LUD Literatura

Švicarji na zatožni klopi, Ukrajinci pa v »mislih in srcu«

Leipzig bere 2014 (1. del)

Tanja Petrič

Pomladni čas je odprl novo sezono knjižnega sejmarjenja, evropska kazalka je zadnje tedne namreč usmerjala v Leipzig, Pariz in Bologno. Po »službeni dolžnosti« sem ponovno obiskala leipziški knjižni sejem, ki se s sloganom »Leipzig bere« rad ponaša s tradicijo izrazito literarnega, s tem pa manj po(p)slovnega srečanja avtorjev, založnikov, prevajalcev in stripovskih figur. Ker se »bratvurštli« precej diskretno držijo stranic razstavnih hal, leipziški toplogredni knjižni paradiž pod stekleno kupolo še vedno vzbuja videz profesionalnega, zahtevnejšemu bralcu prijaznega sejma, ki pa se v zadnjem času nespregledljivo politizira, kar se vidi ne nazadnje v porastu družbenopolitičnih debat in zagovorov. Pisatelji, ki se jim uspe izmuzniti s skromnim literarnim branjem in pogovorom o rabi jezika, so redki. Od gostujočih avtorjev in avtoric se – v skladu s spremembo literarne paradigme, o kateri v nadaljevanju – pričakuje enoznačna politična drža in artikulirana odzivnost na trenutno svetovno dogajanje, od Evromajdana do debate o minimalni plači v Nemčiji. 

Medijsko sprovocirano, s tem pa pomanjkljivo kot-da zanimanje za velike politične teme, ki jih »Otto Normalverbraucher« oz. »Janez Novak« razume toliko kot ovca vpliv svetlobe na fotosintezo – če sodimo po obiskovalcu, ki je bil prepričan, da je ukrajinščina manjši ruski dialekt (štorije o jugoslovanščini kot skupnem jeziku v bivši Jugoslaviji pa itak poznamo) –, je simptomatično in del »množične kulture« velikih zahodnih dam. Če se torej z globljim razumevanjem ne obremenjujemo preveč, se prepustimo toku in upočasnimo korak tam, kjer je koncentracija množice največja, in to ni slučajno štant s klobasicami, se najverjetneje znajdemo v vrtincu osrednjega dogajanja – tokrat recimo na razstavnem prostoru švicarskih založb.

Letošnja država v fokusu je bila namreč Švica, očitno ne le bančniško, ampak v zadnjih letih tudi literarno in kulturno popularna dežela (nenazadnje najbrž zaradi spodobne finančne podpore, ki jo za tovrstne predstavitve nudi švicarska kulturna politika in denimo kulturna fundacija Pro Helvetia), ki pa je tokrat svojo multijezikovno in multikulturno identiteto – zagotovo aduta, na katera je hotela igrati – morala z rdečico na obrazu zagovarjati zaradi sramotnega izida referenduma o priseljencih z 9. februarja 2014.

Statistike so letos zabeležile rekordno število obiskovalcev, kar 237.000 jih je obiskalo sejem, organizatorji pa so zanje pripravili 3200 prireditev na 410 lokacijah. Slovenski (zeleni) steber književnosti je predstavljala Javna agencija za knjigo s kompletom slovenskih avtorjev in avtoric Gabriele Babnik, Aleša Debeljaka, Stanke Hrastelj, Svetlane Slapšak in Gorana Vojnovića, ki so sodelovali na različnih branjih in debatah, o čemer so slovenski mediji že poročali, zato naj ostane pri omembi in služi kot okvir.

