Morje
Nika Štumberger
puščati temi
da posije izza skrbno zloščenega
obličja ambicij
včasih sem znala
govoriti z zaprtimi usti
s sklenjenimi rokami sem pisala
včasih sem pustila temi
da mi je umila
ta ista zaprta usta
sem pustila
da je strgala
zribala
skosala
sem razlivala črnino
kot valove
preko vseh zaprtih vrat
moja beseda je bila takrat
surova
in čista
in jezna
in to temo kličem
v trenutkih ko se zdim
najmočnejša
ker ni svetlobe
ki ne bi lagala
in ni obraza
ki ne bi metal sence
in ni izvira
ki ne bi porajal
silne bolečine
konca
v meni je morje
ki se trga s svojih klifov
in v njem je ves čar
in v njem je vsa moč
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.