Odpirajo se neskončne možnosti, trepetajo v zraku, vse je lahko zgodba.

Ampak nočem več ravnati, kot je običajno.

Prvoosebno naracijo je tudi danes mogoče usmeriti navzven, v širino, v katero lahko vstopi bralec.

Zdaj imam končno čas, da se v pisanju tudi malce ... izgubim.

Kako hudiča se pa napiše uspešnica?

Šivanje na roke, tudi pletenje, kvačkanje, vezenje, zlahka primerjamo s pisanjem na roke.

Skratka, delal sem se, da me vse to prav malo gane, ker oh, itak ne morejo razumeti.

Žalostno? Ne, logično. Pisateljica sem, moj srček dela bum bum bum za besedila, ne more delati bum bum bum kar vsepovprek.

Ko sem že petič brez dobrega razloga odprl in zaprl hladilnik, sem bil prepričan. Tole ne bo dobro.

Zanima me pisanje en gros. Vsaka zvrst od mene zahteva nekaj drugega; najrazličnejše vsebinske in formalne zahteve me širijo, hkrati pa krepijo moj avtorski glas.