Začetnik in njegova sreča

Lunin lok pada, mesec crkuje, sokovi se stekajo v korenine. »Kaj vidiš, deda?« Življenje valuje po tkivih kot plime in oseke. Mornarji znajo za leta vnaprej napovedati uro v dnevu, ko bo bibavica zanihala gladine in bodo obalne skale, na katere privezujejo čolne, potonile v ocean, ali pač ostale na kopnem v oseki – dovolj je, da imajo pred sabo luno in koledar. Voda, plima, limfa, oseka, plazma, plima, serum, oseka: vse, kar se pretaka, sledi sili, ki prevlada. Zgodi se obrat, sup, in sok usahne, srk, plodovnica odteče, šluk, življenje zmezi v podzemlje: »Črno.«

»Oh, deda! Še kaj?«

…

»Kaj še vidiš, deda?«

…

»Deda?«

…

Srce podzemlja, votel mišičast organ v prsni votlini, utripa v toplih presledkih, in srce ni eno, podzemnih src je več. Srčne zaklopke usmerja vrhovno povelje, in kadar življenjski sok, sladkobna limfa, ob padajočem luninem loku priteče po korenini navzdol, se v tišini odprejo strma, brezkrajna vrata. Kadar vstopaš v podzemlje, veš, kje si začel, a niti ne slutiš, kje se bo končalo.

»Deda!«

Ožilje podzemlja je narejeno iz tavern in trahej, polnih preverjenih konfidentov, obveščevalcev in kurirjev; vohunske mreže so spletene med nitjem, kamenjem in gomolji, šopasti laski, ki prestrezajo nujne novice, pa so zagrebeni v gosto mazlavo blato, da ne moreš povedati, kje je zadnji vršiček, kje prisesana goba in kje nič več. V zapletenih koreninskih hodnikih in tajnih kamninskih obratih delujejo mesta: strojnice, kuhinje, jedilnice, stavnice, knjigoveznice in tiskarski stroj. Telefonisti vežejo linije, centrale kličejo periferije. Graverski mojstri podzemnega ministrstva za propagando v kilometrskih kolonah stavijo zaupne črke in dan in noč ciklostirajo agitatorske pamflete, udarna geslin plakate za osvobodilni boj, lokalna mafija pa ne šljivi ne boga ne batine in po istih kanalih tihotapi orožje in šnops.

»Čuješ, deda?«

Ko je moral dedek oditi, mu je babica za popotnico v roke položila medeninasti daljnogled. Solze so padale po vaškem pokopališču, medtem ko je podzemlje hvaležno sprejemalo svojega novega agenta, ki je že z zemeljskim udejstvovanjem izkazal, da bo novi hiši v ponos in ugled in predvsem v mnogo koristi. Dedek je znal prenašati novice. »Pa ti veš, da je radoveden kot baba?!« Ko so v hišo potegnili priključek za telefon, sta oma in deda razvila vsak svoj sporočevalni način. Deda je telefoniral ure. Za vsako vprašanje je določil informatorja in vsak informator je sprožil nova vprašanja. Tisto, česar mu ni uspelo izvleči iz telefona, je dobil z rešpetigo. Namestil se je na kamen pod orehom in gledal čez dolino, malo pred šolo, malo pred gostilno, malo kar tako. »Hujši kot baba!« Oma je bila prepričana, da aparati služijo namenu, in ne čenčanju, zato v telefon ni rekla niti dober dan niti nasvidenje, ampak le: »Sir sem naredila,« tu-tu-tu. Takrat si kot blisk odložil, kar si v tistem hipu počel, in po najkrajši bližnjici stekel do nje, do sveže smetane in skute, ki jima je oma rekla sir. Najkrajša bližnjica je peljala čez trg, mimo cerkve, po starem pokopališču in mimo opuščene totenkamre, kjer je deda nekoč shranjeval lopato in kramp.

