Voluhar

»Se je vrnil?« vpraša Manca.

Ura je šest in petnajst minut zjutraj. Manca je v spalni srajci, naslanja se na podboj vhodnih vrat in roke ovija okrog telesa. Jutra so še vedno mrzla.

Pogledam h gredi, s katere štrlita dva nova kupčka zemlje. Radič, ki ga potegnem iz prsti, ima povsem obglodane koreninice.

»Ja,« odvrnem.

Manca se vrne v hišo. Sam še nekaj časa ostanem na vrtu. S težavo počepnem in iz zemlje izderem plastenke s prerezanim dnom, ki sem jih kak teden nazaj zatlačil v voluharjeve rove. Prepih naj bi ga odgnal, a nasvet, ki ga je Manca našla v stari babičini vrtnarski knjigi, očitno ni pomagal. Prav tako ni pomagala past s koščkom jabolka. Vaba je zjutraj izginila, voluharja pa ni bilo nikjer.

Plastenke vržem v zabojnik za plastiko in na vso moč zaloputnem pokrov.

»Hudič prekleti,« zamrmram in se zaradi nenadne bolečine v hrbtu oprem ob ograjo, ki ločuje najin vrt od sosednjega.

Na drugi strani je nad gredo sklonjena najina debela soseda. Medtem ko puli plevel, glasno sopiha in si z rokami, umazanimi od zemlje, briše pot s čela. Čutim, da me opazuje. Ni videti, da bi na njenem vrtu kdaj kopal kak voluhar. Preprosta ženska, ji vedno pravi Manca. Včasih je v njenem glasu čutiti prizvok ironije.

Ob vratih nekaj časa oklevam in pogledujem v njeno smer. Potem se na peti obrnem in se brez besed opravim nazaj v hišo.

Manca v kuhinji ravno kuha kavo. Ko odstavi džezvo, para zarosi spodnjo tretjino stekla na kuhinjskem oknu. Hitro in natančno ga pobriše s suho kuhinjsko krpo.

Med jutranjim pitjem kave ponavadi molčiva, danes pa Manca živahno klepeta o voluharju. Kako bi lahko še enkrat poskusila in ga naslednje jutro pričakala že navsezgodaj. Da iz svojega rova ponavadi pride zjutraj ob zori ali zvečer ob mraku. Največkrat pa ob zori. To je prebrala v kolumni, ki jo je za časopis napisala sodelavka z redakcije za vrt in dom. Potem bi tudi vedela, da je v resnici mrtev, še doda. Sam mehanično prikimavam. V kaj takega ne verjamem. Ne verjamem, da ga bova sploh kadarkoli ujela, midva, mestna nerodneža, ki sva šele na stara leta prišla živet na deželo. Opazujem Mančin obraz, na katerega tu in tam z okna pade kak snop svetlobe, ko mi razlaga, kako bova ubila prekletega voluharja. Lepa je, ko ji jutranje sonce za trenutek osvetli obraz.

Odkar je nehala pisati za časopis, gre Manca redko v svojo delovno sobo. To se je zgodilo nenadoma in brez razloga; rekla je le, da nima več časa za te stvari. Da je preutrujena. Daj no, seveda imaš čas, upokojena si, sem jo prepričeval. Zdelo se mi je, da je v pisanju kolumn dobra. Svoj prvi in edini roman je izdala pri triintridesetih. Pisanje za časopis je bilo edino, kar je vsaj približno spominjalo na literarno udejstvovanje, a je tudi s tem prenehala. V najinem starem stanovanju sem na vsake toliko še naletel na kak pozabljen osnutek, odvržen listek, popisan z njeno pisavo. Sčasoma so se prenehali pojavljati.

Danes pa Manco najdem za računalnikom v njeni pisarni. Na nosu ima svoja rdeča plastična očala za na blizu. Rečem ji, da sem prišel po neko knjigo; malce brskam po policah in čez ramo opazujem, kaj počne. Nikoli ji ni všeč, da sem v istem prostoru, ko kaj resnega dela. Tudi tokrat me nekoliko strogo pogleda izza očal, ko se čez deset minut še vedno motam po prostoru.

»Zgodbo pišem,« mi kar naenkrat reče.

»Kakšno zgodbo?« jo vprašam.

»O naju. In o voluharju.«

Prikimam, pograbim prvo knjigo, ki mi pride pod roko, in tiho zaprem vrata za sabo.

Naslednje jutro vstanem že ob petih. Manca je še v postelji, kot otrok zvita v dve gubi mirno diha. Tako spi že od nekdaj. Nekaj časa jo gledam. Potem se tiho oblečem in zapustim sobo.

Voluhar iz svojega rova ponavadi pogleda ob sončnem vzhodu in zahodu. Največkrat vzhodu, se spomnim Mančinih besed. Čeprav se je že skoraj zdanilo, je zunaj še vedno mračno, vse stvari imajo rahlo modrikast odtenek. Iz lope vzamem lopato in naslonjen na hladen zid mirno čakam.

Kmalu zaslišim šum; listi endivije se začnejo premikati, čeprav ni nobenega vetra. Napnem oči in močneje primem leseno držalo lopate. Potem nenadoma zagledam njegovo majhno, v prvi jutranji svetlobi skorajda črno glavico. Videti je kot nekakšna neumna zalita miš ne pa kot spretni glodalec, ki dela sive lase vsem ljubiteljskim vrtnarjem.

Takoj sem pri gredi, z visoko dvignjeno lopato zamahnem po solati, potem še enkrat in še enkrat. Voluharja s topim delom lopate izbezam iz listov in ga potisnem na tlakovce. Po tem ko si ga še nekoliko bolje od blizu ogledam, trupelce poberem s tal in vržem čez ograjo na vrt k sosedi. Ko se z vhodih vrat še enkrat ozrem h gredi, se iz sosedove lope prihuli maček, skoraj tako debel kot njegova lastnica, in še s toplim plenom v gobčku steče nekam za hišo.

V kuhinji že gori luč, Manca ravno kuha kavo. Ko odstavi džezvo, para zarosi spodnjo tretjino stekla na kuhinjskem oknu. Hitro in natančno ga pobriše s kuhinjsko krpo.

»Si ga dobil?« me vznemirjeno vpraša, medtem ko v omari išče skodelici.

»Ne,« odgovorim.

»Hudič prekleti,« si zamrmra v brado.

Na mizo postavi najini običajni kavni skodelici, rdeči z belimi pikami. Čeprav se iz njiju še kadi, previdno naredim požirek. Kava je danes res okusna.