LUD Literatura

Večno vračanje enakega

Sebastijan Pregelj: Beli konjiček. Novo mesto: Goga, 2023

Sašo Puljarević

V svojem bistvu sta preteklost in zgodba neločljivo povezani. In ne gre le za to, da si s pomočjo zgodb preteklost osmišljamo, jo poskušamo raziskati, morda bolje razumeti, temveč povsem preprosto preteklost velikokrat obstaja zgolj kot zgodba. Kaj nato postane zgodovina in kaj umetnost, je drugo vprašanje, a na to zvezanost v bistvu ne gre pozabiti. Sebastijan Pregelj se v romanu Beli konjiček poigrava prav s tovrstno povezavo in roman zgradi kot nekakšno fresko prve polovice 20. stoletja, ki jo na smrtni postelji pravnuku pripoveduje stoletna prababica. Avtor torej zveže družinsko kroniko in kroniko minulega stoletja, zasebno in javno, če hočete, orodja pa črpa iz tradicije ustnega pripovedništva in s tem tesno povezanega (kolektivnega) spominjanja.

Poveden je že sam pripovedni okvir, saj se pripoved odvije po tem, ko patronažna sestra družini sporoči, da se prababičino srce upočasnjuje in ji ni več ostalo veliko časa, to pa prababico spodbudi, da naposled nekomu (izbere si pravnuka) pove svojo življenjsko zgodbo. S tem nekako želi legitimirati svoj obstoj ter si verjetno zagotoviti tudi nadaljnje bivanje v spominih svojih bližnjih. Pravnuk torej več dni zapored prihaja k njej in posluša zgodbe, ki jih prababica organizira precej linearno; od prve svetovne vojne dalje, življenja na vasi nekje v okolici Podpeči, medvojnega obdobja, poroke, selitve v Ljubljano preko italijanske okupacije mesta pa vse do konca druge svetovne vojne in partizanske osvoboditve. Pri tem v ospredje sicer res stopa prababičina pripoved, a je ta še vedno ukalupljena v roman, ki ga pripoveduje pravnuk. Na videz banalen podatek, a prav tovrstna postavitev odpira polje sivine, prostor za prevpraševanje ali pa vsaj diskusijo, ki ga roman ne izkoristi. Če bi celoten roman pripovedovala stoletna starka na smrtni postelji, bi ga njena perspektiva določala v celoti, a v romanu so očitni nastavki za dialog, ki pa ostanejo zgolj to. Prababici pripovedovalki bi namreč težko očitali idealizacijo moža, sklepe, kot je ta, da bi »ženske vedno izbrale mir, ampak moški, vidiš, moški pa nočete miru«, in to, da nas v resnici ne spusti v svojo notranjost, ne zraste v polnokrven lik, temveč pove zgodbo skonstruirano natanko tako, kot jo želi oziroma kot jo je skonstruiral njen spominsko-miselni sistem. A ker romana vendarle ne pripoveduje ona, bi od pravnuka pričakoval več intervencij, vsaj vprašanj, in ne le prikimavanja. Ena od razpok, ki jo sicer res odpre, je vprašanje o tem, ali se je prababičina hči, torej pripovedovalčeva babica, ki ji pravi omica, v času okupacije kdaj zapletla s kakšnim italijanskim vojakom, a še preden bi to možnost utegnil pretehtati, jo zanemari, rekoč, da bi bila to v najboljšem primeru družinska skrivnost, o kateri se nikoli ne govori. Kaj pa piše? In morda se težava skriva prav v tem, saj romana v resnici ne zanima prababičina zgodba, temveč jo izkoristi predvsem kot medij za upovedovanje zgodbe 20. stoletja, slovenske zgodbe 20. stoletja.

