Morda se na prvi pogled zdi, da bomo le stežka dali cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega.

Roman je dolg vsega dobrih 90 strani, vseeno pa to ne pomeni, da je sporočilno šibkejši, to je kvečjemu njegova odlika.

Vsi govorijo, da mlade ženske ne bi smele umirati.

Pa da bi se vsi vpleteni na intimni ravni nehali jemati tako sila resno, tega bi si morda želel še najbolj.

Sebastijan Pregelj se z Belim konjičkom loteva teme, ki vsaj zadnjih trideset let mezi z vseh strani in očitno še kar ne misli presahniti.

Današnji časi, ugotavlja Esad, so drugačni in le redkokdo se je zmožen tako odpovedati produktivnosti.

Kopljem, krampam, kidam, grabljam, mešam, trosim, zlagam na kup.

Zaradi tega, ker so uporabljeni čisto vsi prijemi za razgibavanje monotonosti, je učinek sicer ravno obraten.

Pri tem je toliko očitneje, da pripoved favorizira določene klišeje in se ujame v past pridiganja o spodobnosti.

A kot že kdaj prej je tudi v primeru tega Jančarjevega romana pripoved tista, ki prepriča.