. V slovenskih tiskanih in spletnih medijih objavlja kritike, prevode, eseje, spremne besede, recenzije in članke s področja književnosti in kulture. S kritiškimi in prevajalskimi prispevki več kot deset let sodeluje tudi z … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vse fantastično v Mehiki sem videla in podoživela že v romanih

    Mojca Medvedšek

    Spo­sobnost, ki je pripomogla k temu, da je bil moj prevod kljub nekaterim pomanjkljivostim uspešen – in mislim, da to velja za moje prevajanje na splošno –, je dejstvo, da se mi ob branju prikazujejo slike; ko berem, vidim podobe

  • Nekatere stvari je pač treba imet

    Aljaž Krivec

    »Pri SZ Čeljust sem izdal par pesniških zbirk, ki sicer niso bile opažene, ampak kot pravi Bob Geldof v The Great Song Of Indifference: I don’t mind at all.«

  • Na ostrem rezilu medkulturnega stika

    Klemen Kordež

    Naj to besedilo služi tudi kot poziv financerjem dogodka, da bi tudi v prihodnje po Evropi širil besedo o slovenski literaturi na edini način, ki se za to zdi primeren: z omogočanjem pretoka idej in znanja med ljudmi, ki so na tak ali drugačen način svoje življenje posvetili književnosti.

Izdelava: Pika vejica