AILC/ICLA kongres Pariz 2013: nekaj vtisov

Letos proti koncu julija je v Parizu potekalo teden dni trajajoče srečanje Mednarodne zveze za primerjalno književnost (International Comparative Literature Association/Association internationale de littérature comparée). Organizacijo kongresa, ki se redno odvija vsaka tri leta, je zveza letos zaupala Univerzi v Parizu IV: Paris-Sorbonne ter članici zveze Anne Tomiche. V sedmih dneh se je tako zvrstilo veliko število najrazličnejših paralelnih sekcij ter štiri plenarna predavanja. Med slednjimi je najbolj izstopala Gayatri Chakravorty Spivak, za njo pa verjetno članica francoske akademije Florence Delay. Oba druga predavatelja – Jean-Paul Costa in Jean-Pierre Changeux – sta komparativistiko poskušala bolj ali manj uspešno povezati s svojimi primarnimi področji, primerjalnim pravom in nevroznanostjo.

Bolj kot plenarna predavanja pa so bili zanimivi različni sekcijski prispevki. Pet najobsežnejših sekcij je zveza pripravila že ob organizaciji kongresa, zajemala pa so področja od literarne teorije, neevropskih književnosti in traduktalogije do premisleka o sami primerjalni književnosti kot disciplini. Poleg glavnih sekcij so lahko svoje delavnice organizirali tudi posamezni raziskovalni odbori, člani zveze, različne univerze, nacionalne zveze in društva. Tako se je tekom celotne konference odvilo kar 308 najrazličnejših delavnic, ki so obravnavale različne nacionalne književnosti (z velikim poudarkom na neevropskih književnostih, prevladovala pa so predvsem indijska, arabska in kitajska književnost), številna področja literarne teorije in seveda primerjave z ostalimi umetnostmi – od filma do stripa.

Na podlagi vsega naštetega lahko zaključim, da je bil kongres zelo velik in pester. Prav raznolikost tem in predavateljev pa bi potrebovala nekoliko natančnejšo razdelitev prispevkov po sekcijah. Nemalokrat se je namreč zgodilo, da predavanja, ki sem jih poslušal, niso imela resnejše povezave z napovedano tematiko. Najočitneje se je to izrazilo prav na sekciji literarne teorije, kjer je veliko število udeležencev brez poglobljenih teoretskih razpravljanj obravnavalo določeno literarno delo ali avtorja. Nerodna razdelitev prispevkov je v nekem primeru pripeljala celo tako daleč, da je vodja sekcije na koncu nastopajoče udeležence celo prosila, če bi lahko v nekaj besedah opisali povezavo med glavno temo sekcije (zaznava in emocije) ter lastnimi prispevki.

Mislim, da so za slabo razporeditev krivi tako sodelujoči, ki bi lahko pri prijavi izbrali primernejšo sekcijo, kot tudi organizatorji, ki so slabo razvrstili prispevke znotraj različnih sekcij. Veliko bolje so se zato izkazale prav različne delavnice, ki so bile natančneje opredeljene po področjih, na primer antična književnost, kognitivne znanosti, ženske študije … Čeprav se nisem mogel udeležiti vseh, se mi je zdelo, da je najbolj izstopala prav delavnica za področje svetovne književnosti, ki se je je udeležilo kar nekaj svetovno znanih strokovnjakov.

Vsesplošno je bilo srečanje zanimivo in pestro, vendar, razen po obsegu, niti ni preseglo konferenc, ki jih (dvakrat) letno organizira Slovensko društvo za primerjalno književnost. To opažanje pa je mogoče pripisati prav nepregledni razporeditvi nastopajočih. Tako so udeleženci lahko brezglavo letali iz ene predavalnice v drugo (in s tem seveda motili sam potek sekcije) ali pa so bili poleg enega prispevka, ki jih je zanimal, primorani poslušati še tri ali štiri druge.