Prostor za napake

Roman Adolf in Eva je tridelen poskus prevpraševanja prihodnosti, če Hitler z Evo Braun in najbližjimi sodelavci 30. aprila 1945 ne bi storil samomora, temveč bi se na stara leta srečal s samim Josipom Brozom – Titom. Skupaj z zgodovinskim razpletom se pojavljajo štirje diskurzi o potencialni prihodnosti. Zaradi podnaslova »Opereta«, ki jo SSKJ definira kot »odrsko glasbeno delo lahkotnega značaja s petim in govorjenim besedilom ter instrumentalno spremljavo« (vir: fran.si, poudarek A. Z.), je jasno, da gre za lahkotno pretvarjanje, domala miselno vajo, v kateri se preigrava vse bolj aktualni simbol velikega vodje Adolfa Hitlerja in njegove enako simbolične partnerke. Zato bi bolj kot o romanu lahko govorili o hibridnem žanru, ki zlasti z vsebino medbesedilno nagovarja tudi druge žanre, umetnosti. Premisa romana je, da se zgodovina ponavlja, kar roman izpelje v tezo, da človekove odločitve zaradi ponavljanja ne bodo modrejše, kot sicer napeljuje pregovor, temveč kvečjemu enako banalne.

Adolf Hitler je v vseh treh oziroma štirih ponovitvah, če k romanesknim prištejemo tudi zgodovinsko resnico, neuspešen. V zgodovinski resnici se je soočenju s svojimi napakami odpovedal s samomorom, v romanu pa je zguba, lenuh in blefer – tako so naslovljeni trije deli romana. V vseh treh primerih tudi ni Adolf Hitler, temveč Dolfi, in že s tem je pripovedim vzeta resnobnost, ki jo sicer tema predpostavlja. Iteracije Adolfa kot zgube, lenuha in bleferja pa dejansko ne odstopajo od njegove zgodovinske resnice, saj gre v vseh za nezmožnost seznanitve z lastnimi napakami. In prav v trenutku, ko bi lahko Dolfi postal tragičen, je zgolj izpostavljen kot majhen, neizkušen, nekakšen odrasel otrok.

Adolf Hitler je namreč hkrati preobražen v malomeščana Dolfija, nesojenega slikarja, čigar slik se sramujeta tudi Goebbels in njegova žena in čigar blebetanje o zmagoviti nemški naciji ne prepriča več nikogar, niti njega samega. Dolfi je v vseh treh iteracijah karikatura osebnosti, ki je znana iz zgodovine. Karikatura se napaja iz dejstva, da je preprosto poraženec, na drugi strani pa izhaja iz dejstva, da je preprosto – fizično šibak. Komičnost te karikature izhaja torej iz kratkega stika med Dolfijem in njegovimi bližnjimi: medtem ko je on v svoji glavi veliki slikar, poveljnik, Vodja, ga bližnji gledajo ponižujoče, kot da gre za neprištevnega posameznika, katerega dela zaradi tega ne gre jemati resno.

Pri tem je posebej moteče, da se neprištevnost poveže z ostarelostjo. To pa zato, ker so predstave o starosti (povešena koža, hitro pozabljanje novih informacij, težave pri povezovanju elementov) tiste, zaradi katerih ga njegovi bližnji gledajo najprej ponižujoče in potem še pomilovalno. Tako recimo Evi uspeva vedno znova prikriti svoja razmerja, saj se zanaša na to, da njen Dolfi tako ali tako ne dojema več časa in tako ne zazna njenih nenavadno dolgih opravkov zunaj stanovanja. Daleč od tega, da bi etabliranim nacistom želeli spoštovanje in mirno starost. Gre za to, da je preveč komičnega dogajanja odvisnega od tega, česa vse ne (z)morejo več, pri čemer besedilo ne gre dlje od zgolj ponavljanj tropov dvojice starost – neumnost. Ravno ponavljanje tropov te dvojice onkraj nekega jasnega namena ali predvsem nadgradnje najbolj prispeva k temu, da besedilo deluje prazno oziroma neizpopolnjeno.

Poleg tropov iz dvojice starost – neumnost je med bolj preživetimi tudi upodobitev ženskih likov, ki se ob opisih najbolj kaže skozi uporabo besedišča: Magda tako v enem izmed pogovorov s Titom »zableja«, za obnašanje ženskih likov je uporabljen izraz »afnanje«, Leni pa je recimo označena kot »svinja kurbirska«. Ženski liki še bolj kot Hitler in njegovi pribočniki ostajajo ujeti v stereotip neumne svetlolaske (Eva) ali pametne grdobe (Magda Goebbels), pri čemer je glavni problem obeh še vedno pozornost moškega (moških). Tovrsten modus operandi (vivendi?) je treba kvečjemu prevpraševati, ne pa na njem graditi humornega trenutka.

Čeprav je veliko dialogov sestavljenih iz kratkih vprašanj in odgovorov, skozi katere se roman dosledno vzpenja po zgodovini 20. stoletja (rdeča nevarnost, Grace Kelly in kar je drugih znanih osebnosti), ti ne pripomorejo k temu, da bi besedilo zadihalo, saj je v njih enostavno preveč predvidljivega besedišča. Namesto da bi dialogi delovali kot pogovor med dvema osebama, zaradi količine zgodovinskih referenc in nespretnega izbora besedišča delujejo umetno in posledično moteče. Stresanje referenc namreč deluje izrazito v funkciji ilustracije nadčasovnosti, zaradi česar pogovori ne morejo delovati spontano.

