Slavljen bodi Gospod, moja skala, ki uči moje roke za boj, moje prste za vojno

Žabot je verjetno eden zanesljivejših sodobnih slovenskih avtorjev; kdor je v roke že kdaj vzel kakšno njegovo delo, bo namreč tudi v romanu Gral zlahka prepoznal razkošnost jezikovnih obratov, tematski horizont, ki zaobjema predvsem sivine človeške nravi, in pa seveda zorni kot upovedovanja, ki resničnost prikraja po svoje in zaradi katerega ga nekateri med nami štejejo za enega (od dveh) domačih magičnih realistov. Gral je predvsem pripoved o vojni, natančneje o prvi svetovni, a o tem pričata le prolog in epilog, ki roman uokvirjata, sicer pa bi osrednjo pripoved pravzaprav lahko brali v luči kateregakoli medčloveškega spopada. Aktualno? Precej. Skratka, v prologu pisatelj v kotu svoje delovne sobe uzre nič več in nič manj kot Jezusa Kristusa Nazareškega in Franca Jožefa Habsburško-Lotarinškega, ki nekako sestavljata »del njegove podeželske vsakdanjosti«, v španoviji s križi, posajenimi na bližnjem bregu, pa pisatelja spodbudita k razmisleku o parolah – Za vero, dom in cesarja! – in navideznih idealih, ki so številne pognali v vojno, s tem pa v gotovo smrt. In ker podobi I.N.R.I.-ja zremo v oči, je jasno, da se ne bomo mogli izogniti vprašanju krivde. Kdo je zahteval kri? Cesar-človek? Apostolski cesar po božji volji? Ali pa kar sam bog? Morda se na prvi pogled zdi, da bomo le stežka dali cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega, a roman vendarle sugerira, da je cesar v osnovi človek, ki je le zlorabil božjo avtoriteto, ta pa da je v resnici zahtevala le eno – ljubezen. A kako naj prostak, ki malikuje tako Franca kot Jezusa, s prižnice pa udriha bič božji, razume, da bog ne zahteva strahospoštovanja, temveč caritas? Gre za enega glavnih razkolov, ki ga roman podaja že v prvih poglavjih, kajti »[v]ečina tistih, ki so v blaznosti pred naskoki, pred pokoli bodisi z molitvijo bodisi s poljubljanjem svetinjic ali križcev na verižicah prosili boga ali nadangela Mihaela za pomoč, je tako in drugače razmrcvarjenih, raztreščenih ostala na bojišču«, oziroma »bolj ko je [Lazar] molil, bolj ko je prosil, več jih je razmesarilo«. Ja, ne nazadnje za orožje ne poprime bog, temveč človek. Malo poenostavljam, a to je bližnjica, ki utemeljuje osrednji del romana, tisto človeško, prečloveško, ki se kaže kot neusahljiv vir vseh posvetnih, ne nazadnje pa tudi sakralnih tegob. Pisatelj se odloči, da Francu ne bo sodil, da to ni njegovo, temveč bo obudil vse tiste pogubljene, ki se s fronte nikoli niso vrnili, in nekoliko pretenciozno in z dobršno mero vere v svoje poslanstvo dodaja, da je »vse to in ono, tudi demone, dolžan pogumno vzeti nase ter v lastnem imenu prenašati sam«. No, pa mi vsi skupaj z njim, a ne. Ste še tu?

Prologu sledi 32 poglavij, v katerih spremljamo Lazarja Melkova, ki se po koncu vojne – vstani in pojdi, Lazar – znajde nekje na vzhodni fronti, skupaj s skupino tovarišev, lahko bi jim rekli tudi vojni ujetniki, pa se zataknejo v močvari, nekakšnem medsvetu, ki ga bodo lahko zapustili le za ceno korca, polnega zlata. A pojdimo lepo počasi.

V začetnih poglavjih, ko še divja vojna, se Žabot izkaže za izrednega stilista. Vojno, »v divjaško nizkotnost razgaljeno smrt«, popiše skozi prizmo kolektiva, s kopičenjem besed in lomljenjem povedi, pa tudi na jezikovni ravni vešče prikaže šviganje, kaos in zmedo bitk ter ne nazadnje grozote, ki se ne morejo dogajati drugače kot brezimne. A to je hkrati tudi perspektiva, ki pozneje romanu morda ne naredi usluge. Liki z Lazarjem na čelu – mimogrede sami kleni možakarji – pred nami zrastejo le v obrisih, kar proniknejo iz megle, pri ravnanju pa jih pogostokrat ne vodijo partikularne značilnosti določene osebe, temveč prej abstraktni pojmi (demoni) – pohlep, strahopetnost, strah ipd. –, ki prav zato, ker so podani kot dejstva in ne temeljijo na posameznikovi predzgodbi, mestoma delujejo nemotivirano. Jasna je seveda določena težnja po indukciji, a če se ves čas sprašujemo o zlu in nasilju, je takšno debato na dolge proge težko voditi brez sem in tja podanega konteksta, ponazoritve, prilike.

