LUD Literatura

Onečejevalec (odlomek)

Odlomek iz prihajajočega romana

Kazimir Kolar

Uroš B., 27 let, literarni kritik

 

Jeseni leta 2017 je literarne dogodke začel obiskovati nenavaden tip. Vedno se je usedel v prvo klop. Ni smrdel po urinu, nasprotno, vedno je dišal po dragi kolonjski vodi. Kako bi opisal njegov vonj? Nekaj med sivko in korziško deteljo. A to ni bilo izstopajoče. Izžareval je neko prezenco, nekakšno avtoriteto. Ne vem, ali poznate literarno sceno oziroma literarne večere v Ljubljani, vendar vam lahko povem, da je na tovrstnih dogodkih vedno zelo živahno. Ljudje se pogovarjajo med sabo, si izmenjujejo mnenja in na koncu branja skoraj vsak obiskovalec avtorju postavi kakšno vprašanje.

Ta človek pa ni nikoli nič vprašal. Čeprav se je zdelo, da hoče vprašati, in čeprav se je po drži njegovega telesa videlo, da ga prebrano zanima. Spomnim se ga po starih oblačilih, in tudi sicer je deloval precej postarano, rekel bi, da je bil star kakšnih petdeset let, ker se je držal zelo krivo in togo, kot kakšen starec. In pri tem bi tudi ostalo, če ne bi nekoč prišel povsem obrit in mladosten. Ne bi mu prisodil več kot trideset let. Popolnoma se je spremenil, in težko bi koga prepričal, da je še pred nekaj meseci ta človek dajal videza zgaranega starca.

Kmalu so se avtorji in prireditelji literarnih večerov začeli spraševati, kdo je ta človek, ali je zgolj naključen obiskovalec ali kritik, čeprav kritik ni mogel biti, saj je po koncu vedno izginil kot duh, povsem navaden obiskovalec pa tudi ne, kajti v prostoru je vedno zavzel mesto, ki ga ni bilo moč spregledati. Skoraj nikoli ni nič povedal. Enkrat samkrat ga je neka obiskovalka literarnih večerov slišala govoriti. Spomnim se, da smo tistega večera predstavljali poezijo nekega mlajšega avtorja, in ko ga je vprašala, kakšen se mu je zdel literarni nastop, ji je s skrivnostnim nasmeškom na obrazu odgovoril: »Iščem.«

Ob tem nenavadnem odgovoru, če nanj pomislim zdaj, ko so se stvari razjasnile, mi še danes zaledeni kri. Kaj je ta človek iskal na literarnih večerih? Spomnim se nekega čudnega pripetljaja. Bilo je po literarnem večeru v središču mesta in po koncu sem z dvema prijateljicama odšel na pijačo. Nismo veliko spili, spomnim se, da sem pil zgolj čaj in se na hitro poslovil, saj sem moral tistega dne še nekaj napisati in oddati. Ura je kazala že skoraj polnoč, ko sem se s kolesom zapeljal po Čopovi ulici, ki je bila ob tem času že povsem prazna, nakar zagledam človeka, kako stoji ob stopnišču Frančiškanske cerkve in ščije po steni. Bil je skrivnostni tip z literarnih večerov. Njegova scalina se je razlivala po celi ulici. Odpeljal sem se domov in pozno v noč pisal esej.

Naslednje jutro me je poklicala prijateljica, s katero sem prejšnji večer pil čaj. »Skoraj me je kap,« mi je povedala. Njen glas je od vznemirjenja drhtel.

»Kaj je narobe?« sem jo vprašal.

»Ali se spomniš tistega čudnega tipa z literarnega večera?«

»Ja,« sem ji rekel, »seveda se ga spomnim.«

»Včeraj sem se ob dveh zjutraj vračala proti glavni avtobusni postaji in sem ga videla. Stal je ob vznožju kipa Rudolfa Maistra in scal po njem. Nikjer ni bilo nikogar, da bi ga ustavil, in ko sem zjutraj odšla na faks, sem tam zagledala ogromno lužo scanja. Nastala je cela poplava. Kako lahko ena oseba spusti takšno količino urina? To je nemogoče,« mi je povedala.

Po enem tednu sem prijateljico poklical in ji razložil, da bi morali glede tega nekaj ukreniti. »Ta človek se posmehuje umetnosti, razumeš?«

Mislim, da sem jo vprašal nekako tako. Spomnim se, da sem pri njej naletel na izraz odpora, in dobro se spomnim tudi tega, da je na koncu namignila, da se z vsem skupaj nima smisla ukvarjati, kar me je čudilo, saj sem jo imel za popolnoma predano umetnosti.

»Kako se nima smisla ukvarjati s tem?«

»Pač tako,« je rekla. »Najbolje je biti tiho, saj se s tem nikomur ne zameriš.«

»Mislil sem, da ti je kaj do književnosti,« sem ji odgovoril.

