Doma je najhujše

Kaj vse počneš v hrvaškem literarnem prostoru (pišeš kritike, publicistična besedila, esejistiko …) in koliko imaš stika s temi področji v Sloveniji?

Kar zadeva redna sodelovanja, pišem literarne kritike za portal Booksa in tednik Novosti, obenem pa vodim tudi debatno serijo Od riječi do riječi (Od besede do besede) v književnem klubu Booksa. Sicer pišem esejistiko in, ker ravno ne najdem boljšega izraza, nekakšno kreativno »neleposlovje« (creative non-fiction). Trenutno na primer delam na knjigi o stripu Dylan Dog, ki ni niti študija zgodovine stripa ali kritika stripa niti »teorija« z velikim T, temveč subjektivno intonirana, esejistična pripoved o vlogi Dylana Doga v mojem življenju in najini »skupni zgodovini«, ki vključuje elemente teorije, a tudi proze. Sicer bivam v Zagrebu, a se trudim delovati širše od »hrvaškega literarnega prostora«. Najprej je tu sicer BČHS jezikovno območje, a gledam tudi širše postjugoslovansko polje, seveda vključno s Slovenijo. Spremljam slovensko sceno, še posebej kritiko in polemično publicistiko, ker mi preko tega najbolj uspeva mapirati polje; da bi se bolje znašel, sem se tudi učil slovenščine, kajti kot Štokavec in Bosanec slovenščino slabše razumem kot denimo rojeni Zagrebčani. Spremljam pretežno portale, kakršna sta www.ludliteratura.si in Radio Študent, a tudi družbena omrežja, katerih vloga v reprodukciji »scene« opazno narašča, tako na Hrvaškem kot v Sloveniji.

Katere so temeljne podobnosti in razlike, ki jih opažaš med slovenskim in hrvaškim književnim prostorom?

Predvsem moram poudariti, da so primerjave med različnimi ex-jugoslovanskimi literarnimi prostori po mojih izkušanj zelo nezanesljive, neobjektivne. Vsem se zdi, da je stanje najtežje in pogoji najbolj neugodni prav tam, kjer živijo in delajo oni sami – o tem, a tudi o širši temi provincializacije in periferizacije naših kulturnih sredin prav v teh dneh pišem esej z naslovom Kod kuće je najgore (Doma je najhujše). Vendar pa med slovenskim in hrvaškim knjižnim poljem obstaja nekaj pomembnih in očitnih razlik. V nebo vpijoče je denimo, da je v Sloveniji v igri bistveno več denarja (za honorarje, nagrade), obenem pa so odprti konflikti in javne polemike prav tako znatno pogostejši, kar za seboj potegne tako slabe kot dobre posledice in implikacije. Ne bi bil rad nekakšen vulgarni materialist in ti dve dejstvi povezal v preprosto vzročno-posledično povezavo, a vendarle se zdi meni osebno tako eno kot drugo precej očitno. Slovenska literarna scena v svojih »medijskih preoblekah« in izpostavah me nekoliko spominja na hrvaško, kakršna je bila na začetku, v »nultih« letih – seveda s pomembno razliko, da zdaj obstajajo tudi družbena omrežja. V materialnem smislu je kriza iz leta 2009 razdiralno vplivala na literarno življenje na Hrvaškem, medtem ko mislim, da se je za polje v Sloveniji izšlo dosti bolje.

Zapisal si, da pišeš knjigo, za katero imam občutek, da bi lahko v Sloveniji hitro dobila založbo; kako pa je s tem na Hrvaškem? Kakšen je vaš založniški sistem? Je primerljiv s slovenskim?

