Odvodnjavanje

Smreka je za v gozd, ne za v naselje.

Pod asfaltom so ujeti hektolitri vode.

Pet kanalet tu, štiri tam, tri smo kupili preveč, vrnemo ali jih uporabimo drugače in poračunamo?

Lažni alarm je izkopal tri metre globoko, široko in dolgo luknjo, zdaj je cev štukana dvakrat.

Kličem župana, ta pomočnika, on vodjo projekta, tisti delovodjo, ki stoji ob meni in zakliče: »Reži!«

Na pomoč pride cev, fi petdeset, odreši nas prihodnjih poplav – namesto Boga, čeprav je Bog tako na nebu kot v plastiki.

Petnajst metrov novega cestišča krajšajo, da popravijo naklon.

Inšpektor naleti na tri ptičice, ki kadijo in ogovarjajo svet, od katerega so se upokojile; od ene izve, da je vse v najlepšem redu, potem mi pošlje zapisnik, ki sem ga od njega zahteval.

Geodetu na samem pojasnim tako zaroto kot njeno teorijo, po kateri starih meja nekdanji občinski šefi niso narisali tam, kjer so bile nekoč in kot so obljubili.

Primem telefon in vklopim kamero, ko vidim, da vrta, travnika in kleti ne bom rešil; mogoče bo posnetek o posledicah utrganega oblaka – tretjega v petih letih – še prav prišel.

Čeprav ga v pogovoru z uličani nekajkrat popade šovinistični humor stare šole, predlaga salomonsko rešitev, ki se je oklenemo.

Pri sosedu teče vino, pogovori o zaupanju.

V atriju se delavci polenijo ob vsakdanji kavi, vodi, piškotih in čipsu, čeprav se vse začne s prijazno plastenko vode sredi peklenske vročine.

Snemam se v noge, ko v supergah brodim po ulici do gležnjev v vodi – s Tržaške ceste teče reka rečnato rečnata.

»Če se ne boš sam ugasnil, te bom jaz!« mi vpričo vseh reče previsoki uradnik. Na koncu se mu opravičim za prekinjanje, on pa meni za fizično grožnjo.

Avto je parkiral na začasnem zasilnem izvozu in zasilnem uvozu v ulico; bori se, ne da bi razumel svoj boj, ona mu zagrozi s tožbo.

Pri vsaki hiši šilce za podatke o ceveh in fijih, da nastane zemljevid, edini na svetu, ki se razmnoži po stanovanjih. Pozneje se dopolni in roma po državi.

»Halo, ste to vi, tudi pri nas imamo fronto. Pri nekaterih je voda tekla skozi dnevno sobo, občina pa nič! Odločeni smo, da gremo do konca, mladi pa na družbena omrežja,« pripoveduje.

»Če se zgodi še enkrat, bom med najinima parcelama postavil škarpo,« slišim, medtem ko hitim k drugemu sosedu z vodno črpalko. »Do ceste bodo potrebne vsaj tri škarpe, seveda, zaškarpajmo se!«

Športna ura pokaže štiri metre višinske razlike od glavne ceste do avtocestnega jarka, in en meter razlike od tam pa do potoka na Barju več sto metrov stran.

Po petdesetih kilometrih kolesarjenja po nekdanjem morju je 20 višinskih metrov razlike.

Jarek v soncu pokosijo trije avtocestni delavci z nitkami.

Izkušeni strokovnjak modro molči, njegov naslednik se posmehljivo muza, češ, če to uredimo, se bodo pa tisti tam doli pritoževali. Ne bojo se, ker smo mi tudi »tisti tam doli«.

Hudourniški potok se zliva nad hišami, novogradnja plava, betonski koliščarji.

Ponujajo nam jaške za odčitavanje vode, cena raste, pravil ne pozna nihče.

Ženski, ki je osemnajstič klicala gasilce zaradi 180 cm visoke vode v garaži: »Vprašal sem izkušenega vodjo delavcev, ki pravi, da vas reši samo zunanji zadrževalnik za vodo, skopan nekaj metrov globoko in nekaj metrov stran od hiše.«

Ljudje po mnogih letih spet govorijo med sabo.

Vodo, ki se ujame pod dvorišče, brizga v nepriklopljen kanalizacijski jašek skozi manj kot centimeter veliko luknjico.

Pri cerkvi štirikrat režejo nov asfalt, pridejo tudi k nam?

Končno si kupim škornje, bitumenski sprej, gumijasti silikon, montažno lepilo, purpen, objemke; večkrat grem po kolena za cevi z različnimi koti.

Nova škarpa naj bo postavljena pred asfaltiranjem, četudi navodila pridejo s Portugalske.

Ko izkoplješ jamo ali jarek, eno uro teče voda izpod hiše, ki jo je treba prečrpati drugam.

Obvestila so skopa.

Ker ne dovolita, da bi občinske cevi tekle po robu njunih parcel, meter za metrom natlačijo skupaj dvanajst napeljav.

Priženjeni veleposestnik: »Vse to je bilo nekoč naše!«

Kot otroci smo na poti v šolo skočili čez tri grabne.

Zaradi priložnostno parkiranih avtomobilov tistih, ki so skočili po burek, ne moremo v ulico ali iz nje.

Odkar je bilo zgrajeno tisto zeleno naselje, na naših vrtovih čmok-čmok.

S tema dvema se ni za zajebavat.

Ko je vse poplavljeno in voda ne odteka na Barje, udari po cevi navzgor proti hišam, iztoki iz kleti pa postanejo dotoki v stanovanja.

»Aha, dež pada.« […] Deset minut pozneje: »Aha, vse je pod vodo.«

»Ko bo on tukaj zidal naselje, bo nasul toliko materiala, da bo celoten travnik zravnan s tem parkiriščem.«

Dva dni porabijo, da umaknejo že postavljeno kanaleto, ki vodo s hriba odpelje v bližnji jarek. Po posegu teče naravnost do drugih hiš. Zasebni interes.

Na stotine posnetkov in sporočil policiji namesto prijaznega, odkritega pogovora, ki doprinese k ureditvi fast food parkirišča.

»Joj, vi ste odšli, tik preden se je vse začelo, zdaj je norišnica, ampak bo minilo, enkrat že …«

To je zadnja ulica v občini. Zgoraj so začeli pred tremi leti, postavili so jim vse, kar so hoteli, za nas pa jim je zmanjkalo denarja.

»Zakaj je asfalt tako črn, prejšnji je bil svetel in mi je bil bolj všeč.«

Ampak samo enega zame, vozim namreč, čeprav bi rade volje zaključil vse to z eno dobro zabavo.

Odrezan kos odrešilne masivne, večplastne nagubane cevi s pol metra premera, ki ima več kot sto let življenjske dobe – spominek v pisarni na omari.

Jebe lud zbunjenog.