Deda je bil v mladih letih grobokop. Staro pokopališče je bilo narejeno v hrib, zato so se grobovi radi plazili navzdol, še posebej jeseni, ko je deževalo. Včasih je moral sredi teh premikov skopati nov prostor, s krampom je odprl prvo skorjo in spodaj je bilo vse pomešano. »Spodaj je rado vse pomešano,« je razlagal in zahajal v podrobnosti, da je bilo otroku, triletni, štiriletni, petletni deklici, pri poslušanju vedno malo slabo. Babici je bilo v uteho, da je novo pokopališče v ravnini, a je za dedka kljub temu trmasto – kakor da bi zasajala vrt – zahtevala namestitev, ki je bila po njeni presoji dovolj blizu dobrim in dovolj daleč od slabih sosedov. »Ubogi Pep,« je govorila, »od tam bo lahko v miru gledal nazaj na breg.«

»Kaj vidiš, deda?«

Skrčena v nizek počep sem govorila z grobom; z dedkom, ki je zadnja tri leta ležal v njem. Če sem dvignila glavo, se je vidno polje odprlo kakor pahljača. Naravnost čez dolino babičina kmetija in za njo plazeči se hrib, pod njo razredčen in star vrbov drevored, nogometno igrišče, kapela, levo gori cerkev in povsem v levem kotu, skoraj za hrbtom, vzpetina s šolo in stanovanjski blok, kamor sem ob sporadičnih obiskih domačega kraja hodila spat; v majhno sobo, sredi katere je stal pianino, da je iz enega prostora delal dva, kar sta vsaka na svoji strani jasno označevali dve zapuščeni otroški postelji: modra moja in zelena bratova. Na desno se je vidno polje razmahnilo v potok, v njegovo položno dolino, lovsko prežo, lesen most, še eno kapelo z lepo razraslo lipo in dolgim valovanjem prisojnih zoranih polj. Povsem na desni, tik pod gozdom in čisto blizu, so v sliko vstopali senčna vzpetina, stara štala, razpadajoča cimprača, zapuščen sadovnjak. Mamina nova kmetija.

»Vse pod kontrolo, e?«

Pogled se mi je ujel na avtomatu za plastične sveče in zalotila sem se pri osupljivi, elementarni starokopitnosti. Kako naj si pomagam? Nobenega dvoma ni bilo: pokopališča niso več, kar so bila. Vse naokoli je bilo zadelano s poliranim granitom, vijoličnim ali oranžnim ali temnozelenim, nagi angelčki so poskakovali z razmnoženih svetlečih se črk omega na uokvirjene fotografije v barvah, okrancljana imena in priimki pa so spominjali na ozaljšano kopijo ročno napisanih plakatov za veselice, ki jih je nekdo proti plačilu prisilil, da si oblečejo kmašne gvante in poslonjeni na spomenik okamnijo za večnost. »Oh, deda.« Vaška pokopališča v moji glavi so imela drugačno eleganco, drugačen mir. Imela so lepe pokončne križe iz kovanega železa, na katerih je jokal beli Kristus, stare priimke in preproste datume iz nekega drugega časa. Ideja, da v njih ležijo pradedki in prababice, ki smo jih poznali po kvartaških resnicah o poročnem klarinetu in likalniku na žerjavico, je bila dosti bolj romantična od ideje, da v njih leži deda.

