Susurrus

Ničesar

ne vem kako je
z razočaranjem pisati
o praznem prostoru
ko vsak s svojega balkona
umevava življenje
ker se poznava vse do krika.
ne vem kako roditi
svet
od-ločnejši od drugega
s spreletom zvoka ki živi
v odboju nočnih rezidenc.
ne vem kdo
mi je poljubil ključnici
in zakaj imava dalečskupaj
pred jasnostjo besed
ki so narazen.
bolj ko ljubim najino
bolj se mi zaseda
v oprsju čutim skrito sol in
neposlušnost za labilne zloge.
še zdaleč ne razumem
kdo
pokrije koga
v dneh samote.

Krotilci mrtvih rož

odkar sem prispela,
so se prijatelji zaljubili
in razvlekli dele sobe
v kateri je prebivala mirnost.
ozkemu hodniku na dvorišče
sledim skozi vežo in skušam
razumeti lončnice, ki krasijo
novo stopnišče.
vsaka pripada svojemu.
mirabilis cveti ponoči.
na strani se prepletata tvoj
rdeči mak
in njen medli lapuh.
na povsem oddaljeni
polici
slonokoščenega zidu,
v majhno, osamelo zemljo
s prsti izdolbem luknjo
in globoko posadim
solze.
imenujem jih
emotivne gredice, ki so se
razrasle v čudovita polja
žalosti. morda se vse redkeje
širijo. delim jih med prijatelje,
kakor plantaže, ki jih lahko skupaj
obiskujemo. tako vztrajno segajo čeznje,
srdito pulijo travo, bridko
razrežejo stebelca in učim jih
kako
objemati drevesa.
vsi smo zrastli
iz bolečine.

Solze iz celofana

polnočna človeka sva,
sprehajava se
med polji, ki so
kakor mehke preproge
preraščena z julijsko travo,
nisva včasnjena,
drživa se za roki,
dokler ne prepoloviva
mojih in tvojih noči
takrat obraz
zakopljem
v tvoj vrat
in brado
prislonim k rami,
+++++++da bi izrekla čustvo.
zdaj vem, iz − diha si
ko zazevaš
v neizmuzljivo praznino.