Telo ni Stradivarijeva violina

»Vsaka zgodba se ima za svoj obstoj bolj zahvaliti naključju kot pa svojemu pripovedovalcu,« zapiše švicarska avtorica Monique Schwitter v pripisu k svoji drugi zbirki kratkih zgodb Spomin zlatih ribic, ki ga naslovi »Namesto spremne besede: večerja z Dürenmattom«. V tej kratki zaključni refleksiji, ki jo smiselno dopolni spremna beseda prevajalke Tine Štrancar, avtorica bralcem razkrije temeljno strategijo svojega pisanja, ko se anekdotično sooči z diskrepanco med fikcijo in resničnostjo in pretehtava dilemo verodostojnosti. Pripovedovalka si močno želi v legendarno züriško restavracijo Kronenhalle na večerjo s Friedrichom Dürenmattom, enim svojih pokojnih literarnih idolov, a še predno si umisli zgodbo, jo prehiti mamin telefonski klic, v katerem ji ta razkrije, da je v Kronenhalle v resnici pred časom že večerjala – a ne z Dürenmattom, temveč s pokroviteljskim botrom in njegovo ženo. Večerja, ki naj bi bila nadomestek za očetovo pogrebščino, pa je bila klavrna in vredna pozabe. »Tako torej v mojem življenju sobivata dve Kronenhalli: ena resnična in ena fiktivna. Kot po navadi resničnost ni tako lepa, fikcija pa je moj preživetveni eliksir,« zaključi avtorica skoraj nostalgično-hrepenenjsko v prid literaturi, čeprav so njene emocionalno skopo dozirane zgodbe vse prej kot sanjaško zamaknjene.

Ta uvod naj ne služi kot napotek bralcu, naj knjigo bere od zadaj naprej, priročen je zgolj kot nastavek za nadaljnjo interpretacijo na videz vsakdanjih, če že ne vsakodnevnih zgodb, pogosto napisanih v prvoosebni perspektivi. Poleg tega epilog skupaj z uvodno zgodbo s preprostim naslovom »Najina zgodba« uokvirja zbirko in se poigrava z literarno prikrojenostjo pripovedovanega. Že v omenjeni zgodbi, ki se kot mnoge druge začne povsem nedolžno in nepretenciozno, s srečanjem dveh prijateljic, pa naletimo na schwitterjevski nenadni, a nespektakularno pretresljiv zasuk. Soočimo se namreč s tragično usodo na smrt bolne Charlotte, ki želi, sama že povsem na koncu z močmi, na papir ujeti svoje preteklo »divje« življenje in prijateljstvo z Marie, ob čemer Marie prevzame vlogo kronistke. Toda vsa drama se odvije zadržano, umirjeno, brez pretirane čustvene razrvanosti, kot običajen pomenek ob nedeljskem kosilu. Da je telo marsikateri protagonistki in protagonistu Monique Schwitter le še v napoto, je ena izmed rdečih niti teh zgodb: telo razjedajo starost, bolezni, najrazličnejše zlorabe in zasvojenosti (od alkohola do iger na srečo), kar pa se vselej odraža tudi na bolnem, ošibelem duhu. Tudi pisatelju Dietmarju Brandtnerju, antijunaku zgodbe »Haiku in groza«, čas ne prizanaša, kot tudi ne njegovemu pisanju, ki se kot telo izčrpano in izpeto preliva le še v labodjespevni haiku: »Vselej se konča telesno, kajne? Udari se po prsih. Pišemo in pišemo proti njemu, pa vendar ga ne moremo premagati.«

