Švicarji na zatožni klopi, Ukrajinci pa v »mislih in srcu«
Leipzig bere 2014 (1. del)
Tanja Petrič
Pomladni čas je odprl novo sezono knjižnega sejmarjenja, evropska kazalka je zadnje tedne namreč usmerjala v Leipzig, Pariz in Bologno. Po »službeni dolžnosti« sem ponovno obiskala leipziški knjižni sejem, ki se s sloganom »Leipzig bere« rad ponaša s tradicijo izrazito literarnega, s tem pa manj po(p)slovnega srečanja avtorjev, založnikov, prevajalcev in stripovskih figur. Ker se »bratvurštli« precej diskretno držijo stranic razstavnih hal, leipziški toplogredni knjižni paradiž pod stekleno kupolo še vedno vzbuja videz profesionalnega, zahtevnejšemu bralcu prijaznega sejma, ki pa se v zadnjem času nespregledljivo politizira, kar se vidi ne nazadnje v porastu družbenopolitičnih debat in zagovorov. Pisatelji, ki se jim uspe izmuzniti s skromnim literarnim branjem in pogovorom o rabi jezika, so redki. Od gostujočih avtorjev in avtoric se – v skladu s spremembo literarne paradigme, o kateri v nadaljevanju – pričakuje enoznačna politična drža in artikulirana odzivnost na trenutno svetovno dogajanje, od Evromajdana do debate o minimalni plači v Nemčiji.
Medijsko sprovocirano, s tem pa pomanjkljivo kot-da zanimanje za velike politične teme, ki jih »Otto Normalverbraucher« oz. »Janez Novak« razume toliko kot ovca vpliv svetlobe na fotosintezo – če sodimo po obiskovalcu, ki je bil prepričan, da je ukrajinščina manjši ruski dialekt (štorije o jugoslovanščini kot skupnem jeziku v bivši Jugoslaviji pa itak poznamo) –, je simptomatično in del »množične kulture« velikih zahodnih dam. Če se torej z globljim razumevanjem ne obremenjujemo preveč, se prepustimo toku in upočasnimo korak tam, kjer je koncentracija množice največja, in to ni slučajno štant s klobasicami, se najverjetneje znajdemo v vrtincu osrednjega dogajanja – tokrat recimo na razstavnem prostoru švicarskih založb.
Letošnja država v fokusu je bila namreč Švica, očitno ne le bančniško, ampak v zadnjih letih tudi literarno in kulturno popularna dežela (nenazadnje najbrž zaradi spodobne finančne podpore, ki jo za tovrstne predstavitve nudi švicarska kulturna politika in denimo kulturna fundacija Pro Helvetia), ki pa je tokrat svojo multijezikovno in multikulturno identiteto – zagotovo aduta, na katera je hotela igrati – morala z rdečico na obrazu zagovarjati zaradi sramotnega izida referenduma o priseljencih z 9. februarja 2014.
Švica je z uvedbo kvot za pritok priseljencev, ki jim bodo ob tem omejene še bivanjske, družinske in socialne pravice, kot je zapisano v zvezni ustavi, potegnila črnega Petra. »Neposredna, torej tako rekoč ›idealna‹ demokracija je dvorezni meč, če odločajo neizobražene, nekritične množice, umaknjene v zabačena zakotja kantonov, ki so podvržene vplivom lokalnih nacionalističnih šerifov in poneumljajočih brezplačnikov,« je v enem od neuradnih pogovorov dejal pisatelj Jonas Lüscher – Švicar po rodu, Nemec po izbiri, ki se ga je mati Švica ponovno spomnila kot avtorja uspešnega proznega prvenca Frühling der Barbaren (Barbarska pomlad), ker pač ima mati Švica rada uspešne sinove. Tudi če se je v časopisnih feljtonih spraševalo, ali obstaja »švicarsko« v švicarski literaturi, in so bili odgovori pretežno negativni ali vsaj dosledni v rabi metafore in naštevanju kozmopolitskih zgledov, je tovrstna literarno imanentna tematika povsem zbledela ob terjanju jasne politične pozicije gostujočih švicarskih literatov in izobražencev, ki so svojo javno vlogo v domovini zamočili.
Nekakšen »srčni as« pa je letos pripadal Ukrajini. Publika se je, kot še nikoli, gnetla na nekaj kvadratnih metrih razstavnega in prireditvenega prostora »vzhodnega bloka« (s tem so profitirali denimo tudi Belorusi), kajpak ne zaradi literature, temveč zaradi politike. Obiskovalce so najbolj pritegnile teme, ki so za isto mizo posadile Ruse in Ukrajince, kar je vzbujalo upanje na »akcijo« – vsaj na kakšno polemiko, če že ne na obmetavanje z žaljivkami ali morda celo s stoli. Soočenje na debati »Evromajdan in sprememba ukrajinske družbe«, ki jo je povezoval Martin Pollack in na kateri so sodelovali ukrajinska avtorja Jurij Andruhovič in Irena Karpa, publicistka Irina Slavinska, filozof Taras Ljutij ter ruski pisatelj Andrej Kurkov, ki živi v Kijevu, pa je po ocenah gledalcev, željnih »iger«, očitno potekalo premalo temperamentno, tako da se je do konca pogovora kar nekaj ljudi bolj ali manj diskretno spokalo in ubralo druge poti po sejemskih koridorjih. Skoraj preveč spraven se je javnosti najbrž zdel Kurkovov odgovor na vprašanje o njegovem »ruskem« odnosu do dogajanja, ko je, kot ničkolikokrat doslej, na presenečenje novinarjev podrl kliše in se odločno postavil na stran ukrajinskih protestnikov, celo tako, da je po facebooku prosil Putina, naj mu ne nudi zaščite. To zagotovo ni bila reakcija, ki bi jo nekdo iz »ta boljše«, a žal precej bolj ignorantske Evrope pričakoval od ruskega privilegiranega intelektualca, ki se do črke strinja z Andruhovičevim odprtim pismom, v katerem ta govori o nasilju in množičnih zločinih proti človeštvu in boju za »evropske vrednote svobodne in pravične družbe« – tudi in celo prav v trenutku, ko se je ta ukrajinska »evro-evforija« nekoliko polegla in so protestniki že odložili rožnata očala z EU filtrom.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.