Ukradeni pogled v ženske sobane

»Petindvajsetega junija 1832 se Delacroix za kratek postanek izkrca v Alžiru,« v sklepnem eseju k zbirki, naslovljenem Prepovedan pogled, izklopljen zvok, piše Assia Djebar. Tam slovitemu slikarju uspe, česar ni uspelo še nobenemu tujcu: prijatelj, neki alžirski mogotec, mu za trenutek dovoli pokukati v ženske sobane svojega domovanja. Prav ta ukradeni pogled postane glavni navdih za platno, ki ga naslika ob vrnitvi v Pariz. Slika, ki krasi francoski izvirnik (v nekoliko grafično obdelani obliki pa tudi slovensko izdajo), služi za izvrstno vstopno točko v avtoričine zgodbe.

Te so, kot Djebar zapiše v sicer zelo poetičnem uvodu k zbirki, nastajale dobrih 40 let. Ta »znamenja s poti poslušanja«, kot jim sama pravi, imajo kljub razlikam v času nastanka, pripovednemu slogu in dolžini zelo jasno rdečo nit. Ne gre namreč samo za zgodbe o usodah alžirskih žensk, ampak predvsem o ženskah v odnosu do enega pomembnejših zgodovinskih trenutkov – alžirske osamosvojitve izpod francoske kolonialne oblasti v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Pomenljivo je tudi, da je motiv kolonizacije v zbirki potisnjen nekoliko vstran – Francozi so omenjeni le bežno –, saj se zgodbe ne ukvarjajo toliko s kolektivno usodo alžirskega naroda. V fokusu je tokrat dojemanje ženske, zakoreninjeno globoko v alžirski družbi; če se je slednja med vojno lahko osamosvojila, je pri ženski to dvomljivo.

Zgodbe v zbirki so, poleg že omenjenih uvoda in eseja, razporejene v tri neenake dele, naslovljene »Noč Fatiminega pripovedovanja«, »Danes« in »Včeraj«. Se je med »včeraj« in »danes« kaj spremenilo? So ženske s tem, ko so odložile naglavna pokrivala, kaj bolj svobodne? Se je vmes kaj spremenilo? se morda sprašuje bralec. Prav nič, mu odgovarja avtorica. Postopni, a očitni liberalizaciji družbe navkljub ostaja podoba ženske na nek način še vedno ista. To mojstrsko ubesedita nekoliko krajši zgodbi Ni izgnanstva in Dan ramadana. V prvi je junakinjina družina pred vojno pobegnila v tujino (kraj ni imenovan, sklepa pa se, da gre morda za eno od sosednjih severnoafriških držav) in junakinja je tik pred tem, da jo po dogovoru poročijo z neznancem. Kot veliko drugih protagonistk v zgodbah je tudi ona ena tistih, ki se poskušajo upreti tradiciji, a njen upor traja le kratek čas in za izid poročnega dogovora sploh ni relevanten – pri izbiri nima nikakršne besede. Življenje v izgnanstvu je, končani vojni navkljub, isto kot v Alžiru, treba je le »mirno sedeti in se pretvarjati«. Tudi Nadje, protagonistka zgodbe Dan ramadana, se vse bolj in bolj polašča tesnoba. Njen monolog je eden izmed bolj ilustrativnih v zbirki: »Klepetanje, basanje s kolači, prenajedanje v pričakovanju jutra – je zato tekla kri, smo zato trpeli? Ne, tega ne morem sprejeti … Mislila, /…/ mislila sem, da se bo vse spremenilo, da bo prišlo nekaj novega, da …«

Samoti sodobne alžirske ženske je namenjen razdelek »Danes«, ki ga sestavljata nekajstranska Ženska, ki joče in naslovna zgodba, Alžirske ženske v svojih sobanah, ki je najdaljša zgodba zbirke. Ta je v primerjavi z ostalimi nekoliko kasnejšega nastanka in zanimivo je opazovati, kako se avtoričin pripovedni glas v teku let vse bolj lušči in razpušča. V primerjavi z ostalimi zgodbami so Alžirske ženske izrazito bolj fragmentirane, polifone in nelinearne. Oseb je veliko, njihova imena pa se iz zgodbe v zgodbo veliko ponavljajo; Arabci namreč po tradiciji ohranjajo veliko klasičnih imen. Ti detajli lahko nepozornemu bralcu povzročajo kar nekaj preglavic. Medtem ko so tiste zgodbe starejšega nastanka opisane s prvoosebne ali vsevedne perspektive, v polifonih Alžirskih ženskah dobi pravico do samostojnega glasu več oseb. Ena od protagonistk je še vedno avtoričin alter ego Sara, a nam poleg nje svojo zgodbo pripovedujejo še v Alžiriji živeča Francozinja Anne (Sarina sošolka), vodonoska v hamamu, sestrična Sonja … Vsaka nam pove delček svoje zgodbe, ki pa ni nujno tragična, le nekako – prazna. Ženske so danes v javnosti lahko odkrite, opravljajo poklice in se prosto sprehajajo po mestu brez svojih mož ali moških sorodnikov, a ženska bo za moški del populacije – s hidžabom ali brez – še vedno nerazumljeni tujek. Njena ranljivost je brez zakrivala še večja; namesto v sobe z rešetkami se zdaj zapira sama vase. V Alžirskih ženskah si pripadnice različnih generacij nekako v maniri prve zgodbe z naslovom Noč Fatiminega pripovedovanja subtilno izmenjujejo pripovedno nit, v tem pa se nekako skriva tudi sporočilo zgodbe, ki ga ubesedi ena od junakinj: »Po mojem obstaja le en način, da se arabske ženske rešijo vseh blokad: govoriti je treba, brez prestanka govoriti o preteklosti in sedanjosti, se pogovarjati med seboj v vseh ginecejih, tistih tradicionalnih in tistih blokovskih. Se pogovarjati in gledati. Gledati ven, pokukati preko zidov zaporov!«

Kar pa je na neki način tudi avtoričino poslanstvo. Bralcu je omogočila pokukati v sobane alžirskih žensk, a ta ukradeni pogled ni isti kot Delacroixov pred dvestotimi leti. Zavesa se je še drugič odstrla, a medtem ko ženske na njegovi sliki skrivnostno molčijo, te v zgodbah govorijo in pripovedujejo. Četudi so njihove zgodbe tragične, so tokrat slišane.