»Lahko bi kaj rekel, e?«

Nikogar ni bilo, ki bi me postrani gledal, ker govorim z nemo zemljo. Kakšna nema zemlja?! Dedek, telefonist, je z rešpetigo v roki marširal po zapletenih črnih kanalih in pretakal življenjske signale od zgoraj navzdol, da bi bilo tistim odspodaj svetleje, in od spodaj navzgor, da bi bilo tistim odzgoraj …

»Kako se imaš, na primer.«

Podzemlje je narejeno za spoznanja. Nekaj dni prej me je oče odpeljal v Radovanovo vinsko klet pokušat letino, in zgodilo se je, da sem dvajset metrov pod zemljo padla s hruške. Bila sem v drugem letniku srednje šole, ko je s hruške padel dedek. Zmeraj je plezal po drevju kot opica in tudi tistikrat je hotel na špic. Stare hruške, salzburgarce ali moštarce, so visoke kot hrast, in deda ni videl, da je veja sprhnela, veter se je čudno obrnil, klin ni zdržal. Vrtoglavi polet se je končal slabo, a lahko bi se bil veliko slabše. V dedku se je nekaj premaknilo. Postal je mehek, skoraj mil. Okostenelo strogost je preplavila razneženost nad vsako stvarjo, včasih si lahko videl, kako ima bogaboječe misli in orošene oči.

Radovanova klet je dišala po kiselkasti vlagi. Na lesenih sodih so bile s svinčnikom narisane rimske številke in majhne označbe okroglastih oblik. Prostori so bili razpredeni v obokane globine, tu in tam so viseli prazni žlauhi, ob najvišji sod je bila naslonjena lestev, v umivalniku steklena natega. Nič posebnega, nobenih pričakovanj, en hribček bom kupil, bom trto sadil, moj ata, moj stric, moja teta, prijatle bom vabil, še sam ga bom pil. Po dolgih letih življenja v Berlinu sem svoj kratki predpraznični obisk domačih krajev prvič uspešno uskladila z večerom, ko je Radovan priredil redno letno zahvalno daritev za mojega očeta, čudežnega zdravilca zaribanih traktorjev in izčrpanih vinogradniških mašin. »Oh, končno, mala, da si tudi ti enkrat zraven!« Smisel zahvalnih daritev sta dobra volja in tovariška melodija. Svet Martin naredi iz mošta vin. Kdor pa kislo se drži, ta za našo družbo ni. Kamen, oh, ta kamen v vodi se obrne, le mladost se moja nikdar več ne vrne.

Družinska veja po očetu je rada prepevala. Dedek, očetov oče, je imel tenek in prodoren kontratenor, ki se je po različnih violinskih ključih razlil med njegove otroke. Teta je podedovala sopran, ata bariton, stric pa je prepeval tiho, a ravno prav. Radovan je bil žilav in slok, kakršnega sem imela v spominu od takrat, ko sem ga videla nazadnje, hm, pred desetimi leti? Petnajstimi? »Kaj petnajst, vsaj dvajset let! Nazadnje sem te videl, ko si hodila z malim na trening!« Ja. Radovan je bil bratov rokoborski trener. Ne pa vinogradnik. Sploh nisem vedela, da dela vino. No, vedela že, ampak nikoli nisem zares dojela, da dela vino. Sploh pa ne takšno vino. S stekleno natego ga je urno srkal iz sodov in nam ga v tenkih pljuskih prepuščal v kozarce. Če si skozi natočeno tekočino pogledal v luč, se je v njej odzrcalila jantarna cesta, neskončna žareča sončna kaplja. To je bil trenutek, ko se je hruškova veja pod mojimi nogami že nevarno majala v vetru, vejice, na katerih so viseli moji oprijemni klini, so sladko pokljale, hrsk, hrsk, dvignila sem kozarec, više, še više, pogledala proti Radovanu, ki je bil nekoč rokoborski trener mojega brata, žilav in slok, kot sem ga imela v spominu, v kozarcu so se začeli risati koncentrični krogi, ki so spominjali na Rimsko cesto, zasukana galaksija je jasnovidno počila, se silovito zamešala v nevihto v kozarcu, še en požirek, in Radovan:

»Bistvena je živa zemlja.«

Živa zemlja? Polet z drevesa je bil sunkovit in hipen, pristanek na tleh brezobziren in surov, neubranljiv. Vse se je vdrlo v tla in tla so bila živa. Vsi strahovi, vsi dvomi, prekinjene zveze, odloženi telefoni, izsušeni izviri, mrtva babica, mrtev dedek, še en mrtev dedek, edina še živeča oma, mamina nova kmetija, daljna mesta, naježena koža, otroška postelja, pisalna miza, gomolji, blato, kilometri črk, kuhinje, stavnice, knjigoveznice, tiskarski stroj, osvobodilni boj. Na oknu glej obrazek bled. Z osuplostjo, ki je mejila na nagonski preplah, sem izpila kozarec. Neznanokaj neznanokje se je premaknilo in me prestavilo v drugo izhodišče. Moja teta, moj ata, moj stric in nabrani prijatelji so prepevali v sijajnem mnogozvočju in Radovan je sestopal z lestve in jo pomikal na naslednji sod, jaz pa sem videla le to, kako je neonska svetloba anonimne štajerske vinske kleti žarčila vame kot repatica, ki je vse razmetane detajle zlivala v razumljivo, jasno celoto.

»Živa zemlja mora dihati.«

Primi, bratec, primi, bratec, kupico. Izprazni jo, povezni jo na mizico.

»Živa zemlja mora piti.«

Rasti, rasti, rožmarin, ti dekliški drag spomin. Rožmarin ima svoj duh, naj bo zelen al pa suh.

»Živa zemlja mora jesti.«

Kadar jaz umrla bom, venček lep imela bom, iz rožmarina zelenega, nageljna rdečega.

(In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo. To delajte v moj spomin.«)

Pet novembrov kasneje sem v mrzličnih telefonadah čez Slovenske gorice iskala gnoj. Pet novembrov, pet zasukanih galaksij. »Oma, kravji gnoj rabim.« »Kravji gnoj?« »Za kompost.« »Tista tvoja graba je tako scuzana, da jo lahko deset let futraš, pa ne bo nič.« »No, pa bo deset let!« »Veš, kako bi rekli naša mama?« »Ja, vem, ampak ti nisi tvoja mama.« »O ja. Zdaj že lahko rečem isto.« Delajte, kar hočete, jaz tega tako ne bom doživela. »Omaaa!«

Ena mojih najljubših kvartaških resnic o prababici, omini mami, je bila resnica o gostilniški mizi. Prababica, omina mama, so bili tako veliki in debeli, da je oma o njih vedno govorila v množini. Res je, da je bilo v tistih časih onikanje splošni način, a tukaj je rabilo predvsem nazornemu opisu. Prababica so bili visoki kot podboj kuhinjskih vrat, tehtali pa so več kot dva deda skupaj, kar je bilo za resnico o gostilniški mizi ključno.

Bil je ta priftošl, ledernat in črn, kakor so ledernati in črni vsi priftošli, v katerih v hišo prihaja denar. Oča, omin ata, prababičin mož, so priftošl nosili v brezrokavnem telovniku čez srajco, pri srcu, včasih pa v zadnjem žepu na hlačah, pri riti. Omina mama so imeli gibanje priftošla po telesu pod strogim nadzorom, saj je pozicija moževe denarnice neslavno razglašala zajetnost njene vsebine. »Niti za rit obrisat!« Kadar se je vsesplošna praznina preveč zavlekla, so omina mama od jeze pobrali šila in kopita in šli za več tednov kuhat mulo k bratom v Benedikt. Ko se je zgodilo prvič, ni bilo druge rešitve, kot da oma, najstarejša hči, punčka, sama zamesi tedensko zalogo štirih kolačev in jih speče v veliki krušni peči, čeprav ni vedela niti, kako zanetiti iskro. Vidim: trmaste roke, rokice, mesijo moko in vodo in kvas, še mesijo, še mesijo, trmaste noge, nogice, stojijo na pručki in se stegujejo na prste čez veliko leseno mizo, na kateri se med odločnimi otroškimi sunki rojeva bela, mazlava kepa, dvakrat večja od rok, rokic, večja od nog, nogic, večja od telesca celega. Deklica mesi, dokler ji ne gre od bolečine na jok, nato pusti v košari, naj vzhaja. Nabere dračje, prinese drva, podrgne vžigalico, zakuri in čaka, da v peči zapoka od hice. »Veš kaj ti bom rekla! Kruh je bil boljši od maminega! Takrat, enkrat samkrat in nikoli več. Kot da bi mi angel varuh v peč skočil.« Omin oča so brezvladje pri hiši težko prenašali, a odločitev, kdaj bodo prišli od bratov nazaj, so omina mama vedno sprejeli sami. Prikazali so se na vratih, veliki in debeli in z nasmeškom pod ruto, razkrečili noge pod podbojem, prekrižali roke na prsih in rekli:

»Pa sem prišla.«

Tako je bilo. Ko je prišel čas, so šli oča z vaškim preprodajalcem prodajat bika. Eee, en bik, eno tele … Veliki denarji. En dan, dva dni … Ko oča tudi tretji dan niso prišli domov, so mama ratali čisto košati. Kot furija so odleteli proti Plateisu, čez plac in naravnost mimo glavnega šanka v zadnjo sobo, kjer je bila peč in so moški pili in igrali karte. Bili so veliki in debeli, a gibčni kot srna, hop, na mizo, direktno na mizo, težki več kot sto kil, da je les zaškripal in so se moški od sile skoraj poscali. Plateis, šef, je stopil proti njim, da bi jih pomiril, »Daj, daj, dolajnkica, kaj si tak jezna?« Prababica, ki so jim moški nadevali pomanjševalne vzdevke, ker so prihajali iz zakotnih benediških dolin, na gostilniški mizi niso imeli smisla za humor, »Boš ti meni dolajnkica!«. In že so Plateisa, šefa, držali za gvant, hop, en dva tri so ga dvignili k sebi, da je zamigljal v zraku kot vrbova šiba, v istem so z drugo roko pobasali črni priftošl, ki je ležal pri kupu kart, »Prekleti kravji mešetarji!«, odvrgli so Plateisa proti njegovemu šanku, si zataknili priftošl za pas in skočili nazaj proti izhodu: »Pijavke! Iz tega priftošla ne boste več sesale!«

Leta so tekla, a kravje mešetarjenje ni znalo iz vasi. Gostilno Plateis so zaprli. Oča in mama so šli na drugi svet. Bilo je, kakor da bi se planine povesile, reke poplitvile in razdalje skočile skupaj; vse je naenkrat postalo manjše in bližje. Kakor se je prej hodilo po bike in telice v sosednje, revnejše vasi, tako se je zdaj hodilo ponje v sosednje, revnejše države. Kakor so jih prej vlekli za štrik, so jih zdaj vozili v tovornjakih. V zbirno štalo, v začasno rejo, od kmeta do kmeta, da se krava poredi in poreklo požlahtni, nato pa v živih pošiljkah čez države naprej, za črnim priftošlom, od srca k riti, da se denar oplemeniti. Kupi pri revežu, prodaj pri bogatašu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in na vekomaj, amen. Resnica o gostilniški mizi se mi je v veliki in debeli množini smejala v brk: cvetoči goveji posli vsepovprek.