Gre za kompleksen podvig, ki pa prav na račun kompleksnosti v romanu velikokrat ostane na površinski ravni oziroma na ravni že slišanih diskurzov. Ja, vemo, domobranci so bili vsi naivni kmečki fantje, ki so se k Rupniku zatekli, ker so partizani klali nune in jim zažigali domačije, partizani pa vročeglavi idealisti in teroristi. In pri tem ne gre za to, da bi roman zapadal apologiji prvih ali slednjih, sploh ne, zavedno poskuša osvetliti sivine, a prav s tem zapade zdaj že klišejem. Ko se na vratih pojavi prababičin brat in pove, da se je pridružil ta belim, se zdi, da se je pojavil zato, da bo opravil svojo dolžnost, ne vojaško, diskurzivno. Na drugi strani imamo pradedka Jako, ki se je že med prvo svetovno vojno v Rusiji nalezel prevratniških idej in jim ves čas, kljub dvakratni internaciji, ostaja zvest, prababica pa to ves čas problematizira oziroma, s tem, ko pravi, da je imel dve srci, ustvari nekakšno dvojnost med Jako družinskim človekom in Jako političnim bitjem. Do njegovih prepričanj ima namreč ves čas zadržke, kar gre morda razumeti, saj pripoveduje, potem ko je že doživela jugoslovanski razplet, a vendar se zdi, da s tem prej podlega ideji, da o nečem ni mogoče legitimno govoriti, ne da bi bil kritičen. Pa ne mislim, da ni treba kritizirati, sploh ne, a če govorimo o nečem, to še ne pomeni, da to nekaj brezpogojno sprejemamo. Prej se zdi, da se prababica in roman želita izogniti pogostim neargumentiranim očitkom »kaj pa oni?«, namesto da bi že takoj rekla, pa saj sploh ne govorimo o tem. Treba pa je dopustiti možnost, da se prababica preprosto ne strinja z ideologijo, ki jo zagovarja Jaka, a o tem pravzaprav ne vemo ničesar, ker, kot že rečeno, prababica obstaja zgolj kot pripovedovalka pripovedovalcu. Kar vemo zagotovo, je to, da se je ves čas bala za svojo družino in poskušala vzbujati čim manj pozornosti, saj »če človek noče imeti sitnosti, se mora brigati predvsem zase. Pridno mora delati, ponižno delati in molčati.« In spet to ne bi bilo problematično, če bi to sporočala zgolj prababica, a tovrsten diskurz vpija in poustvarja tudi poslušalec. Tako na primer v eni od zastranitev, ko razmišlja o prababičini smrti, precej v krščanskem duhu pravi: »Upal sem, da obstaja tak kraj, za vse, ki tu na zemlji verjamejo vanj in živijo po zapovedih, nikomur ne naredijo nič slabega, še mislijo ne slabega, prenašajo vse tegobe brez jamranja, ker vejo, da jih na koncu poti čaka poplačilo.«

In tovrstnega dobrizma je v romanu preveč, s čimer spolira vse morebitne deviacije, ki bi družinski zgodbi v kalejdoskopu zgodovine pridale nekoliko več mesa. V nasprotju s povedanim se kot veliko bolj zanimiva kaže zgodba Marte, žene Sršena, prikladnega sodelavca različnih oblasti (človeka s podobno vlogo in istim priimkom srečamo že v prejšnjem Pregljevem romanu V Elvisovi sobi), ki ravna v nasprotju z moževimi prepričanji. V romanu nastopi le epizodično, o tem, zakaj ravna, kot ravna, pa niti ne pospekuliramo. V neko drugo smer nas povabi tudi soseda Jasmina, ki je v medvojnem času »celo za mesto precej neobičajna! Imela je kratko pristrižene lase, nosila je hlače in suknjič, kot bi bila moški. Na gredah za hišo je imela cvetlice namesto solate in včasih je kar zunaj pred hišo prižgala cigareto in kadila.« A tudi po tej sledi bredemo zaman, saj jo pripoved hitro ukalupi v konvencionalne vloge. Res se sicer zaplete z Italijanom, a pri tem se odklonska ravnanja nehajo. Ne nazadnje ostaja neizkoriščena tudi situacija, ki nastane zaradi pešanja prababičinega zdravja, ko se v stanovanju znajdejo tri generacije žensk, in če se babica morda nekoliko izriše, mamo zasledimo le v sledeh. Skratka, pravnuk ne glede na vse možnosti, ki se mu ponujajo, ostaja pasiven lik, ki prababičin narativ ne le sprejema, temveč tudi ponotranja. Ko pa se še odpravi na pradedkov grob in pravi: »Prišel sem ti povedat, da te ima še vedno rada. Ni te pozabila. Medtem ko je skrbela za vse nas, ki smo prišli za tabo, je ohranila delček srca zate. Toliko, da veš,« jo pri živem telesu mitizira, uokviri v enodimenzionalen portret. Precej nehvaležno.

