Vse, kar ti moram povedati

Polnočni človek

Res si deček, kot tisti iz knjige
o džungli,
pogumno zreš v globoko morje,
čeprav se bojiš skakanja
na glavo.

Jočeš, ko se spuščaš
po stopnicah svoje službe,
vedoč, da sem se končno
pozdravila.

Samo ti veš, kako je bilo
v resnici, od začetka
do konca,

ležiš poleg mene
na bolniški postelji,
v majhne kvadratke
vpisuješ črke,
besede v križanke.

Počakaš, da jih narekujem,
čeprav vse odgovore rešiš
veliko pred mano.

In res si tam,
ko se ponoči prebujam
in vse v meni razpada
na delce, na celice,

ki se izločajo po tednih
kemoterapij. Držiš naju
skupaj.

Kitajski zid sva
prehodila nazaj,
pred Marino Abramović
in Ulayem, ki hodita
vsak iz svoje smeri
in se na koncu razideta.

Velika ljubimca
v rokah še vedno držita
lok in puščico, uprta
drug v drugega.

Na tistem znanem performansu,
ki ljudem še vedno
odpira usta,
si zapreta svoja
in v poljubu omedlita.
Vzameta si sapo.

Kako naj ti povem …

Če mora kdo ustreliti s puščico
v moje srce, potem ustreli!
Samo tebi zaupam.

Vzgoja kanarčkov

Že dolgo vem, da odraščam.
Ne vidim več dekleta
s hulahup obročem sredi poletja.
Ne želim si več kanarčkov,
ker je prvi poginil.
Glavico je stegoval iz kletke
in neopazno kljuval liste
strupenega fikusa.
Imam psa, ki se težko naveže
na ljudi, in vedno manj
prijateljev.
Nekoč smo se skupaj vozili
do jezera in prepoteni čakali
na mrak. Da bi se lahko
slekli do golega
in skrivaj oprezali
za drugimi telesi.

Noči se mi zdaj zdijo krajše,
kot so bile kadarkoli.
In čeprav si tu,
ne sediva na klopci
ali sredi Metelkove
do jutra. Spiva skupaj,
objeta v postelji, ker je postal spanec
pomembnejši od dolgih
pogovorov, kjer govoriva o vsem,
kar sva že izvedela,
ker bova to
izumila na novo.
Če bi vse to
že vedela,
bi kanarčka izpustila,
da mu ne bi bilo treba umreti, –
še nekaj časa bi s krili
prhutal v vetru.

In ko se bova zjutraj prebudila
in skozi okno zagledala oblake,
ki že rumenijo od sonca,
ti bom mehko naznanila:

izpustila sem jato
kanarčkov.