Slovenska literatura: okus po domu, okus po Evropi. Okus po alpskem mleku.
Slovenska literatura kot blagovna znamka. Ljubljana: Klub Lili Novy, 26. 11. 2015. (Založniška akademija, 31. slovenski knjižni sejem)
Anja Radaljac
Letos sem, priznam, le stežka našla nekaj predavanj/debat/pogovorov, ki so me na sejmu pritegnili, in še manj takšnih, o katerih bi se mi zdelo smiselno spisati novinarsko poročilo oz. komentar. Letošnji program se mi je v splošnem zdel nekoliko pust, neorganiziran, predvsem pa – kar zadeva literaturo in dogodke, povezane z leposlovjem oz. umetnostjo – prežvečen.
Iz sivine povprečja dogodkov in tem je po mojem mnenju izstopal predvsem sklop dogodkov na Založniški akademiji, ki se je (se naj bi) ukvarjal s slovensko literaturo kot blagovno znamko. Fino, zelo fino. Škoda, da sta kar dva od treh dogodkov odpadla. Šlo je za naslednji predavanji: Claudius Niessen: Kje in kako povečati vidnost nacionalne literature ter Aljoša Bagola: Kako iz (slovenske) literature ustvariti blagovno znamko. Ampak ker me je tema res pograbila s svojo smiselnostjo (v nasprotju z dogodkoma, kot sta bila denimo zloglasna predstavitev knjige (in še kaj) z naslovom Nova levica in krščanstvo ali pogovor Učne težave naših učenk in učencev, ki bi svoje mesto verjetno bolj ustrezno našel kje drugje), sem se udeležila okrogle mize Slovenska literatura kot blagovna znamka, ki je ostala na programu. Na debati so sodelovali Andrej Blatnik, Barbara Koželj Podlogar, Aleš Novak in Maja Hawlina, pogovor je povezovala Renata Zamida.
Pogovor se je – žal? – bolj ali manj sukal okoli predstavitve Slovenije kot častne gostje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, ki se ima, upamo, zgoditi v bližnji prihodnosti, nekoliko manj pa smo lahko izvedeli o tem, na kateri način slovensko literaturo predstaviti in plasirati na tuje trge mimo tega dogodka (ali kaj to sploh pomeni), ampak recimo, da lahko smernice, ki bi veljale za predstavitev na FKS, »razširimo« na splošen odnos do ustvarjanja »znamke« slovenske literature.
Najprej se mi zdi bistveno poudariti, da so sodelujoči – razen Blatnika – kulturniki in ne umetniki/ustvarjalci (ki so hkrati seveda tudi kulturniki). Načeloma se torej ne ukvarjajo z ustvarjanjem izdelkov, temveč z njihovo distribucijo, prezentacijo, financiranjem, prepoznavnostjo itd. Kulturniki – za razliko od ustvarjalcev – so, skratka, usmerjeni neprimerno bolj tržno, kar je seveda nepogrešljivo tudi za umetnike oz. umetniške produkte, a kljub temu moram izraziti ostro nestrinjanje z nekaterimi predlogi, ki so bili izrečeni na okrogli mizi, kajti šlo je za strategije, ki so umetnost degradirale na raven ene izmed vej marketinga, ki naj pravzaprav ne predstavlja »znamke slovenske literature«, temveč »znamko Slovenije«.
Da ne bo pomote: ja, vsekakor moramo najti načine trženja slovenske literature, ja, treba se je truditi, da bi bila naša literatura prepoznavna, ampak ne, tega nikakor in pod nobenim pogojem ne moremo početi z degradiranjem umetnosti!
Če se lahko strinjam – ta pristop sta predlagala tako Novak kot Koželj Podlogar –, da bi naj na (širši) trg najprej poslali (oz. mednarodno predstavili) reprezentativno skupino avtorjev (drugače tako ali tako ne bi šlo, vselej gre za nabor), pa se nikakor ne bi mogla strinjati s tem, da bi bila literatura le eden od »artiklov«, ki jih ponuja »znamka Slovenije«, ali da bi naj literatura nastajala po vnaprej določenih temah, ki bi jih izbrali piarovci, ali »žiranti teh-in-onih-komisij, ali uslužbenci JAK, ali ministrstva, ali poljubnega državnega organa. Ne strinjam se, da naj bi literatura posredno, implicitno (ali pa kar direktno) vključevala produkte in/ali akterje domačega gospodarstva, da bi se pridobila dodatna sredstva/da bi gospodarstvo izkazalo interes zanjo. In ne strinjam se, da bi morali avtorji iskati »veliko temo«, ki bi jo vpletli v svoja dela v upanju, da bo ta tema pritegnila večje književne trge, kot je slovenski. Predvsem menim, da ta »tema« ne bi smela biti zataknjena v preteklost (Jugoslavija, pretekle vojne ipd.), zlasti ne zgolj zato, da se prilagodimo (lahko tudi stereotipizirani) podobi, ki jo tujina ima o nas in jo s tako literaturo torej zgolj potrjujemo. Ali naj bi naša literatura res nastajala (predvsem) kot potrjevalni element nekaterim predstavam, ki – po možnosti – temeljijo na predsodkih o Sloveniji in Slovencih?
