Američani so me s svojim bralskim angažmajem presenetili. Mogoče zato, ker živim v Cambridgeu, delu Bostona, kjer na podzemni železnici več ljudi v rokah drži knjigo ali bralnik kot pa telefon. Še verjetneje zato, ker je to mesto polno študentov z vsega sveta in nikakor ne predstavlja splošne ameriške populacije, pač pa zgoščeno populacijo knjižnih moljev, med katerimi recimo študentje prava, ki, izmozgani od študijske literature, za odmor prebirajo Melvilla in Tolstoja, ljubiteljsko delajo vPreberi

Bolj ko se oddaljujemo od idealizirane predstave o duhovnem pomenu knjige, teže si je slovensko založništvo predstavljati kot samostojno in samozadostno panogo, katere zdravje in razvoj bi bila zagotovljena s trenutnimi tržnimi razmerami. Tako kot je pismenost predpogoj za pisanje, ne naredi pa še pisatelja, tako je tudi zanimanje predpogoj za branje, ne pomeni pa še nakupa knjige. Ker vedenje o strašansko slabi prodajanosti knjige čedalje bolj pritiska predvsem na založnike inPreberi

Od kulture do blaga

Letni kongres Društva slovenskih založnikov se upravičeno ponaša s povezovanjem z različnimi branžami, s čimer poskuša na založniško in knjigotrško problematiko pogledati iz novih zornih kotov in s tem ponuditi kakšno nekonvencionalno rešitev iz zagat obeh panog. Kongres se je s svojo dvanajsto izdajo odzval na pereč in zelo aktualen problem slovenske knjige, četudi si je za to nadel nekoliko ponesrečen naslov Ustvarimo potrebo poPreberi

Slovenski literarni trg že nekaj časa obvladuje specifična anomalija, ki jo je težko najti drugje po svetu: števili založb in izdanih knjig strmo naraščata (po številu izdanih knjig na prebivalca je pred nami le še Islandija), knjige pa ne končajo na policah knjigarn (vzporedno s porastom izdanih knjig porasta prodanih knjig ni bilo), temveč jih odkupujejo knjižnice – mnogi samozaložniki tako svoja dela (najraje žanrske romane), ki nikoli niso videli urednika, lektorja ali oblikovalca, vPreberi

Nemške slavnostne podelitve literarnih nagrad, na katerih se presenečenje nad nagrajenci hlini z vehementnostjo Goethejevega kipa v Weimarju, so zabavne vsaj toliko kot predhodno javno špekuliranje, v katerem mediji kar tekmujejo z radikalnostjo in domiselnostjo prognoz, ki hočejo biti simptomatične in splošne. Kljub temu pa leipziška književna nagrada, ki jo je sedemčlanska strokovna žirija letos v treh kategorijah podelila že desetič, pri posvečenih bralcih uživa status bolj iskrenega in manj marketinško zlorabljenega priznanja za književna dela v primerjavi s frankfurtsko nagrado »Deutscher Buchpreis«. Najbolj atraktivno in odmevno leipziško odlikovanje za izvirnoPreberi

Čeprav smo na dnevih knjige v Mariboru, ki so potekali med 14. in 18. aprilom, zaznali manjše število stojnic kot prejšnja leta (strošek enotedenskega najema stojnice je bil 250 evrov, kar marsikateri založbi predstavlja prevelik finančni izdatek), so organizatorji prireditve naredili vse za to, da bi izpeljali kar se da bogat program kulturnih prireditev. Veliko težav jim je za začetek povzročilo vreme, ki je z orkanskim vetrom poskrbelo za »naravno selekcijo« na področju postavljanja stojnic in razstavljenih knjig. Ali so se pri tem obdržali lePreberi

Pomladni čas je odprl novo sezono knjižnega sejmarjenja, evropska kazalka je zadnje tedne namreč usmerjala v Leipzig, Pariz in Bologno. Po »službeni dolžnosti« sem ponovno obiskala leipziški knjižni sejem, ki se s sloganom »Leipzig bere« rad ponaša s tradicijo izrazito literarnega, s tem pa manj po(p)slovnega srečanja avtorjev, založnikov, prevajalcev in stripovskih figur. Ker se »bratvurštli« precej diskretno držijo stranic razstavnih hal, leipziški toplogredni knjižni paradiž pod stekleno kupolo še vedno vzbuja videz profesionalnega, zahtevnejšemu bralcu prijaznega sejma, ki pa se v zadnjemPreberi

Sobotno vreme je bilo pariškim knjigožerom še kako naklonjeno: dež, sivina, oblaki, dež in še enkrat dež. Kljub temu ali pa morda ravno zato pa se je pred vhodom v prvi paviljon ogromnega večnamenskega razstavišča na Porte de Versailles že ob 9h zjutraj začela zbirati gruča nestrpnežev. Ta je bila sicer manjša od množice, ki se je drenjala pred vhodom na fitnes sejem ali turistični sejem, ki sta istočasno potekala na drugem koncu razstavišča, a recimo, da je obetala naraščajoče proporce. Knjižni birokratiPreberi

Ko smo leta 1984 začeli ustanavljati knjižno zbirko Aleph (mimogrede, eno zelo redkih oblik slovenskega založniškega delovanja, ki je leto 1991 ni uničilo, in eno še bolj redkih preživelih, ki se ni preobrazila v profitno zasebno družbo), je bilo življenje precej drugačno kot danes. Drugačno tudi v tem, da denar – razen redkim vizionarjem, ki so takrat polagali keramične ploščice, danes pa so med najbogatejšimi Slovenci – ni bil kaka posebna vrednotaPreberi

E-knjige so danes v svoji zasnovi predvsem digitalizirane knige. Kar je navaden žalostni konceptualni dolgčas. Ne zaradi vsebin, seveda, če so te zanimive. Poglejmo, kaj vse bi lahko naredili, a nismo.