»Pa da je takšen problem dobiti zdrav kravji drek?!«

»Išči dalje.«

Radovan v telefonski slušalki je zvenel prepričano in spodbudno, kdor išče, ta najde, čeprav je poznal vse kroge tistega podzemlja in ga je recitiral kot izštevanko. Zadnji bodo prvi. Najbolje je, da greš po gnoj k revnemu malemu kmetu, ki za živino ne zmore kupovati dragih preparatov in cepiv, ampak jo le nažene na pašo. Tam žival prežveči točno tisto zel, ki jo v prebavljeni in izločeni izvedbi potrebuje lačna njiva. Ja. To že. A mali kmeti imajo včasih za majhne denarce v reji živino, ki je prišla od daleč in je namenjena daleč, v praznem vmesnem času pa jo pri zdravju in pameti ohranjajo s kliničnimi vbrizgi, ki jih skupaj z živino uvažajo in izvažajo kravji trgovci: zdravila, poživila, ubijalci bolečine. Kdor bi takšen gnoj zamešal v svoj kompost, bi po sebi in svoji njivi udaril z medvedjo šapo. Tekočine, ki ubijajo bolečino, ubijajo tudi vse živo. Bakterije, glivice, organsko vrenje, nevidna bitja, ki naredijo, da se gnoj na kompostnem kupu spremeni v mano in miro. Takšen gnoj je mrtev gnoj in smrdi ko tajfl, kompost pa je živa mešanica, bogat kotel, v katerem ob pravem receptu zavre črna enolončnica, čudežna juha v prahu, ki nahrani njivo, ki nahrani korenino, ki nahrani bilko, ki nahrani sad, ki nahrani nas.

»Gnoj sem našla.«

Po dolgem iskanju je mama čez dolino in čez hrib izbrskala pravega človeka. Ni bilo za prvim ovinkom, a je bilo vseeno še dovolj blizu. Nabasana prikolica je bila gromozanska, težka in črna. Gremo, gremo, gremo. »Koplji!« »Krampaj!« »Kidaj!«

Pri drugem sunku se je zlomil držaj prvih vil, pri tretjem drugih.

»Uf, to je vse, kar imaš?«

»Kako misliš?«

»Hja, to orodje … Ni ravno za kaj.«

Aha. Ja. Čakaj. Stečem do lope in na hitro preletim goro orodja, ki je v debelih šopih naslonjeno na steno. Odkrušene motike, brezzobe grablje, tope sekire, luknjave lopate, zvite greblje, zarjavele žage, dve nalomljeni kosi, upognjen štih in prelomljen kramp … Na mizi zloženi razlomljeni leseni ročaji, sprhneli držaji in množica železnih kosov, lopat, motik in vil, ki bi nemara še lahko bili uporabni, če bi jih kdo nasadil na nov ročaj, kar je opravilo, za katerega po slavnih dedkovih besedah potrebuješ »oko in roko«.

»Halo, oma, imaš vile za posodit?«

»Vile?«

»Za gnoj. Zdaj mi ga je pripeljal en ekološki kmet z Rožengrunta in … Nimam pravih vil. Dva štila sem že zlomila.«

»In ti bi bila rada kmetica?«

E.

Pred tremi leti, tremi zasukanimi galaksijami je mama prvič žela ajdo. Poleti si je priskrbela vrečo domačega semena, kar je zadostovalo za majhno njivo pri cesti. Posejala ga je na roke. Tista jesen je bila muhasta, mrzla in mokra, da je ajda na dveh najlepših poljih v vasi ostala nepožeta, ker je vreme razmočilo zemljo in noben kombajn ni hotel gor, tisti, ki pa je šel, je gori tudi ostal; do polovice pogreznjen v blato. A za mamino ajdo in njeno njivo je bilo z vsem ravno prav. »Brez suše pri sejanju, brez vročine pri cvetenju, brez zmrzali pri zorenju.« Še jutranja slana je v dolino prišla pravi hip in z zapovedano močjo. »Zrelo ajdo mora slana trikrat narahlo oblizniti.«

