Pomembno se mi zdi, da pisanja ne romantiziramo
Pogovor s Sašem Puljarevićem, novim kolumnistom na ludliteratura.si
Martin Justin
Sašo Puljarević deluje kot literarni kritik, prevajalec in kulturni novinar, pri Vodnikovi domačiji v Ljubljani sooblikuje tudi njihov literarni program. V letošnjem letu pa bo kot mesečni kolumnist sodeloval tudi z ludliteraturo.si. Njegove kolumne boste lahko do konca leta brali vsak prvi torek v mesecu.
Na Vodnikovi domačiji sooblikuješ literarni program. Kako sam vidiš slovenski literarni prostor? Se ti zdi, da smo v čem dobri ali da nam kaj ključnega manjka?
Literarni prostor je precej širok pojem. Če govorimo o produkciji, bi rekel, da ji sploh ne gre slabo. Prej obratno. O tem verjetno priča tudi zanimanje bralstva, ki že nekaj časa enakovredno, če ne celo v večji meri (govorim na pamet), posega po domačih delih. Morda gre romanu – vsa čast izjemam – nekoliko slabše, a tudi ta trditev je v določeni meri pavšalna. Zanimivo se mi zdi razmišljanje Roberta Kureta v eni od preteklih Literatur o sredobežnosti romana in sredotežnosti kratke proze, o križanju zvrsti. To je pojav, ki bi ga rad spremljal tudi v prihodnje. Če pa literarni prostor razumemo širše, bi si želel predvsem več razprav, soočanj, a pomanjkanje je verjetno povezano z majhnostjo, prepredenostjo … no, s temi tradicionalnimi atributi. Pa da bi se vsi vpleteni na intimni ravni nehali jemati tako sila resno, tega bi si morda želel še najbolj.
Kako v tem kontekstu vidiš vlogo pisanja (literarne) kolumne?
Gre za precej svobodno zvrst s kratkim odzivnim časom, zato je lahko dobrodošlo orodje za prevpraševanje literarnih pojavov, stanja na splošno ipd. Odvisno pač od tega, v kolikšni meri je »literarna«. In seveda je lahko je polemična, lahko ponudi izhodišča za nadaljnjo razpravo, a spet, če le obvisi v množici besedil na spletu, bo njen prispevek zanemarljiv.
Deluješ tudi kot literarni kritik. V čem se po tvojem kolumne razlikujejo od kritik?
Obe zvrsti sta mnenjski, a kolumna gre lahko širše, ni nujno vezana na literarno delo, rekel bi, da je lahko še bolj mnenjska, verjetno bolj osebna. Tega me je, iskreno rečeno, malo strah. A vendar – tu bi zdaj moral vstaviti ime avtorja_ice, pa se zaboga ne morem spomniti, kje sem to pobral – naj ne bi bila prosti spis o čemerkoli, temveč naj bi temeljila na poznavanju obravnavane teme. V mojem primeru to pomeni, da se od literature pač ne bom mogel pretirano oddaljiti.
Misliš, da se boš pisanja kolumn loteval kako drugače kot pisanja kritik?
Verjetno. Ko sem sprejel povabilo, sem se sam s sabo nekako zmenil, da bom upošteval dve pravili. Prvič: ne zapadaj terapevtskemu mentalnemu masturbiranju, ki zanima izključno tebe. Drugič: ker si po nekem naključju stopil v javni prostor, to še ne pomeni, da lahko zavzemaš gromovniško pozicijo moraliziranja in kritikantstva. Skratka, želim se držati besed Srđana Valjarevića, enega meni ljubših pisunov, ki pravi: »Šta meni garantuje da sam ja u pravu kad pričam o nekim stvarima?«
Je kaj, kar te res muči in komaj čakaš, da boš o tem napisal kolumno?
Že dlje časa se spravljam k pisanju teksta o avtofikciji in vseh avto- pritiklinah, ki me resno dražijo. A ker ne gre le za kompleksen, temveč tudi občutljiv pojav s številnimi implikacijami, si nikakor ne pridem na čisto. Mogoče pa v kakšni kolumni res zberem pogum.
Te je strah, da ti bo kdaj morda zmanjkalo tem?
Dokler nisem dobil tega vprašanja, me ni bilo, pravlepahvala! Zagotovo bo kakšna tema terjala več razkopavanja, a pomembno se mi zdi, da pisanja ne romantiziramo. Gre za delo kot vsako drugo, ki ga je treba – vestno, jasno – opraviti, in edino humano je, da se na koncu dneva sprijaznimo, da vsako besedilo pač ne bo tisto najboljše.
Rad bereš kolumne drugih? Imaš najljubšega_o kolumnista_ko oziroma pisca_ko, po katerem_i bi se v svojem pisanju rad zgledoval?
Če poskušam duhovičiti – imam težave z zvestobo. Dela, besedila, glasbo, filme … konzumiram po trenutnem navdihu. Izjema so bile v tem pogledu lanskoletne kolumne Ajde Bračič. Srboritež v meni ji zavida predvsem tempo, umirjenost, zaradi katere še tehtneje poantira misli, kot če bi skakala po okopih. Ampak Ajda je seveda pisateljica, primerjati bi se bilo nesmiselno.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.