Če torej odmislimo družbeno-literarni kontekst, s katerim je roman obremenjen, slogovno nezapletenost in občasno moraliziranje, gre priznati, da na ravni romaneskne forme deluje prepričljivo. In ne nazadnje bi tudi idejnim poudarkom težko oporekal. Mir je res dober in res se prehitro pozabi nanj in zgodovina je res polna sivin in poenostavitev, a prav zato gre od romana upravičeno pričakovati več. Dobrizem le s težavo poustvari kompleksnost, govoriti oziroma pisati o zlobcih ali pa vsaj ljudeh, ki sprejemajo dvomljive odločitve, pa še ne pomeni, da jih upravičujemo.

Če je Sebastijan Pregelj s prejšnjim romanom V Elvisovi sobi (2019) krpal določeno praznino v sodobni slovenski književnosti, se z Belim konjičkom loteva teme, ki vsaj zadnjih trideset let mezi z vseh strani in očitno še kar ne misli presahniti. V določenem smislu gre to razumeti, saj je minulo stoletje v vsej svoji pojavnosti povzročilo precej (nacionalnih) travm, s katerimi se posamezniki in družbe najpogosteje soočajo tako, da jih artikulirajo, in očitno jih bodo artikulirali, vse dokler travma ne bo presežena. Vse lepo in prav, dokler smo priča nekakšnemu procesu, razvoju, a zdi se, da smo se trenutno, potem ko smo ovrgli uradne interpretacije zgodovine 20. stoletja in v javni prostor pripustili tudi do takrat marginalizirane ali celo prepovedane diskurze in interpretacije, prej ujeli v medel klopčič sprave, ki vztrajno poskuša konsolidirati vseobsegajočo, vsevključujočo, vserazumevajočo … podobo 20. stoletja. In to se odraža tudi v literaturi, ki se, potem ko so bile vse pesmi že napisane, s tem, ko se zanaša zgolj na vsebino in ne išče izvirnega izraza, prikaza, perspektive, skratka orodij, lastnih prav literaturi, oropa dodane vrednosti oziroma odreka potencialom lastnega medija. O zasičenosti literarne krajine kdaj drugič, a že sama nasičenost je podatek, ki ga je treba upoštevati, pa se nam lahko še tako zelo ne dopade. Težava se skriva drugje – zdi se, da prikaz kompleksnosti zgodovinskega trenutka še nikoli ni bil tako totalitaren in pokroviteljski hkrati ter posledično in ironično oropan same kompleksnosti.

 

 

Kritika je bila prvič objavljena v 387. številki revije Literatura.

O avtorju. Sašo Puljarević (1995) bo nekoč menda doštudiral – na ljubljanski Filozofski, seveda –, medtem pa bere, prevaja, pisari, se še vedno uči postavljati vejice in se občasno igra novinarja v Kontroli leta na RŠ.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V bližini temnega sonca

    Silvija Žnidar

    Kdaj dobri nameni dejansko tlakujejo pot v pekel?

  • Prostor za napake

    Anja Zidar

    Zaradi tega, ker so uporabljeni čisto vsi prijemi za razgibavanje monotonosti, je učinek sicer ravno obraten.

  • Reality check

    Urban Leskovar

    Roman je dolg vsega dobrih 90 strani, vseeno pa to ne pomeni, da je sporočilno šibkejši, to je kvečjemu njegova odlika.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.