Šofer kombajna je med ritanjem stroja po ozki zaplati trosil občutek, da se je na mamin klic odzval iz čistega pomilovanja – ali pa je bila nejevera? Njiva je bila majhna za dva polovična obrata in ajda precej redka. A zrnje? »Prekleta začetnica, glej, kaki zegn!« je vzklikal mamin prijatelj Drago. Zrnje je bilo debelo in čvrsto in obilno. Dolgo v noč smo ga pretresali z velikanskimi rešeti, mama in Drago in njegova žena in sin in zbrani sosedje, da smo ga očistili plevela in smetja; pri cesti, v temi, s svetilkami in vinom. Vsak, ki je po slučaju peljal mimo, se je ustavil, kar je rešetanje zavleklo v nepredstavljive ure. Dneve in tedne je nato mama hodila na podstrešje razpadajoče cimprače in na staro štalo mešat ajdo, ki je bila tenko razsuta po lesenih podih, da bi se ozračila in posušila, kajti ajda je hudič, ajda je vrag, če je premokra in ne mešaš, se rada vžge, da ti lahko zagori hiša, če mešaš, a ni toplega prepiha, se rada zasmradi, če je v takem hitro ne odpelješ v sušilnico: splesni.

Ko je Drago slišal, da je šlo v mokri zimi na mokrem podstrešju tri četrt ajde v nič, je zavzdihnil:

»Zegn že, zegn, kaj pa pamet?«

In ko smo naslednjo jesen v piri odkrili nebrzdane kolonije moljev:

»Pamet že, pamet, kaj pa kontrola?«

Mama je kakor ranjena žival slepo krožila po dvorišču in čez obraz so ji tekle solze. Kdo bi si mislil, da bodo molji tako brezobzirno napadli prav piro, ki je v snažnih belih žakljih visela na podstrešnih tramih in čakala, da jo kdo odpelje na mlin.

»Mlinarja pokličimo, on bo vedel, kako naprej.«

»Si znorela? Mlinar je zadnji, ki mu greš pravit, da imaš molje! Nikoli več ne bo hotel mleti našega zrnja!«

Sonce je mrko počepalo za gozd. Skozi breze in bukve in ne- kaj smrek je spuščalo ozek žarek, da se je čez dolino začrtala bližnjica do ome. Čez polje, čez potok, čez polje, mimo kapele, mimo štale, v kuhinjo.

»Molje imamo v piri.«

»Dosti?«

»Ko odpreš vrečo, se razletijo ven kakor snežinke.«

»Požrto?«

»Ko sežeš v vrečo, je do tretjine samo pleve.«

»Ja. To pa so molji.«

»Mm.«

»Pa niste prej videli?!«

»M-m.«

»Niste kontrolirali?!«

»M-m.«

»In vi bi bili radi …?«

Mmm.

…

…

»Oma, kaj pa, če pokličemo na mlin? Najbrž nismo ne prvi ne zadnji z molji v piri.«

(O, groza prvinska!)

»Mlin! Nikoli več ti ne bo vzel mlet!«

»Ooo.«

»Molje moraš obdržati za sebe! Si razumela?!«

»Uuu.«

»Ne delaj si škode! Jezik za zobe!«

Iz babice so govorila desetletja voženj na mlin. Najprej z voli. Nato s konji. Nato s traktorjem. Nato pa nič več, ker je za roke postalo pretežko, da bi mesile vse tisto testo, in sploh, kje pa si že videl mesiti kruh in kuriti peč za enega samega človeka pri hiši. V burnih slapovih so po kuhinji pljusknile zgodbe o kužnih žakljih pšenice, žita, rži in ječmena, ki so jih ženske in moški pripeljali na mlin, v njih pa metulji ali miši ali gnili žužki, da so jih mlinarji za vedno dobili na piko, da so o njih še dolge nedelje govorili za hrbtom, mlinarji imajo na piki nesnažne kmete, pa tudi snažne, če jim njihovi priimki po slučaju niso všeč, in to te lahko drago stane, brez mlina si lačen in en kužen žakelj lahko naredi pogrom, molje zanese med mlinske kamne in potem se jih vsa vas ne znebi nikoli več!

