Kdaj se ti je nazadnje kdo nasmehnil?

Etgar Keret, Polêti že!. Prev. Julija Potrč Šavli. Ljubljana: LUD Literatura, 2020 (Stopinje)

Lija Gantar

Med sirotišnico za klone, vojsko zbirateljev kuščarskih figuric in angeli, ki grabijo oblake, je letenje le ena izmed številnih čudovito bizarnih možnosti, ki jih izraelski pisatelj Etgar Keret ponudi v triindvajsetih kratkih zgodbah svoje najnovejše zbirke.

Iz zgodbe v zgodbo srečujemo rahlo nenavadne junake, ki se bodisi zaradi svojih odločitev bodisi po spletu naključij nenadoma znajdejo v nekoliko neobičajnih situacijah. Moškemu srednjih let tako sodelavkina dvojčka poplavita stanovanje, ker sta z vrtno cevjo zalivala v dnevni sobi razstavljen zmečkan avtomobil, da bi ta postal normalne oblike. Kljub bizarnosti takšnih situacij Keret v tej in ostalih zgodbah bralcu naniza toliko detajlov in dejstev, da se položaj prične zdeti čisto razumljiv, kaj kmalu pa sledi še kak drug preobrat. V »Oknih« pri junaku v zaprtem prostoru tako vse do zadnjega ne vemo zagotovo, ali je del simulacije njegov telefon, okna, vrata, obiskovalka ali kar on sam, v »Tabuli rasi« pa se nam po prvih opisih življenja bolnih sirot v sirotišnici začne razgrinjati zgodba o (ne)človeškosti in kloniranju po naročilu. Nenavadne situacije Keret razgrne kot povsem naravne sadove življenjskih poti, travm in sanj junakov, ki so nemalokrat razpeti med preteklostjo in sedanjostjo.

Junaki, pogosto Izraelci kot Keret sam, še vedno tako ali drugače čutijo prisotnost minulih grozot svojega naroda, ki so nemalokrat tudi osebne travme njihovih staršev in starih staršev. Med njimi je tudi Michael Warshavski, ki si v »vsadkih« med posameznimi zgodbami skozi večino zbirke po elektronski pošti dopisuje z direktorjem sobe pobega (prostora ugank in izzivov, ki jih je treba razrešiti na poti do izhoda), saj bi tja na dan spomina na žrtve holokavsta, ko so tovrstne ustanove zaprte, rad peljal zaradi nacistov invalidno mamo. Pravila po Michaelovo za takšne ljudi ne veljajo, mamo pa se mu zdi tudi žaljivo primerjati z direktorjevim dedkom, ki je preživel mučenje in preganjanje zionistov v Iraku – preganjanje le ni genocid, Irak le ni nacistična Nemčija in Michael dedkovo travmo označuje za zgolj »neprijetno«. Kdo lahko zares sodi, čigava bolečina je večja in ali kolektivna travma holokavsta presega preganjanje neke druge skupine, morda manjše, morda ne v Evropi? Za vsakogar je največja bolečina tista, ki udari najbliže, in ta kdaj človeka zaslepi za bolečine drugih, drugje, drugič. Ameriški par v zgodbi »Jad Vašem« dobro ve, da bi moral čutiti sočutje in grozo ob panojih o taboriščnicah, ki so morale narediti splav, a v resnici ona dobi neželeno asociacijo na svojega prostovoljnega, njega pa zaboli misel na to dete, izgubljeno, še preden je izvedel, da obstaja. Spomeniki in sveče otrokom, ki so umrli med holokavstom, Američana prizadenejo zaradi njegovega lastnega obupa, grozodejstva med ljudmi pa zaradi trenutkov, ko je kdo prizadel njega. Kljub muzejem in spominskim dnevom bolečina ne bo nikdar zares minila, samo spremenila bo obliko. Tudi moški, ki dá v zgodbi »Tabula rasa« delati Hitlerjev klon, da bi se znesel nad njim in se maščeval, v resnici ne more dobiti zadoščenja; trpinčeni klon s človeškim mišljenjem in na prečko počesanimi lasmi ne bi izbrisal trpljenja nedolžnih za potrebe nadzora in moči nekoga drugega, temveč bi bilo tega kvečjemu še več.

