Obstaja nekaj vprašanj, ki jih mora vsebovati vsak povprečno beden »psihološki« test v revijalnem tisku – oziroma danes predvsem na spletu – ter vsako zaslišanje pred otroško poroto, ponavadi med ubijanjem časa med predolgimi vožnjami, na dolgočasnih obiskih ali pa na deževno nedeljo, ki sledi deževni soboti.

V reviji Literatura je ob 30. obletnici izhajanja nastala nova rubrika Knjigogled, ki se ukvarja s filmskimi in televizijskimi adaptacijami literarnih del.

Tokrat se bo rubrika s papirja preselila pred mikrofon, urednica Knjigogleda Veronika Šoster se bo z gostoma Aljažem Krivcem in Zarjo Vršič spraševala, kaj jih pri adaptacijah navdušuje, kaj moti, kje vidijo prednosti obeh medijev in še kaj. Skupaj bodo poskusili razbiti floskulo, da je knjiga vedno boljša od filma ali serije, in odprli nove poglede na ta pri nas relativno neraziskan prostor.Preberi

Ta zapis je nastal v opravičevanju, prelaganju obveznosti in vsesplošnem krču, ki ga povzroča pritisk konca leta, s tem pa tudi (in predvsem) konca letošnjega programskega, finančnega in izvedbenega obdobja na področju kulture. Če so se v pomladanskem času projekti odvijali skrajno previdno in tvegano, pa zadnji meseci kar cvetijo od kulturne ponudbe in človek že več ne ve, kaj bi izbral in kam šel. Da se je za trenutek (najbrž do naslednje pomladi) sprostila tudi trepetava finančna negotovost, ki jo uradniška kasta državnih institucij, predvsem njihoviPreberi

Obiskati katerokoli dogajanje, ki je sestavljeno iz večjega števila partikularnih dogodkov, pomeni za obiskovalca v prvi vrsti selektorsko izbiranje. Če nič drugega, so dogodki na sporedu pogosto istočasno, kar pomeni avtomatsko nujo izbire, pa tudi sicer so redki, ki imajo dovolj časa, da bi obiskali vse, kar se obiskati da. Vprašanje, ki si ga bom zastavil ob letošnjem knjižnem sejmu, je ravno izbiralni proces obiskovalca, ki mora svoje odločitve sprejeti na podlagi precej omejenih podatkov, njegova izkušnja pa je odvisna tudi od ujemanja predstave o tem, kaj bo obiskal, z realizacijo tega, kar je videl in slišal. Preberi

Spremljevalni program 32. Slovenskega knjižnega sejma se je poleg promocije novitet posvetil osvetlitvi aktualnih razmerij znotraj literarnega sistema. Odri so gostili vse od (uveljavljenih) avtorjev, ki so brali odlomke iz svojih sveže natisnjenih in podpisanih del, do ustvarjalcev na invalidskih vozičkih, osnovnošolskih pesnikov in pesnic, ter avtoric lezbične proze. Medtem ko je posamezna persona zamišljeno pripovedovala o svoji življenjski izkušnji in vlogi pisanja v njej, sta kult pišočega v debatni kavarni Cankarjevega doma razčlenjevala Aljoša Harlamov in Ana Schnabl. Slednja je kot publicistka, literarna kritičarka in (kot se sama predstavi z mislijo na aprilsko izdajo svojega prvenca) »pisateljica v izdelavi« spregovorila o dandanašnjem pretiranem čaščenju avtorja.Preberi

Slovenski dnevi knjige so se začeli tako, kot se spodobi: slabo. Pa ne le zaradi dežja. Res, na dan otvoritve je bilo nebo še posebej sivo in gotovo je s svojo temačnostjo spodbodlo zapečkarske preroke k še bolj temnim napovedim o koncu knjige, branja, bralstva, papirja in kdo ve česa še vsega. Napredek je pred vrati in v tem ne vidim nobenega problema, kvečjemu prijetno osvežitev, saj je sprememba platforme vendarle zgolj in samo sprememba platforme, ne pa bralnega aktaPreberi

V sklopu 28. knjižnega sejma je od srede do sobote potekal sklop pogovorov pod naslovom Moja literarna pokrajina. Vsak večer se je v Veliki sprejemni dvorani v Cankarjevem domu predstavil uveljavljen slovenski pisatelj, z njim pa se je pogovarjala voditeljica Klavdija Zupan. Pogovori naj bi se osredotočili na različne geografske pokrajine, v katerih nastopajoči živijo in o katerih so pisali v svojih delih. Seznam nastopajočih (Gabriela Babnik, Dušan Šarotar, Dušan Jovanović in Boris Pahor) in zastavljen koncept sta obljubljala zanimivo in živahno literarno razpravo, saj so imeliPreberi