Kresnik 2013: dva tedna po podelitvi

No, pa smo spet pri kresniku. Po dveh tednih so se glave nekoliko ohladile in uspeli smo prebrati še kakšno nominirano knjigo, za katero nam je pred podelitvijo na Rožniku zmanjkalo časa. Sedaj je torej pravi trenutek, da trezno premislimo, kako je letos komisija opravila svoje delo. Kljub vsemu pa se velja najprej ponovno spomniti, kaj sploh je nagrada kresnik. Nagrada kresnik je nagrada za najboljši slovenski roman preteklega leta. Zakaj poudarjam to znano dejstvo? Ker se po mojem mnenju vsi premalo zavedamo, da nagrado dobi tisti roman, ki je po mnenju žirije najboljši v preteklem letu. To pa seveda ne pomeni nujno, da je nagrajen dober roman. Navsezadnje je lahko nagrajeni roman povsem zanič, če je bila v istem letu konkurenca pač še bolj zanič. Zato se moramo vzdržati sodb kot na primer, »to delo si ne zasluži nagrade, saj ni avtorjevo najboljše«, ali pa, »kako je lahko letos nagrado prejel nekdo, ki lanskoletnemu nagrajencu ne seže niti do kolen«.

To pa je na žalost edino dovolj objektivno dejstvo. Najtežji del še vedno ostaja: odgovoriti na vprašanje, kateri roman je najboljši. Kaj lahko torej rečem o letošnjih nominirancih in seveda o nagrajencu? Verjetno so tisti, ki so pretrpeli napihnjene in pavšalne izjave glavnega junaka romana Boruta Goloba z naslovom Raclette, opazili pomanjkanje neke trdnejše zgodbe in z njo jasnejše ideje romana. Težave s pripovedjo pa v peterici nima zgolj Golob, ampak tudi Peter Rezman v Zahodu jame. Čeprav je Rezman svoj knapovski roman napisal zelo dobro ter ga jezikovno odlično dodelal, je celotna zgodba o rudarju Ivanu in smrti Lojza preveč raztegnjena. Stalno prekinjanje dogajanja s stranskimi epizodami in tehničnimi razlagami tudi nekoliko razbijajo pripovedni tok. Ostali trije nominiranci so svoja dela dovršili mojstrsko. Če pa upoštevamo še zloglasni kriterij berljivosti, ki je v lanskem letu dvigoval toliko prahu, bi lahko na stranski tir potisnil še Marka Sosiča z romanom Ki od daleč prihajaš v mojo bližino. Zgodba profesorja Slokarja, glavnega junaka, ki počasi odkriva svojo družinsko preteklost, je namreč napisana v počasnem, liričnem tempu, s številnimi dolgimi notranjimi monologi. Počasen tok pripovedi je gotovo odlika Sosičevega sloga, ki pa verjetno ni povšeči čisto vsakemu bralcu. Tako na koncu ostaneta še Maruša Krese z romanom Da me je strah? in Goran Vojnović s svojo Jugoslavijo. Maruša Krese čustveno opiše življenjsko zgodbo svojih staršev med drugo svetovno vojno in po njej, Vojnović pa si zamisli zgodbo o mladem Vladanu, ki išče svojega očeta, vojnega zločinca. Obe deli sta pripovedno izmojstreni, obe krasi značilen slog, pa tudi tematizacija obeh pripovedi je odlična. Vojnovićev roman je trilersko napet z močnim in hitrim tempom dogajanja, Maruša Krese pa je vojno in povojno vihro umirila s presenetljivim subjektivnim pogledom vseh treh pripovedovalcev. Komu od obeh podeliti nagrado? Žirija se je odločila za Vojnovića.

Kaj lahko za konec rečem ob analizi izbora? Podelitev nagrade kresnik bo verjetno vedno dvigala prah in povzročala razprtije. Seveda, saj je vsako leto dovolj prostora zgolj za en sam roman. Prav zato se precej ljudi ne bo strinjalo z izborom nagrajenca, precej manj pa bo tistih, ki bi trdili, da si v peterico ne zasluži niti eden izmed nominirancev. Z lučjo pri belem dnevu pa bomo iskali tistega, ki bi zatrjeval, da je tudi celotna deseterica povsem zgrešena. Vse to pa navsezadnje govori v prid dobremu delu komisije, ki vsako leto uspešno razloči vsaj nekaj zrnja od plev. In kot vse kaže, je letos kresnik kar bogato obrodil.