Samo založništvo, konkretno, je na Hrvaškem še neprimerno bolj centralizirano: kolikor vem, je Slovenija edina od postjugoslovanskih držav, ki je založništvo prenesla na posebno, pol-avtonomno institucijo – JAK. Na Hrvaškem se preko tovrstnega telesa financira film (HAVC), osrednji način financiranja književne produkcije pa ostajajo letni razpisi Ministrstva za kulturo. To pomeni, da si lahko velike založbe – vsega skupaj tri ali štiri – privoščijo, da tudi mimo razpisov vzdržujejo kontinuiteto objavljanja knjig, medtem ko je večina manjših založb od njih odvisna; založnik, s katerim imam dogovor in ki denimo spada med te »manjše«, je mojo knjigo esejev prijavil na razpis jeseni 2016, na rezultate sva čakala do februarja 2017, knjiga na razpisu ni uspela in zdaj je najverjetneje na čakanju do naslednjega razpisa, ki bo bržkone v septembru 2017. Ob tem razpisu obstaja še razpis za »podporo literarnemu ustvarjanju«, ki se prav tako razpisuje enkrat letno. Gre za razpis, preko katerega se avtorjem in avtoricam osebno, se pravi ne preko založnika, podeljujejo trimesečne, šestmesečne ali enoletne štipendije za dela v nastajanju, kandidirajo torej kot posamezniki. Tudi sam sem se dvakrat prijavil na ta razpis, ker avtorjem edini nudi nekoliko resnejšo finančno kompenzacijo, a se mi zdi zasnova tega razpisa vendarle precej problematična: namesto da bi se krepili mehanizmi in institucije književnega polja, se sorazmerno veliko denarja vlaga v »nagrajevanje« posameznikov, ki tekmujejo drug proti drugemu, atomizirani in brez prave institucionalne podpore – štipendija namreč nikakor ne jamči, da bo knjiga res objavljena.

JAK v Sloveniji ne financira samo knjižnih programov založb, temveč tudi dogodke, festivale, ipd. – kakšno je stanje na hrvaškem glede tega?

Kako šibek je na Hrvaškem mehanizem financiranja književne produkcije, posledično pa tudi literarnih festivalov, institucij in polja obče, kažejo dogajanja v zadnjem letu ali dveh. V času ministrskega mandata ministra za kulturo Zlatka Hasanbegovića, revizionističnega zgodovinarja skrajne politične desnice, se je kulturna politika močno zaobrnila na desno stran, iluzija uravnoteženosti in »dogovora« med liberalno in nacionalistično opcijo pa se je razblinila tako rekoč čez noč. Pesniški festival Goranovo proljeće, eden izmed najstarejših pesniških festivalov v regiji, ki je posvečen velikemu pesniku in padlemu partizanu Ivanu Goranu Kovačiću, je denimo prejel tako nizko državno finančno podporo, da je le malo manjkalo, da bi se organizacija ne izšla. Pojasnila Ministrstva za kulturo so bila zelo dvomljiva, nedorečena in pravno-administrativno neustrezna. Pravzaprav sta na delu dve medsebojno prepleteni tendenci: resentimentski nacionalizem (ki se mu je I. G. Kovačić »osebno« zameril) in cinično-pragmatični birokratizem, ki teži k rezanju »odvečnih« in »iracionalnih« stroškov in ki poezijo vsekakor vidi kot prav takšno. O sami infrastrukturi polja dovolj pove že dejstvo, da največja knjižna veriga Algoritam-Mozaik knjiga prav v teh dneh propada, ne glede na to, da gre za »tržno« orientirano podjetje, izdajatelja in distributerja par excellence.

Kakšen pa se ti zdi slovenski kritiški prostor, v katerem si sodeloval tudi kot gost na kritiškem simpoziju lani jeseni – če ga morda navežeš na založniškega oz. na književno produkcijo. Je primerljiv s hrvaškim? Kakšne podobnosti in razlike opažaš? Morda tudi širše: kako vidiš slovenski kritiški prostor v nekdanjem jugoslovanskem kontekstu.