»Saj zato – ker mislim delati kariero na tem področju,« je rekla.

Tako na koncu nihče ni storil nič. Nihče. In potem se spomnim, da sem še velikokrat slišal o skrivnostnem moškem, ki je hodil na literarne večere, kasneje pa so ga videli, kako je v poznih nočnih urah uriniral po spomenikih in se izživljal. In nikoli ni nihče spregovoril in ga ustavil! Vsi so vedeli, kaj se dogaja, vsi so vedeli, da moški dela neprecenljivo škodo, in prav tako so vsi vedeli, da je to slaba napoved za prihodnost, saj se bo zlo samo še stopnjevalo, do svojih najbolj pogubnih posledic, a na koncu so se raje obrnili stran ali pa so si zatisnili oči in pozabili.

 

 

Marjeta R., 64 let, Agencija za obnovljive vire, dvanajsto nadstropje

 

Vsi govorijo, da mlade ženske ne bi smele umirati. Seveda ne bi smele umirati, ampak to je zelo enostavno, se vam ne zdi, da to vsi vemo? Dosti teže pa si je predstavljati, kako je, če se nekdo včlani v sekto, kjer izžrebajo, ali boš živel ali ne. Te stvari niso čiste, če pa so, sem jaz zelo naivna, in povem vam, toliko sem stara, da me nič več ne more presenetiti, tudi to ne, da obstajajo skrivna društva, ki silijo mlade ženske v samomor, samo to bom povedala, pa še to je preveč.

Sicer vem samo toliko, kot so mi povedali drugi. Menda naj bi sredi aprila po stolpnici videli tavati nekega moškega, nihče ne ve, kakšnega videza, vedeli so povedati le, da je iskal izhod. Ustavil naj bi se v četrtem in sedmem nadstropju, kjer je spraševal, ali mu lahko pomagajo zapustiti stavbo. Toda potem ko so mu pomagali, se je vrnil, ali pa je zataval v kako drugo nadstropje in nadaljeval s svojim početjem, in sam bog ve, kolikokrat se je to ponovilo in kaj je imel ta človek za bregom. Čudno, ne? Človek, ki išče izhod in ga nikoli ne najde, to je skoraj tako kot pri Kafki, ali pa človek, ki v resnici ne želi najti izhoda, čeprav se zdi, da ga obupano išče.

 

 

Sabina M., 32 let, natakarica, trinajsto nadstropje

 

Preden so se začele dogajati smrti mladih žensk, sem tega človeka večkrat videla v prvi polovici aprila. Tamle je sedel, za mizo ob požarnem izhodu. Kako se je obnašal? Včasih je vstal od mize in stopil na stopnico terase in skozi odprta vrata gledal ven proti goram. Ni veliko govoril, toda ko je, je vedno postavljal vprašanja. O zgradbi – koliko je stara, kako se pride v klet in kam vodijo dvigala. Ali je možno izstopiti iz drugega nivoja kleti v garažno hišo? Takšna vprašanja, na katera sem težko odgovorila, saj nisem poznala vseh izhodov iz stolpnice, še zdaj jih ne. Ampak takrat se mi to ni zdelo nič sumljivega. Pogovor pač, ki ni zasliševanje, čeprav se mi zdaj zdi zasliševanje, predvsem v luči vsega, kar se je zgodilo.

Včasih je govoril sam s sabo, in medtem ko je to počel, so njegove oči iskale neki predmet, morda pismo ali kak dokument, ki bi ga imel pod srajco kot kakšen uradnik, čeprav ta človek ni dajal videza, da je uradnik, ampak prej nekdo, ki je obupan in sam.

O avtorju. Kazimir Kolar je doslej objavil roman Glas noči (Litera, 2016), v letu 2021 pa še zbirko kratkih zgodb, naslovljeno Zgodbe nekega slabiča (Litera, 2021). Zanimajo ga sodobni filozofski tokovi in nenavadne življenjske oblike. V letu 2024 namerava objaviti roman Onečejevalec. Avtor fotografije ostaja enak: Gašper Lešnik.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reality check

    Urban Leskovar

    Roman je dolg vsega dobrih 90 strani, vseeno pa to ne pomeni, da je sporočilno šibkejši, to je kvečjemu njegova odlika.

  • Pomembno se mi zdi, da pisanja ne romantiziramo

    Martin Justin

    Pa da bi se vsi vpleteni na intimni ravni nehali jemati tako sila resno, tega bi si morda želel še najbolj.

  • Večno vračanje enakega

    Sašo Puljarević

    Sebastijan Pregelj se z Belim konjičkom loteva teme, ki vsaj zadnjih trideset let mezi z vseh strani in očitno še kar ne misli presahniti.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.