»Oma, pa misliš, da se mlinarji medtem niso nič modernizirali?«

»Modernizirali?! Kužen žakelj je kužen žakelj. Zdaj in na vekomaj, amen.«

Ko sem se vrnila pred staro cimpračo, je bila že zdavnaj tema. Mama je na dvorišču sklicala pravi posvetovalni zbor, ki je ob soju sveč zasedal na strnjenih stolih. »Rešeta v roke in presejemo zrnje od plev!« »Pa ti veš, koliko je s tem dela?!« »Pokličimo mlinarja za pomoč, zdaj so drugi časi kot nekoč!« »Če prerešetamo zrnje, moramo še vedno uničiti molje! To bo letalo naokoli kot netopirji.« »Ojoj, ojoj, ojoj!« »Mama! Nehaj krožiti po dvorišču kot kura!« »Ojoj. Ojoj. Koliko dela. Koliko dela. In vse v nič.« »Nehaj paničariti in pokliči mlinarja!« »Če pokličeš mlinarja, te zadavim!« »Glej, pošpricajmo biokill, in bo.« »Ste normalni?! Ekološka pira, pa bi gor špricali strup?! Na hrano?!« »Karenca je dva tedna. In potem imaš mir.« »Vi niste normalni.« »Tiho bodi. Kaj pa strupi, ki špricajo po nas, ko ti letaš po svoji Evropi?« »Kdo leta?! Mater imaš argumente!« »Argumente, ja. Kje pa so tvoji?« »Mlinarja bom poklicala.« »Mlinarja boš poklicala? Pa veš, kaj ti bo rekel?« »Če bi vedela …« »Ti jaz povem. Ti jaz povem, kaj ti bo mlinar rekel. Gospodična pisateljica, bo rekel, vi bi bili radi kmetica?!«

»Oma, imaš vile za posodit?«

»Vile?«

»Za gnoj. Zdaj mi ga je pripeljal en ekološki kmet z Rožengrunta in … Nimam pravih vil. Dva štila sem že zlomila.«

»In ti bi bila rada …?«

»Omaaaaaaaa!«

Dvojne vile. Z močnim štilom. Traktor gnoja, »Koplji!«, »Krampaj!«, »Kidaj!«, gozdno listje, »Grabljaj!«, »Baši!«, »Nosi!«, dračje in les in slama in trava, »Razsekaj!«, »Zlomi!«, »Mešaj!«, »Zlagaj!«, gori na gori gori, »Na kup!«, riba raca rak, »Še trave!«, kmetica z letalom leti v kravji drek, »Gremo!«, »Še listja!«, »Meči!«, »Še gnoja!«, »Kidaj!«, »Bolj živo!«, »Zlagaj!«, »Živo!«, »Hop, hop!«, »Gremo!«, »Rame!«, »Križ!«, »Lopatice!«, »Zapestja!«, »Želodec!«, »Pljuča!«, »Bedra!«, »Srce!«.

Vse me boli. Ničesar ne čutim. Ne morem razmišljati. Kopljem, krampam, kidam, grabljam, mešam, trosim, zlagam na kup. Z gostim mrakom na dvorišče pade Radovan in iz prtljažnika potegne zvrhan sod rjavkaste brozge z vonjem po vrenju in vinu, grozdne usedline, kvasi, olupki, »Sladica!«, zlijemo po kupu, ki spominja na Pohorje, še nekaj zamahov, ajs, lopatice, aua, rame, »Riti ne čutim!«, še slama za pokrit, še voda za zalit, »Kakšen lep kup!«.

»Bomo slikali?« »Slikali?« »Daj, za spomin!« »Ena, dva …« »Gniiiiiiiiij!« »O, sranje, fleš ne dela!« »Se kaj vidi?« »E?« »Na sliki! Se kaj vidi?«

»Seveda se vidi.«

»Jes!«

»Črno ko v riti.«

 

 

Ponatis romana Primerljivi hektarji lahko naročite tu.