Kritika je v Sloveniji sicer znatno bolj »profesionalizirana« kot na Hrvaškem, kar pa ima tako dobre kot slabe posledice. Obstaja Društvo slovenskih literarnih kritikov, obenem pa tudi pravno-formalni status »samozaposlenega v kulturi«, ki ga imajo številne_i kritičarke_i, ki pa na Hrvaškem nima pravega ekvivalenta (obstaja le status »svobodnega umetnika«). Na Hrvaškem je težko določiti, kaj je »kritiški prostor«, prav tako težko bi bilo vzpostaviti literarno kritiko kot samostojno dejavnost in polje. To seveda ne pomeni, da v hrvaškem prostoru ni izvrstnih kritičark in kritikov ter medijev (ti so večinoma internetni), kjer lahko objavljajo; reči želim le, da se »kritike« ne obravnava s tolikšno »strokovnostjo« kot v Sloveniji – kar pa ima, seveda, spet svoje prednosti in slabosti.

Pišeš tudi o družbenih omrežjih: kako jih spremljaš v slovenskem prostoru? Na kakšen način? In kaj ugotavljaš v odnosu med slovenskim in hrvaškim prostorom glede tega?

Vse bolj kompleksen odnos med književnostjo, kritiko in družbenimi omrežji me zelo zanima in v precejšen izziv so mi poskusi, da bi ga čim prej kontekstualiziral, kajti stanje se na tem področju izjemno hitro spreminja. Ta odnos je bil mdr. tudi tema moje eksplikacije na ljubljanskem simpoziju Umetnost kritike, ki se je odvil jeseni prejšnjega leta. V njej sem naše male, periferne, digitalno povezane literarne sredine imenoval »književne vasi s Facebookom«, kar lahko, glede na to, da ne vem, kako to bolje imenovati, ponovim tudi na tem mestu. Zdi se mi, torej, da je vsaj v manjših prostorih književno polje v času Facebooka bolj kot kdaj koli prej podrejeno konsolidaciji »grupiranja« in ustvarjanja klik ter delovanju politike prijateljstva in dinamike networkinga, ki iz tega izhajata: namesto vstopanja v McLuhanovo »globalno vas« delujemo tako rekoč kot vasi tout court. V tem pogledu vidim med Slovenijo in Hrvaško mnogo več podobnosti kot razlik. Seveda dejstvo, da se akterji in akterke literarnega polja (samo)organizirajo, grupirajo in sodelujejo s pomočjo novih medijev, samo po sebi sploh ni nekaj slabega, nasprotno; problem nastane, ko postanejo osebni odnosi osrednji kriterij ter načelo reguliranja in reprodukcije književnega polja. Mislim, da je družbeno-kulturno-medijsko ozadje, na katerem se odvija naša »digitalna provincializacija« preveč kompleksna, da bi ga lahko tu zadovoljivo razložili, ampak rad bi poudaril, da za to stanje nikakor ne krivim kakšne novim tehnologijam imanentne narave – verjamem, da imajo svoje dobre in slabe strani ter učinke. 

Prebiram ta najin pogovor, pa se mi zdi, da se v odgovorih skorajda kaže tisto, kar omenjaš na začetku – če uporabim kar naslov eseja, ki ga imaš v delu: Doma je najhujše … Zdi se, da povsod vidiš veliko prednosti slovenskega prostora pred hrvaškim … Se ti vendarle zdi, da ima hrvaški prostor kakšno prednost pred slovenskim?

Ne bi rad, da izpade, kakor da idealiziram stanje v Sloveniji. Infrastrukturne in materialne prednosti slovenskega književnega, a tudi širšega kulturnega prostora moramo gledati predvsem v luči dejstva, da je Slovenija v primerjavi z ekonomsko, institucionalno in infrastrukturno razpršitvijo v drugih državah bivše Jugoslavije šla neprimerno bolje skozi tako imenovano »tranzicijo«. Konkretno na književnem polju to ne pomeni, da v Sloveniji ni teh trendov, ki so privedli do zdajšnjega nezavidljivega stanja na Hrvaškem in BiH – vsesplošna »prekarizacija«, delovanje neoliberalnih politik »od zgoraj«, propadanje, razpadanje in/ali prevzemanje institucij itd. – le da so ti trendi v Sloveniji za zdaj neprimerljivo bolj »diskretni«.