Marsikatera zgodba obravnava temačnejše, resnejše ali delikatne teme, vendar jih avtor opisuje neobremenjeno, mestoma čisto lahkotno; kloniranje, virtualna resničnost, droge in drugi motivi niso tretirani kot nekaj kontroverznega ali negativnega, temveč so pač možnost v pojavni obliki te ali one zgodbe. Le-te, v prvo- ali tretjeosebni perspektivi, s humorjem ali skomigom vsakdanjosti približajo stvari, o katerih morda rajši ne bi govorili, obenem pa ponujajo tudi takšne, ki se jih sami ne bi spomnili. Številne Keretove ideje se zdijo (vsaj na prvi pogled) naravnost izjemne – denimo kupovanje rojstnih dni za tiste, ki imajo denar, a nikogar, ki bi jim bil drag, ali recimo aplikacija, s katero lahko poiščeš brezdomca in si izboljšaš počutje (ter dvigneš ego), ko mu daš denar. Spet druge ideje so tako izvedljive, da so že nevarne – čisto lahko si zamislimo, da bi šli mladi ljudje v vojsko in se bojevali po svetu, če bi jim vlada omogočila zbiranje figuric na posameznih bojiščih (za »limited edition« kuščarja se je pač treba potruditi, pa naj bo za lastno zbirko ali za denar!). Prav posebne ideje imajo v zbirki tudi otroci – v zgodbi »Oče s pire krompirjem« denimo menijo, da oče nikakor ni umrl ali zapustil družine; bolj logično je, da se je spremenil v zajca in bo kot tak še naprej z njimi.

Otroci in starši se v zgodbah redno pojavljajo; naslovne besede zbirke fantek izreče bodočemu samomorilcu, ki namerava skočiti z bloka. Dečkov oče razmišlja o travmah, ki bi jih sinu pustil ogled samomora, in skuša moškega rešiti, otrok pa protestira, saj bi rad videl nekoga leteti, kot je to videl že pri superjunakih. Očetu ne uspe niti rešiti moškega niti izpolniti sinove želje, se pa otroku vsaj sladoled zdi še kar okusen, kljub truplu, ki ga reševalci pobirajo čez cesto nasproti slaščičarne. Keretove zgodbe pač niso zgodbe o otroških ali odraslih superjunakih, so pa zato polne staršev, ki se trudijo biti super, čeprav jim ne bi bilo zares treba. Zagrenjen ločenec denimo za otroka skoraj ukrade blagajno, drugi bi se za sinovo pozornost dal večkrat izstreliti iz topa, tretji oče se pretirano obremenjuje z bivalnimi pogoji svojega stalno vpijočega dvoletnika in celo »pasji starši« v »Alergijah« lovijo golobe in na črno kupujejo kamelje meso za srečo in blagostanje svojega kosmatinca. V skrbi, v boju za naklonjenost nekoga svojega najdejo smisel, ki jih kdaj še kako stiska, a se nikdar ne želijo iztrgati iz tega objema.

Neizmerna človeškost je nemara glavna tema Keretove zbirke. Avtor junake z lahkotnostjo, ironijo in kančkom vsakdanjega brezupa naslika večinoma kot naključne povprečneže, ki se sčasoma znajdejo v za bralca nerealnih situacijah, prav ti neverjetni elementi pa so na koncu tisti, ki prepričajo, da je neki junak vsaj malo tak, kot je bralec sam. Ne glede na to, kaj se jim dogaja, junaki vedno hrepenijo po drugem in vselej iščejo neko bližino ali vsaj potrditev, da ne obstajajo zaman; da preprosto so, da so tukaj, da bi jih le kdo opazil – »Še enkrat me izstreli iz topa!«, prosi ločeni cirkusant, saj sinovo mahanje in neznankin nasmeh odtehtata slabo plačano nevarnost. Medčloveški odnosi najbolj bolijo, ko jih ni, in junaki storijo marsikaj, da se jim to ne bi zgodilo; kdaj je to nenavadna usluga prijatelju, kdaj trava za simpatijo, kdaj pa preprosto, toplo in mehko občutenje ženine naklonjenosti ob vprašanju, ali piše – »Ne razume. Ampak to še ne pomeni, da me nima rada.«