Švica je z uvedbo kvot za pritok priseljencev, ki jim bodo ob tem omejene še bivanjske, družinske in socialne pravice, kot je zapisano v zvezni ustavi, potegnila črnega Petra. »Neposredna, torej tako rekoč ›idealna‹ demokracija je dvorezni meč, če odločajo neizobražene, nekritične množice, umaknjene v zabačena zakotja kantonov, ki so podvržene vplivom lokalnih nacionalističnih šerifov in poneumljajočih brezplačnikov,« je v enem od neuradnih pogovorov dejal pisatelj Jonas Lüscher – Švicar po rodu, Nemec po izbiri, ki se ga je mati Švica ponovno spomnila kot avtorja uspešnega proznega prvenca Frühling der Barbaren (Barbarska pomlad), ker pač ima mati Švica rada uspešne sinove. Tudi če se je v časopisnih feljtonih spraševalo, ali obstaja »švicarsko« v švicarski literaturi, in so bili odgovori pretežno negativni ali vsaj dosledni v rabi metafore in naštevanju kozmopolitskih zgledov, je tovrstna literarno imanentna tematika povsem zbledela ob terjanju jasne politične pozicije gostujočih švicarskih literatov in izobražencev, ki so svojo javno vlogo v domovini zamočili.

Nekakšen »srčni as« pa je letos pripadal Ukrajini. Publika se je, kot še nikoli, gnetla na nekaj kvadratnih metrih razstavnega in prireditvenega prostora »vzhodnega bloka« (s tem so profitirali denimo tudi Belorusi), kajpak ne zaradi literature, temveč zaradi politike. Obiskovalce so najbolj pritegnile teme, ki so za isto mizo posadile Ruse in Ukrajince, kar je vzbujalo upanje na »akcijo« – vsaj na kakšno polemiko, če že ne na obmetavanje z žaljivkami ali morda celo s stoli. Soočenje na debati »Evromajdan in sprememba ukrajinske družbe«, ki jo je povezoval Martin Pollack in na kateri so sodelovali ukrajinska avtorja Jurij Andruhovič in Irena Karpa, publicistka Irina Slavinska, filozof Taras Ljutij ter ruski pisatelj Andrej Kurkov, ki živi v Kijevu, pa je po ocenah gledalcev, željnih »iger«, očitno potekalo premalo temperamentno, tako da se je do konca pogovora kar nekaj ljudi bolj ali manj diskretno spokalo in ubralo druge poti po sejemskih koridorjih. Skoraj preveč spraven se je javnosti najbrž zdel Kurkovov odgovor na vprašanje o njegovem »ruskem« odnosu do dogajanja, ko je, kot ničkolikokrat doslej, na presenečenje novinarjev podrl kliše in se odločno postavil na stran ukrajinskih protestnikov, celo tako, da je po facebooku prosil Putina, naj mu ne nudi zaščite. To zagotovo ni bila reakcija, ki bi jo nekdo iz »ta boljše«, a žal precej bolj ignorantske Evrope pričakoval od ruskega privilegiranega intelektualca, ki se do črke strinja z Andruhovičevim odprtim pismom, v katerem ta govori o nasilju in množičnih zločinih proti človeštvu in boju za »evropske vrednote svobodne in pravične družbe« – tudi in celo prav v trenutku, ko se je ta ukrajinska »evro-evforija« nekoliko polegla in so protestniki že odložili rožnata očala z EU filtrom.

knjižni sejem v Leipzigu (foto: © Tina Štrancar)

knjižni sejem v Leipzigu (foto: © Tina Štrancar)

O avtorju. Tanja Petrič je literarna kritičarka, književna prevajalka, urednica, moderatorka in vodja  mednarodnih projektov s področja prevajanja in književnosti. V slovenskih tiskanih in spletnih medijih objavlja kritike, prevode, eseje, spremne besede, recenzije in članke s področja književnosti in kulture. S kritiškimi in prevajalskimi prispevki več kot deset let sodeluje tudi z … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nove paradigme nemške književnosti ali kako se je integriral vojak, ko je popravil gramofon

    Tanja Petrič

    Nemške slavnostne podelitve literarnih nagrad, na katerih se presenečenje nad nagrajenci hlini z vehementnostjo Goethejevega kipa v Weimarju, so zabavne vsaj toliko kot predhodno javno špekuliranje, v katerem mediji kar … →

  • Postaviti literaturo za zaveso

    Tina Bilban

    Razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje.

  • Branje v imenu svobode in napredka

    Andrej Hočevar

    Oblikovanje bralskega okusa in posledično bolj izobražene družbe je smiselno le, če ima izhodišče v osnovnih stebrih založništva – v svobodi objavljanja in spoštovanju avtorskih pravic.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.