Kako hudiča se pa napiše uspešnica?

Šivanje na roke, tudi pletenje, kvačkanje, vezenje, zlahka primerjamo s pisanjem na roke.

Skratka, delal sem se, da me vse to prav malo gane, ker oh, itak ne morejo razumeti.

Žalostno? Ne, logično. Pisateljica sem, moj srček dela bum bum bum za besedila, ne more delati bum bum bum kar vsepovprek.

Ko sem že petič brez dobrega razloga odprl in zaprl hladilnik, sem bil prepričan. Tole ne bo dobro.

Zanima me pisanje en gros. Vsaka zvrst od mene zahteva nekaj drugega; najrazličnejše vsebinske in formalne zahteve me širijo, hkrati pa krepijo moj avtorski glas.

Vsak prostor spomni na čas, na minevanje: v njem so kot babuške zloženi spomini na to, kar smo tam doživeli, doživljali.

Svojemu prirojenemu nagnjenju k samotarstvu in samoizločanju se imam zahvaliti, da sem se o pisanju dolgo časa pogovarjala le zelo redko in z zelo redkimi.

Vedno sem občudovala Murakamijevo železno disciplino, njegovo zbujanje ob štirih zjutraj, nekajurno pisanje, ki je sledilo, in med popoldnevi pretečene kilometre. Ob večerih se japonski pisatelj druži s knjigami in glasbenimi ploščami. Pomirjen zaspi vse do naslednjega dne, ko bo njegova beseda znova stekla v življenje. Jutranje ure, njihova tihota in kaplje rose na travi, bodo znova oblikovale njegov pripovedni tok, posejan s surrealizmom in liki, ki jih nikdar ne bo mogoče dokončno razumeti.

Jorge Alfonso (1976) je vsestranski avtor, rojen v urugvajski prestolnici Montevideo. Vzdušje v njej je močno zaznamovalo njegovo ustvarjanje, navsezadnje so v to mesto umeščene tudi kratke zgodbe iz zbirke Travograd, ki nazorno, neusmiljeno iskreno, a tudi ob spremljavi črnega humorja portretirajo tamkajšnjo mladino nižjega sloja na prelomu tisočletja, ko je bil pisec sam še v mladostniških letih.