Tako kot večina drugih zanimanj, ki jih nisem opustil, tudi moje zanimanje za črke sega nekam v srednjo šolo, pravzaprav v čas, ko se je v meni dokončno zasidrala ideja, da se bom v življenju zanimal predvsem za besede. In ker pride redkokatera dobra ideja k meni brez svojega nasprotja, je bila, kot se je izkazalo, tudi ta vsaj mnogoplastna, takšna, da je v sebi že vsebovala semena čedalje resnejšega zanimanja, ki se je začeloPreberi

Četrtkova razprava o literarnih nagradah je bila verjetno ena najostrejših razprav na to temo doslej. Priznam, oblivala me je vročica, enkrat ali dvakrat me je celo imelo, da bi vstala in zaploskala, večino časa pa sem prikimavala. Najbolj tistemu, kar je izrekla gostja dr. Barbara Simoniti, malo manj besedam iz ust Jelke Ciglenečki in še manj (pred)postavkam dr. Mirana Hladnika.Preberi

Ptuj se je za nekaj dni ponovno malo za hec malo zares prelevil v svetovno prestolnico poezije. Ni namreč kar tako, da se po ozkih uličicah malo zaprašenega podravskega mesteca potikajo pesniki svetovnega kova in da se v domačih atrijih, kafičih in vinskih kleteh odvijajo pesniška branja, prepleta več jezikov, gnetejo tolmači, tečejo živahne razprave in, navsezadnje, da ulice vrvijo od spremljevalnega programa, ki se na koncu dneva ›orgiastično‹ zaključi s koncertno točko kakšnega zaPreberi

Slovenski dnevi knjige so se začeli tako, kot se spodobi: slabo. Pa ne le zaradi dežja. Res, na dan otvoritve je bilo nebo še posebej sivo in gotovo je s svojo temačnostjo spodbodlo zapečkarske preroke k še bolj temnim napovedim o koncu knjige, branja, bralstva, papirja in kdo ve česa še vsega. Napredek je pred vrati in v tem ne vidim nobenega problema, kvečjemu prijetno osvežitev, saj je sprememba platforme vendarle zgolj in samo sprememba platforme, ne pa bralnega aktaPreberi

Tivoli, zbirališče avtobusov, pet petnajst zjutraj. Lahko bi šlo za končni izlet, če ne bi bila Ljubljana pod snegom in če ne bi bile namesto kopalk in žepnine za pico in sladoled obvezna oprema kapa in rokavice. Torej zimska šola v naravi? Tudi ne. Pač pa avtobusni izlet v Bologno, na knjižni sejem otroških knjig. Ampak okoliščine so me vseeno gladko spomnile prav na šolo, ker se kasneje, razen na čisto drugih koncih sveta, zaradi naklonjenosti bolj individualnim prevoznim sredstvom nisem udeleževalaPreberi

Z okrogle mize »Ni dobrih knjig brez dobrih urednikov« v organizaciji Pogledov, ki jo mnogo bolje, kot bi jo zmogel sam, povzema prispevek E. V. na spletni strani, sem prinesel predvsem eno:

Točko, ki je bila na njej pravzaprav odsotna oziroma so se je udeleženci dotaknili zelo mimogrede: sodelovanje med avtorjem in urednikom – oziroma, kot je najbrž jasno, njegovo presenetljivo odsotnost.Preberi

Ta članek se ne more začeti drugače kot trapasto. Objemam te, knjižni sejem, poljubljam te, in ne pustim, da te preletavajo policijski helikopterji, ne dovolim, da bralce mlatijo s pendreki in po njih razpršujejo solzivec! Ker danes bodo spet protesti. Upam, da bodo glasni in kričeči in upam, da bo padla vlada! In če bo treba, za njo lahko tudi naslednja! In spet! V imenu knjižnega sejma! Znašel sem se namreč v absurdnem položaju, da sem nekaj tuhtal za članek o pravkar minulem 28. slovenskemPreberi

Kar takoj moram priznati, da nisva bila nikoli prijatelja. Prej na različnih bregovih. A naj grem postopoma. Lahko bi rekel, da sem postal založnik pri osemnajstih, seveda samozaložnik. Bila je druga polovica sedemdesetih in v knjigarne je bilo mogoče raznesti knjige, da so jih vzeli v komisijo … in zagotovo so zadržali bistveno manjši rabat kot danes. V osemdesetih se mi je zdelo, da moram svoje knjige nekako izdajati pri resnih založbah. Kmalu sem ugotovil, da je založniški svet izključno svet moških, in toPreberi

Kadar govorimo o knjigi, smo vedno bolj pogosto prisiljeni v premislek o njenih osnovnih značilnostih in izhodiščnih določilih, ti pa so tem bolj nejasni in izmuzljivi, kolikor bolj o njih govorimo. Zato je bistveno, da ob govoru o knjigi najprej sploh preverimo obojestransko razumljivost in združljivost kodov; povedano z znamenito Carverjevo sintagmo (izposodil si jo je tudi Murakami), se je očitno treba vprašati, o čem sploh govorimo, ko govorimo o knjigi. In ker je ne nazadnje zares vsakdanje govoriti o knjigah, je vprašanje o knjigi slišati toliko bolj nenavadno.Preberi

V okviru slovenskega knjižnega sejma v Ljubljani se je v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma prejšnji teden od srede do nedelje zvrstila serija pogovorov o knjižnih sejmih po svetu. Stand-up komik in prevajalec fantazijske in otroške literature Boštjan Gorenc – Pižama je v svoji značilni sproščeni maniri kramljal z gosti, ki so tako z vidika založnikov kot tudi ljubiteljev literature delili svoje vtise s teh množično obiskanih knjižnih dogodkov. Brane Mozetič nam je pripovedoval o arabskem svetu, natančneje o knjižnih sejmih v Abu Dhabiju, Alžiru in Kairu, Polona Glavan o Sankt Peterburgu, Barbara Pogačnik o dogajanju na Salon du livre v Parizu, Andrej Blatnik o Indiji, Aleš Šteger pa o sejmih v Guadalajari in Buenos Airesu.Preberi