Ena izmed osrednjih, tako rekoč simbolnih protagonistk je gotovo igralka Ulrike Witthagen iz zgodbe »Jama«, ki se mora prav zaradi narave igralskega dela bolj boleče kot marsikdo drug soočiti z ostarelim, neprivlačnim telesom, po vrhu vsega pa jo pesti še pozabljanje: »Stradivarijeva violina z leti morda postane boljša. Toda telo, ki je čedalje bolj debelo, ki ne more več narediti salte – veliko reči ne morem niti povedati več, tudi če bi hotela. Če bi to vedela, ne bi nikoli postala igralka. Temu se pridruži pozabljanje, ki sem si ga prej tako zelo želela. Moja pozabljivost. Ničesar več si ne morem zapomniti.« Konflikt med spominom in pozabo zareže v srž zgodb in se nakazuje že v začetnih motih in naslovu zbirke Spomin zlatih ribic po eni od središčnih zgodb, ki povzema vse elemente avtoričinega pripovedovanja. Spominjanje je dar in prekletstvo hkrati – po eni strani kroji posameznikovo identiteto in zavest, po drugi je povezano z nenehnim izgubljanjem in bolečino slovesa. Prav tako lahko s spomini, v nasprotju z resničnostjo, ljudje manipulirajo, si jih prikrajajo in jih spreminjajo v zgodbe. Avtorica pisano paleto konotativnih mrež spomina s pridom prelije v fabulo, ki govori o navidezno neproblematičnih in povsem običajnih družinskih, partnerskih ter prijateljskih odnosih. Bolj kot se razkriva njihova prava, prikrita, zamolčana narava bolj zadenemo v nevralgične točke, ki jih avtorica prižene do groze in absurda – kot denimo nikoli do konca pojasnjeno in predelano smrt malega Philippa iz zgodbe »Gugalnica«.

Nekatere zgodbe vsebujejo celo fantastično-karnevalske elemente – v »Najlonskem kostumu« oče Jan malemu Leonu, ki mu je pred štirimi meseci umrla mama, uprizori »ta pravega okostnjaka«, ob čemer se igrana in dejanska podoba smrti strašljivo prelivata. Po drugi strani pa v zgodbi »Belo in črno« srečamo nenavadnega protagonistkinega ljubimca z vzdevkom Sneguljčica, ki po videzu in vedenju spominja na Bulgakovovega Wolanda – gre za moškega, ki se v pripovedovalkinem življenju pojavlja na različnih krajih, predvsem pa v času tragičnih pripetljajev, kot sta smrti ljubljenega očeta in bivšega partnerja Davida. Tudi po fizisu je Sneguljčica s svojim nenavadno visokim glasom bolj podoben onstranskemu bitju, nekakšnemu temnemu angelu, ki vzbuja srh in odpor: »Nič. Voham moškega, ki ne diši po ničemer. Z jezikom križem kražem drsim po njegovem telesu do glave. Nič, ničesar ne okušam. Ta nevonj in ta neokus se mi gabita.«

Monique Schwitter je pozorna in senzibilna opazovalka, ki pa se poskuša čustveno čim bolj izvzeti iz zgodb, zato ne moralizira in ne sodi. Njene zgodbe preveva premišljena hladnost, ki se kaže v skorajda doslednem surovo-lakoničnem tonu, začinjenem s kančkom črnega humorja na meji z absurdom. Avtorica na vprašanja odgovarja z vprašanji in pušča prazna mesta prazna, konce pa po navadi odprte. Če pomislimo, da je nemški izvirnik izšel leta 2011, ko je bila avtorica stara skoraj štirideset let, bi lahko rekli, da se v zgodbah zrcali tudi prva kriza srednjih let, ko se začne človek soočati s staranjem telesa, ob tem pa s časnostjo in končnostjo, ko se od življenja poslavljajo prvi generacijski kolegi, lastni starši pa stopijo na mesto dedov in babic in ko ima večina za sabo že nekaj ljubezenskih pogorišč in družinskih katastrof. Tudi vse to zazveni v avtoričinih zgodbah, ne da bi zares zabolelo, ampak kot nekaj povsem naravnega in premostljivega. Težko rečemo, da gre za vsebinsko inovativne zgodbe – njihov inovativni potencial prinaša predvsem nezamenljiva (jezikovna) izpeljava, ki tudi v slovenskem prevodu Tine Štrancar zavibrira v pravi tonaliteti.