Literaturo beremo, pisatelje … poslušamo?

V sklopu 28. knjižnega sejma je od srede do sobote potekal sklop pogovorov pod naslovom Moja literarna pokrajina. Vsak večer se je v Veliki sprejemni dvorani v Cankarjevem domu predstavil uveljavljen slovenski pisatelj, z njim pa se je pogovarjala voditeljica Klavdija Zupan. Pogovori naj bi se osredotočili na različne geografske pokrajine, v katerih nastopajoči živijo in o katerih so pisali v svojih delih. Seznam nastopajočih (Gabriela Babnik, Dušan Šarotar, Dušan Jovanović in Boris Pahor) in zastavljen koncept sta obljubljala zanimivo in živahno literarno razpravo, saj so imeli avtorji z različnimi pokrajinami (Afrika, Prekmurje, Balkan in Trst) intenzivne stike, so v njih preživeli mnogo časa in si o teh krajih pridobili kar nekaj znanja, vse to pa je močno zaznamovalo njihovo literarno ustvarjanje.

A se je pri sami izvedbi pogovorov nekoliko zataknilo. Pisatelji in pisateljice so, tudi zaradi vprašanj voditeljice, govorili o vsem drugem kot o »literarnih pokrajinah«. Gabriela Babnik je veliko povedala o političnem dogajanju v Afriki, o nepoznavanju in nezanimanju Slovencev za Afriko, o medijski apatiji do te celine, o literaturi pa je bilo govora bore malo. Nekaj malega je avtorica spregovorila o svojem romanu V visoki travi, ob katerem je predstavila predvsem svoje doživljanje medijskih napadov in izpostavljenosti ob izidu romana.

Še največ je o svoji »literarni pokrajini« povedal Dušan Šarotar, ki je predstavil svojo večno temo oziroma, kot temu pravi sam, »večno pesem« – holokavst v Prekmurju. Pri tem je izpostavil posebnost Prekmurja, ki ima v primerjavi z ostalo Slovenijo drugačno dušo, ima svoj jezik, svojo kulturo in je čisto svojevrstna »poezija«. Ta duša je podobna duši prebivalcev obmorskih mest, o katerih tudi sam piše v svojih romanih.

Če smo poslušalci pri prvih dveh pisateljih še vedeli, o kateri literarni pokrajini govorijo, je pri Dušanu Jovanoviću ta vidik povsem umanjkal. Dramatik in pesnik se je z voditeljico pogovarjal o svoji pesniški zbirki Nisem, tudi tukaj pa so voditeljico zanimali predvsem biografski odtenki pesmi. Veliko sta govorila o njegovem osebnem odnosu do gledališča, pri čemer je izpostavil, da svoje tekste sedaj najraje režira sam, saj je v preteklosti doživel preveč »razdejanj«.

Vrhunec dogodka je bil nedvomno tržaški pisatelj Boris Pahor, ki je doživel največji obisk in daleč največ medijske pozornosti. Pahor je izpostavil, da nacionalna zavest ni nacionalizem, saj temelji na jeziku in kulturi kot načinu bivanja. In vendar je več kot o slednji govoril o ekonomski situaciji Slovenije in Evrope ter aktualnem političnem dogajanju pri nas in v Italiji. Problematiko Trsta je povezal z aktualno politiko, ki mesta še vedno ni sposobna povezati z zaledjem in s tem poskrbeti za njegov ponovni razcvet. In vendar je tržaški pisatelj na koncu cinično pripomnil, da ni nikakršen ekonomist in ga je zato nesmiselno spraševati o ekonomskih problemih.

S tem je Pahor odlično izpostavil glavni problem celotnega sklopa pogovorov. Ta je bil zastavljen predvsem kot povezovanje literature in različnih pokrajin, sprevrgel se je pa v politične in biografske spekulacije. Če je Pahor izpostavil kulturo kot ključni dejavnik pri oblikovanju narodne zavesti, zakaj ni torej tudi sam raje govoril o književnosti? Isto velja za ostale nastopajoče. Te poti s svojimi vprašanji gotovo ni zarisala zgolj voditeljica. Nedvomno so k takšni izvedbi prispevala tudi pričakovanja publike in želje nastopajočih. Ob tem pa se postavlja vprašanje, zakaj nastopajoči niso govorili o literaturi. Zakaj so bili literatura in literarne pokrajine, ki bi morale biti predstavljene v pogovorih, vedno drugotna tema? Zakaj so bili v ospredju predvsem politika, življenjski nazori pisateljev, njihove dogodivščine in pripetljaji? Morda je na to vprašanje odgovoril Dušan Šarotar, ko je literaturi pripisal delovanje proti času – po njegovem književnost nikoli ne kratkočasi, temveč čas vedno ustavlja. In prav zato literaturo raje beremo, pisatelje pa poslušamo, ko govorijo o čem bolj »kratkočasnem«.