Rdeča nit dogajanja v romanu je spolnost: prikazana je kot nekakšna »prasila«, skozi katero je mogoča osvoboditev od spon malomeščanske družbe. Skozi zunajzakonska razmerja se namreč vsak izmed osrednjih likov »sprošča«, pri čemer vsaka odtegnitev privede nazaj na začetek dogajanja. Pri spolnosti težava ni v tem, da bi bila preveč grafična, ampak kvečjemu v tem, da je zaradi količine, v kateri se pojavlja, vse manj jasno, kaj je funkcija tega pojavljanja. V ospredje tako prihaja vse bolj izpostavljena in osovražena meščanska lastnost: plehkost. Četudi je ponižanje Dolfija in njegovih nacističnih prijateljev v (zgolj) s spolnostjo obsedene manijake nekaj, kar spominja na karnevalsko spreobračanje pojmov iz romana Gargantua in Pantagruel, pa ostane zgolj pri aluziji. Če je pri Gargantui povsem jasno, da gre za humorno kritiko družbeno-kulturnih razmer nekega časa, v romanu Adolf in Eva ni povsem jasno, kam naj bi bila kritika usmerjena. Četudi gre v vse smeri, se namreč vseh dotakne precej bežno in na način, ki zakriva, ali gre za kritiko ali zgolj za smešenje politike kot kurbe (kurbarije): kritika postane torej sama sebi namen in tako manj učinkovita.

Incipit za dogajanje v vseh treh primerih je prihod nearijskega elementa v (upokojensko) sosesko nacistov, samega Josipa Broza – Tita, ki je v nasprotju z Dolfijem v vseh treh pojavitvah enak: Clark Gable, skrivnosten, šarmanten, z vsaj dvema ženskama okoli sebe (»za kuhat kosilo«). Zaradi jasne razlike med izpričano podobo Tita in njegovo romaneskno upodobitvijo je edini lik, ki deluje zares humorno. Najverjetneje je tako zato, ker je diskrepanca med resničnimi dejstvi in različicami v romanu zelo jasna: v tem, da ga roman slika kot velikega junaka ali osvajalca, je nekaj komičnega, ker je zlasti za mlajšo populacijo zgolj debelušen gospod v belem kostimu. V liku Tita romanu dejansko uspe prevpraševati neki narativ, ne da bi pri tem izzvenel v prazno. Njegovo pojavitev in usodnost, s katero je vselej povezan, bi bilo mogoče interpretirati kot kritiko vsakokratnega navdušenja nad (novim) obrazom v družbenem življenju, pri čemer se pričujoči roman osredotoči zlasti na element farse v tej podobi. S tem, ko je Titova vloga po drugi svetovni vojni disproporcionalno povečana (predstavljen je kot glavni, domala edini rešitelj konflikta druge svetovne vojne), se izkazuje njegova majhnost in zmedenost, ki se nadalje potrdi v kratkih intimističnih pasažah po vsaki »ponovitvi«, v katerih se vrača k svoji (ljubljeni) Jovanki.

Jasno je seveda, da roman ni zgodovinski in k temu niti ne pretendira, a vsak domišljijski spis še ni kratka zgodba ali roman. S tem, ko zgodovinskim osebam priliči sodobne dileme, govor, zanimanja in predvsem miselni okvir, je blizu kvečjemu oznaki »družbeni roman«. K temu napeljuje zlasti lik Tita, za katerega se zdi, da predstavlja za kritiko nekritično navezanost na idejo skupne države Jugoslavije, ki je vse bolj prisotna. A nemara je sodobnosti, v kateri se pojavlja ta ideja, preblizu, da bi bil njena predstavitev ali celo kritika. Hkrati je delo označeno kot opereta, poudarjena sta torej lahkotnost in nezavezujoč karakter. A da bi slednja lahko v polnosti delovala, umanjka nekakšen filter, ki bi skrbno izbral trope sodobnega imaginarija. Četudi so operete parodirale resno opero, to ni bilo namenjeno prevpraševanju čisto vseh vzorcev, ki so se v resni operi pojavili, temveč zgolj nekaterih, ki so poslušalstvu ostali dlje časa v spominu. Kabaretov in muzikalov, ki so nastali iz operet, se tako ne spominjamo po zgodbi ali dialogih, temveč po scenah, pesmih, posameznih prizorih. Za pravo lahkotnost torej umanjka moment selekcije, ki bi trodelno strukturo bolj uravnotežil – velik ogenj, ki predstavlja vrh vsakega izmed delov, zaradi obilice drugih elementov, ki se dogajajo neposredno pred tem, ne deluje kot pravo težišče, ampak zgolj še eden od koncev.

A roman Adolf in Eva je predvsem lahko čtivo, nekakšna »opereta« med resnobnimi vsebinami (literarnega) vsakdana. Zaradi tega, ker so uporabljeni čisto vsi prijemi za razgibavanje monotonosti, je učinek sicer ravno obraten. In četudi je torej prevpraševanje zgodovine pomemben vir pisanja, se vendarle zdi, da je od literature vredno pričakovati kaj več. Medtem ko nastaja humoristični poskus literarne parodije na znanega diktatorja, svet že odlikujejo novi, ki jih ni mogoče tako enostavno reducirati na starost ali betežnost.

Kritika je bila prvič objavljena v 383. številki revije Literatura.