Vse našteto so bili predlogi (najbolj radikalne, tudi tistega o neposrednem vključevanju slovenskega gospodarstva v literaturo, je predlagala Maja Hawlina), ki so literaturo degradirali v položaj zgolj produkta, ki naj bo del promocijskih artiklov, če ne že skorajda del »merchandise« programa »znamke sLOVEnija«. Nikar ne pozabimo, da je osrednji pomen umetnosti ravno lucidno branje družbe, s tem pa tudi izbira relevantnih tem, izpostavljanje bistvenih momentov in/ali nevralgičnih točk neke družbe in razvijanje idejne podstati umetniškega dela, na podlagi katere se (lahko) začno dogajati pomembni družbeni premiki. Naravnost žaljivo je torej predpisovanje tem, ki naj bi jih avtorji upoštevali v svojih delih ali – še tolikanj huje in bolj nizkotno – pričakovanje, da bodo umetniki v svoja dela vključevali Ljubljanske mlekarne in/ali novomeški Revoz. Tako nastala besedila bi ne bila več umetnost, temveč zgolj prodajni artikel, zato torej ne bi mogli več govoriti o promociji literature, temveč o literaturi kot promociji.
Pomenljivo je, da je Blatnik nenehno poudarjal, da je slovenska literatura, upoštevaje »mladost« naše državice, majhnosti in gospodarsko-političnega mesta, pravzaprav že precej dobro zastopana, da pa je uspeh v tujini pogosto vezan na osebni angažma avtorja (enako sta ocenjevala tudi Novak ter – iz publike – Aleš Šteger); nam morda manjka torej predvsem nekaj več »akcije« in bi bil uspeh lahko tudi širši? In ali ni, navsezadnje, smiselno pomisliti tudi, kateri trgi so za slovensko literaturo pomembni in kaj bralci teh trgov iščejo v literaturi (prav gotovo ne Alpskega mleka, pa oprostite moji frivolnosti)? V debati Prevajalci kot literarni agentje, ki se je odvila kasneje istega dne v Debatni kavarni, sta ustvarjalki Barbara Pogačnik (prevajalka, pesnica) in Barbara Pregelj (profesorica ter prevajalka) opozarjali, da npr. v Franciji ali Španiji bralci pogosto ne vedo dosti o slovenski literaturi in da jim je treba marsikaj pojasniti/predstaviti v osnovah, da pa nato izkažejo precejšen interes za naše leposlovje. Pogačnik je npr. izpostavila, da je francoskim avtorjem všeč povezanost človeka z naravo v naši literaturi, pa tudi realizem.
Slednje ni nepomembno in sicer v smislu, da se zdi skrajno narobe iskati »temo« naše literature, temveč bi morali v tem, kar imamo, iskati tisto, kar je zanimivo za tujino in natančneje, bolj sistematično ponujati na trg avtorje, ki bi bili lahko zanimivi za nemški, francoski, španski … trg; ne pozabimo: niso zanimanja vseh tujih trgov enaka!
Literatura, če jo zbanaliziramo na raven obstranskega tržnega produkta neke večje »znamke Slovenije«, ni več literatura, ki bi jo bilo smiselno tržiti. Je pa vsekakor smiselno povezovanje sektorjev, npr. kulture in turizma, gospodarstva itd., če tako povezovanje ne povzroča razkroja kateregakoli od vključenih segmentov; če prilagajamo umetnost (ki ni isto kot »kreativnost« ali »kultura« in kar je še sorodnih pojmov) gospodarstvu, umetnost izgubimo. Vsak sektor mora, da je sodelovanje smiselno, ohranjati avtonomnost. Zato se zdi ravno smiselno, da razmišljamo o tem, kaj ima ponuditi katera od slovenskih literatur. Nujno je, skratka, razmišljati o raznovrstnosti evropskih trgov in spoštovati raznolikost glasov slovenskih avtorjev; »poenotenje« ni beseda umetnosti. Ravno nasprotno.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.