Čeprav pisatelju v »Glivicah« pisanje kljub ženini podpori ne gre, za Kereta to ne velja; Polêti že! je pravzaprav njegova druga zbirka v slovenščini. Še zadnja zgodba in konec (LUD Literatura, 2014) tako ni vsebovala zadnje zgodbe, se pa ravno protagonist omenjenih »Glivic« iz najnovejše zbirke sprašuje, zakaj sploh piše, kar piše. Pisatelj je po eni strani Bog, po drugi strani krivec za vse sreče in nesreče svojih junakov, v zgodbi »Todd« pa tudi krivec za pomanjkanje spolnega življenja kolega, ki si je s pisateljevo zgodbo obetal več sreče z dekleti. »Todd«, »Glivice« in druge zgodbe s pripovedovalci pisatelji so po zbirki posejane kot nenehni opomniki, da je vse skupaj le fikcija, morda celo nesmisel in nenaden vzgib utrujenega pisca, kar pa je pozabljeno že v naslednji zgodbi z novimi junaki in njihovimi problemi. Zdi se, da se pisatelj kljub vsem pomislekom o pisateljevanju ne zmore vzdržati vrnitve izza svoje pisalne mize nazaj v zgodbe – podobno kot v zgodbi »Lestev« angel kljub idiličnemu življenju zapusti od Boga zapuščena nebesa, saj kljub človeškim hibam in grešnostim preveč pogreša ljudi.

Nasmehni se mi, kličejo junaki zgodb; nasmehni se mi, ne škodoželjno, ne pokroviteljsko, ne z očmi, ki od mene zahtevajo rojstni dan, vabo za punce, kamelje meso za popadljivega psa ali trgovsko blagajno namesto deljenega skrbništva. Vsi se (pogosto neuspešno) trudijo, da ne bi bilo treba sprejeti tega, kar je moral junak zadnje zgodbe: »da sem sam – mislim, popolnoma sam«. Samo tega ne, pomislijo. Tudi poleteli bi, če bi bilo treba.

O avtorju. Lija je magistrica primerjalne književnosti in japonologije. Živi v Preddvoru in zaključuje magistrsko nalogo iz založništva na temo izdajanja japonske književnosti v slovenščini.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Povprečnost brez tragike

    Sanja Podržaj

    Dežni plašč je neizmerno šik modni kos, ki pri nošenju zahteva dobro mero elegance in določen stil – bodisi britansko protokolarni in monarhičen bodisi pariško boemski in anarhičen, kot pravi pripovedovalec zgodbe »Kdo sem, da bi ti lahko dajal nasvete«, ki pa ne premore ne enega ne drugega.

  • »Manj ko je bil, bolj je bil del tega sveta …«

    Ana Lorger

    Kadar živimo ponavljajoče se rutine vsakdanjega življenja, se nam svet okoli nas zdi banalen, pust in dolgočasen, a kadar o njem in skozenj spregovori literatura, se nam po navadi prikaže v drugačni, bolj zanimivi luči. In tako se vsakdanjik razpira tudi v kratkih zgodbah Marka Golje, ki tematsko zaobjemajo polje družinskega življenja, protagonisti so večinoma moški srednjih let ali celo malo starejši, v ospredje pa pripovedovalec, z nekaj izjemami, postavlja medsebojne odnose v malih, zasebnih življenjih preprostih ljudi.

  • Ekologija pesmi

    Muanis Sinanović

    Delo Denise Levertov, ene najvidnejših ameriških pesnic 20. stoletja, je bilo slovenskim bralcem predstavljeno že v dveh pesniških knjigah: izbranih pesmih z religiozno tematiko, naslovljenih Potok in safir, ki so izšle pri KUD Logos, ter še enem izboru brez tematskega predznaka z naslovom Proti točki nič, izdanem pri KUD Kentaver. Še tretja prevedena knjižna izdaja najbrž priča o njenem sicer tihem, podtalnem pronicanju v slovensko poezijo.

Izdelava: Pika vejica