Rekel bi, da je literarno polje na Hrvaškem v celoti bolj politično: politični odpor je mnogo bolj razširjen, nasprotovanje državnih politik književnosti je veliko bolj izraženo, prav tako splošno nestrinjanje z obstoječimi pogoji na literarnem polju in njihovo reprodukcijo ipd. Prav tako so politične pozicije akterjev_k v književnem polju – nacionalistične, liberalne, leve itd. – bolj eksplicitno odrejene, prav gotovo je to še bolj izraženo v zadnjih nekaj letih; nacionalistična ideologija še naprej konstruira nacionalno (hrvaško) literaturo kot celoto, ki naj sama v sebi miri vse ideološke razlike in napetosti, politične konflikte in tako naprej. Navsezadnje je vsa Hrvaška potopljena v substance naroda, jezika, države itd. Dejstvo, da se v literarnem polju bolj eksplicitno izražajo politične pozicije akterk_jev (levo, desno, liberalno, radikalneje levo, levoliberalno, desnoliberalno, ultradesno …) ne dopušča, da bi se ta iluzija celovitega književnega polja ohranjala – književnega polja se tako ne da vsiljevati kot nekakšne avtoritarne, nadideološke instance. Na slovenski sceni se bolj odprto polemizira oz. vsaj zdi se mi, da obstaja znatno globlji konsenz glede nekih vprašanj, ki se tičejo same strukture scene in njene utemeljenosti v institucionalnem okviru (nacionalne) države.

Zanimivo se mi zdi tudi, da v Sloveniji vsi govorimo o majhnosti prostora, kar vpliva na tesne, pogosto incestuozne odnose med akterji – kako je to v hrvaškem prostoru, ki je vendarle večji? Je ta velikost prostora v primerjavi s slovenskim opazna ali prihaja zgolj do centralizacije in literatura živi predvsem v večjih centrih? Nasploh me zanima, kakšen je pri vas odnos med centrom in periferijo – se vse dogajanje osredotoča na Zagreb? Pri nas recimo res ni primerjave med ljubljansko in drugimi »scenami«, kar sama vidim kot težavo.

Tako Slovenija kot Hrvaška, a v resnici kar celotno BČHS govorno področje na evropski, a brez dvoma tudi na svetovni ravni, predstavljajo majhne, marginalizirane književne prostore. Tako na Hrvaškem kot tudi v BiH večina akterjev_k nastopa v več – pogosto medsebojno konfliktnih – vlogah: kot avtorice in avtorji, kritičarke in kritiki, urednice in uredniki itd. Tako kot tudi v Sloveniji pogosto uporabljamo pojem »incestuoznost«, s katerim opisujemo intimne, prepletene in konfliktne odnose med akterkami_ji na polju; zanimivo je, da ta pojem implicira razumevanje (nacionalne) književnosti kot družine, s čemer se je ukvarjal Muanis Sinanović. Kot sem že nakazal v odgovoru na vprašanje o družbenih omrežjih, mislim, da se problemov »male scene« ne more zvesti na to, da vsak vsakogar pozna ter se osebni interesi prepletajo s poslovnimi. Celotno stvar velja gledati v kontekstu Interneta 2.0 in družbenih omrežij, pa tudi v kontekstu dejstva, da razpršitev institucionalno-logističnih kapacitet vodi do intenziviranja individualne »podjetnosti« na polju, ki pa deluje, spet, predvsem preko družbenih omrežij itd. Analitični aparat, ki je bil še pred 15–20 leti ustrezen za operiranje s temi temami, v aktualni medijski konstelaciji in družbeni situaciji to preprosto ni več.

