Poezija je iz besed jezika, ki ga nihče ne govori, a ga vsak razume.

včasih sem znala / govoriti z zaprtimi usti / s sklenjenimi rokami sem pisala

Kar človek najde v svojem notranjem svetu, od najhujšega bestiarija pa do največje miline, sreča tudi zunaj, med živalmi in rastlinami.

Noči se mi zdaj zdijo krajše, / kot so bile kadarkoli.

Vsi izviramo iz otroštva, nato pa se moramo iz njega izseliti.

Če bi zaklicali moje ime in bi / bil pozvan na močno osvetljen oder, da bi sprejel / kipec, bi se, potem ko bi najprej ostrmel od popolne / nejevere, zahvalil svojemu zobarju

le tirnici najinih planetov sta naredili vse, / da se le ne bi križali

Znanstvena skupnost / in tisti vsaj malo radovedni so vsi prišli / gledat. Kako zacvetiš v ta gozd beline.

Jezikovno-umetniška meditacija o vsem, zaradi česar sploh smo ljudje.

Petnajst metrov novega cestišča krajšajo, da popravijo naklon.