Če pojasnim; glavni konflikt, ki zgodbo žene naprej, je namreč dejstvo, da Lazar s skupino tovarišev postane ujetnik nekih morda Ciganov, morda Tatarov, skratka lokalnih kraljev, ki so jih iz močvare pripravljeni odpeljati le, če iz bližnje reke Angelike izkopljejo dovolj zlata. Kar seveda ni najlažja naloga, predvsem pa je dolgotrajna. Položaj se zdi torej precej brezizhoden, in čeprav bi rekli, da ni druge kot pljuniti v roke, se izkaže, da imajo vojaki drugačno idejo. Zakaj bi garal in dajal v skupno, če pa si lahko sam napolniš žepe in jo pobašeš. Seveda ne gre tako zlahka, prav vsi tovrstni poskusi se izkažejo za popoln neuspeh, močvara je zahrbtna, korec pa še kar vztraja prazen.

Na tem mestu gre spet omeniti slogovne sposobnosti avtorja, ki vso mokroto, zatohlost, blatnost, nevarnost, agonijo in ne nazadnje tudi lepoto močvare podaja izredno slikovito in doživeto, vešče prehaja med svetom sanj, resničnostjo in svetom prikazni, vragov, počrnelcev in upehanih vojakov. Kot smo pri Žabotu že vajeni, spet srečamo kafkovsko grozo brezizhodnega položaja, domnevno bližnje kurbišče oziroma ciganska naselbina pa v vsej svoji nedostopnosti spominja na dotični Grad. Lazarja in kompanije v stisko, ki meji na blaznost, ne potiska le sovražno okolje, temveč tudi dediščina grozot, ki so jih zakrivili v vojni, teža krivde, pri čemer Žabot like opisuje kot žive mrtvece, tiste, ki so za zunanji svet pomrli, a kljub vsemu še kar vztrajajo in rijejo, se pehajo za zlatom ter se vse do konca ne zavejo, da mu lahko vrednost le še pripisujejo. A naj bo grajenje atmosfer še tako prepričljivo, se zdi, da roman prepogosto zablodi v stilizacijo in vnovično podajanje podob, ki smo jih že videli, dinamika v novovzpostavljeni skupnosti je okorna, dialogi pogosto papirnati, in ker ostaja pripovedna perspektiva presplošno nekje vmes (čeprav tretjeosebna, je védenje omejeno na Lazarjevo), delo kljub zajetnemu obsegu le ošvrkne pripovedna izhodišča, ki se ponujajo sama po sebi, ter se namesto tega ves čas vrti okoli osrednjega vprašanja abstraktnih vrednot. Če poskusim ponazoriti – razen občasnih sporov, o delovanju druščine kot družbe v ekstremnih pogojih ne izvemo ničesar, šele na koncu se odpre vprašanje delanja za skupno dobro, na začetku nihče od prisotnih niti ne pomisli, da bi dejansko skupaj poskušali najti rešitev, temveč so vsi a priori pohlepni sebičneži. In da o neštetih poskusih pobegov, ki se prav vsi do zadnjega klavrno končajo, niti ne govorimo. Ne vem, verjetno sem naiven, mogoče celo strahopeten, ampak če ljudje okoli tebe cepajo kot muhe, vsi po vrsti pridelano ali nakradeno zlato izgubljajo v močvari in čisto nikomur ne uspe pobegniti – ne vem, no, a ne bi še enkrat razmislili, preden se znova podamo na odpravo, očitno obsojeno na propad? Zdi se, da ima roman izdelano idejo o tem, kaj želi povedati, pisatelj pa trdno zateguje vajeti in mu ne dovoli, da bi zbezljal po svoje.

In kje gre torej iskati naslovni gral? Zdi se, da vse prej kot v zlatu, ki ga iz mulja in skrilavca izkopljejo Lazar in drugi. Celotno dogajanje lahko razumemo kot metaforo vojne, v kateri z ideali zaslepljene množice kujejo dobiček za kralja, cesarja, vladarja, skratka trenutnega oblastnika, sami pa pri tem ostajajo ujeti v močvari, polju vojne vseh proti vsem, ki se ne konča niti tedaj, ko orožje obmolkne. Kot morebiten izhod se morda kaže le spust do samoprezira, kjer se naposled rešimo vseh strahov, prirojenih in priučenih prepričanj ter ugotovimo, da »[s]ebi pomagaš, če pomagaš drugim«, kajti tako kot v romanu – sami smo, nihče ne bo prišel, ni ga zlata, ki bi ga lahko nakopali, ki bi nam kupilo odrešitev, ne nazadnje »[t]a svet ni brez nebes. In ne brez pekla. Oboje – in vse, kar je vmes – je človeško.«

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 393.