Literarno polje na Hrvaškem je vsekakor centralizirano, pri čemer je Zagreb središče, a to velja za Hrvaško tudi na splošno. To pomeni, da tako na številnih drugih poljih in področjih kot tudi na literarnem obstajajo zanimivi, relevantni in relativno vidni pojavi in dogajanje izven Zagreba, a niti približno v takšni meri, da bi primat prestolnice lahko postavili pod vprašaj.

Kaj pa drugi književni prostori bivše Jugoslavije? Praviš, da skušaš svoje delovanje čim bolj razširiti, kako dojemaš te druge književne prostore, recimo spet v primerjavi s Slovenijo? Npr. srbski, bosanski prostor … ?

Razumeti je treba, da ima po eni strani vsaka sredina svoje lastne prednosti, pa tudi pomanjkljivosti, po drugi strani pa med njimi obstajajo tudi objektivne razlike in kontrasti; najhujši je turizem – a ne vem, kako to, da ga omenjam na tem mestu. Ne bi si drznil popisovati prednosti in pomanjkljivosti različnih polj in mislim, da za to niti nisem poklican ali kompetenten. Četudi drži, da skušam priti do čim boljšega uvida v dinamiko različnih sredin, sem daleč od tega, da bi bil v vsaki od njih v enaki meri »insajder«: moja mnenja so tako osnovana zlasti na osebnih poznanstvih, vezeh in sodelovanjih ter izkustvih, ki na tej podlagi nastajajo.

A vendarle sem prepričan, da na področju kulture in literature, podobno kot v številnih drugih segmentih, niti eni od naših neodvisnih držav ne gre bolje, kot jim je šlo v času socialistične Jugoslavije. Z drugimi besedami: kakor smo tudi tedaj bili provinca, smo danes to v še znatnejši meri, obeti spremembe pa so manjši. Mislim, da so Slovenci in Makedonci jugoslovanskemu književnem polju očitali (in še očitajo) hegemonijo srbsko-hrvaškega jezika, Hrvati in Bošnjaki hegemonijo srbskega, neslovanske manjšine pa hegemonijo slovanskih jezikov. Medtem te naše lokalne hegemonije in neenakosti vendarle izgledajo smešno v primerjavi z dominacijo angleškega jezika, kakršna vlada danes, prav tako kot »zatiranje«, ki smo ga trpeli v času Jugoslavije, deluje precej idilično proti današnji podjarmljenosti globalnemu kapitalu in neoliberalni ideologiji. Strinjam se s teoretikom Borisom Budenom, ki govori o hrvaščini, srbščini, slovenščini, makedonščini itd. kot o »novih vernakularnih jezikih«: dandanes ti jeziki vse bolj postajajo »ljudski«, medtem ko politične in družbene elite govorijo angleško in se vse odločitve, ki so pomembne za naše države, sprejemajo v angleščini. Kakšne bodo implikacije teh globalnih trendov na književnost, bomo še videli.

Za konec morda še vprašanje o tem, kako delovati, da bi se izognili zankam, ki jih opisuješ; meniš, da je potrebnega več mednarodnega sodelovanja? Vidiš kakšen konkreten način, za preseganje nacionalizmov v kulturnem polju?

Da bi se stvari korenito spremenile, bi se morale preobraziti politične, družbene in ekonomske okoliščine: to ne zveni niti malo izvirno, toda mislim, da je zares tako. Seveda to ne pomeni, da ni treba delovati na tej vsakodnevni, »trivialni« ravni ter delati na ustvarjanju drugačnih medijskih in kulturnih mikroprostorov, niš in pozicij. Dejstvo, da se ljudje povezujejo, da so zahvaljujoč novim medijem dostopni in »povezani« kakor nikoli prej, ima poleg vseh problematičnih implikacij in posledic tudi številne prednosti, priložnosti za ustvarjenj drugih in drugačnih »scen« in »polj«. Ne nazadnje se brez tega konteksta ne bi odvil tudi ta najin (dvojezični) pogovor.