LUD Literatura

Po definiciji smo vsi homo sapiens

Iva Topolovec

Sedeli sva na klopi za jezerom,
nekdo je tam gori kuhal dež,
popolni neznanki pa sva čakali,
da se izteče čas do večera.

V mojih ušesih so bile tvoje slušalke,
vrtela si mi Patti Smith,
jaz pa sem se pretvarjala,
da mi je všeč njen cvileči glas.

Nisi nehala govoriti,
sama pa sem bila tiho kot miš,
ampak mi nisi šla na živce,
le znala nisem sodelovati.

Ker si se mi zdela tako tuja,
ne na nedostopen način,
le tirnici najinih planetov sta naredili vse,
da se le ne bi križali.

Dokler nisi nenadoma prižgala džojnta,
enkrat vdihnila in izpihnila,
nato pa mi povedala,
da pišeš zanič poezijo.

»Tudi jaz,« sem odgovorila.
Nasmehnili sva se druga drugi.
Napisala sem pesem,
ti si si zvila še enega.

O avtorju. Iva Topolovec (2006) si je od nekdaj želela napisati roman, zadnje čase pa se išče v verzih. Pisanje ni več njena mala skrivnost in čeprav ne ve, kako se s tem soočiti, je obenem zadovoljna. Leta 2023 se je uvrstila med finaliste Župančičeve frulice, leto kasneje pa med pet najboljših … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Deratizacija

    Sara Nuša Golob Grabner

    S puloverja sem obsedeno čistila izrabljene nitke, / preden sem ugotovila, da je vse zaman, / ker so luknje trajno zvrtane v meso.

  • Morje

    Nika Štumberger

    včasih sem znala / govoriti z zaprtimi usti / s sklenjenimi rokami sem pisala

  • Vse, kar ti moram povedati

    Špela Setničar

    Noči se mi zdaj zdijo krajše, / kot so bile kadarkoli.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.