LUD Literatura

Na logiko majhno = obskurno nočem pristati

Ana Schnabl

Pogovor z Ano Schnabl, novo kolumnistko na ludliteratura.si

Martin Justin

Ana Schnabl je večkrat nagrajena pisateljica in kolumnistka za britanski častnik The Guardian. V letošnjem letu pa bo kot mesečna kolumnistka sodelovala tudi z ludliteraturo.si. Njene kolumne boste lahko do konca leta brali vsak tretji torek v mesecu.

Si avtorica dveh romanov in zbirke kratkih zgodb. Poteka pisanje kolumn zate kako drugače od pisanja proze?

Brez dvoma. S prozo imam več izkušenj, v njej sem bolj domača in mi je zato neprimerljivo lažja, moje izkušnje s kolumnami pa so prav uborne. Na eni strani sem se žanra vselej malce bala, saj mi je bilo težko poiskati stališče – razen najbolj običajnih –, za katerim sem lahko stala več kot leto dni, medtem ko na drugi za urjenje nikdar nisem dobila resne priložnosti – s tem merim tudi na to, da še nikoli doslej nisem sodelovala z urednico, ki bi me znala voditi skozi labirinte žanra in si prizadevala za najboljši možen končni izdelek. No, saj v resnici nočem kriviti drugih (razen kadar jih hočem); gre zlasti za to, da sem morala za pisanje kolumn dozoreti: odvreči okove pretiranega pleteničenja (see what I did there?) in zahtevo po univerzalnosti, dopustiti torej, da se v tekstu zrcali moj premislek v točno določenem trenutku in na točno določenem kraju oziroma v točno določenih okoliščinah. Z leti me je pričelo zanimati predvsem partikularno ali, z besedami nekdanje kandidatke za predsednico republike, singularno. Ker že imam nekaj življenjskih izkušenj, ker sem napaberkovala nekaj uvidov in znanja, se rada naslonim nanje. Kadar se ne morem, si izposodim tuje. Kolumna je popularen žanr, zato je njen namen, si zamišljam, da nekaj naredi čim več ljudem – da je razumljiva, dostopna, pomenljiva – in to je najlaže doseči tako, da je tudi avtorica pred drugimi samo človek. Glede poslanstva svojega leposlovja se pa še nisem odločila.

Pišeš tudi za The Guardian. Kako se lotevaš pisanja za medij, ki ga samo na spletu bere skoraj 40 milijonov ljudi?

Nisem vedela, koliko ljudi bere Guardiana, hvala za podatek. Priprave na pisanje za ta medij so sicer trening z utežmi. Če mi urednica prispevka ne naroči neposredno (kot mi je denimo prispevek o slovenskih prazničnih običajih), moram zanjo najprej pripraviti kratek pitch, ki nama rabi kot izhodišče za pogovor: zanima jo zlasti, ali bom zmogla v besedilu jasno orisati politični in družbeni kontekst, vezan na izbrano temo. Ko je predlog potrjen, se lotim prvega osnutka, za katerega imam približno dva tedna časa. Ker angleščina ni moj prvi jezik, se pred oddajo prvega osnutka posvetujem tudi s korektorico, svojo prvo bralko. Od prvega osnutka do končne verzije se zvrstijo vsaj še trije osnutki; vsak nadaljnji je podkrepljen z več dejstvi oziroma podatki, statistikami, raziskavami – tudi če te niso v celoti objavljene – in zapisan v natančnejšem jeziku. To je tehnično-formalna plat.

Seveda moram najprej vedeti, o čem pisati, kaj bo tisti pitch, a me vsebina doslej ni preveč zaposlovala. Ker sem bila dosti časa tiho – v medijih v zadnjih letih nisem veliko objavljala –, se mi je nabralo dovolj prebitka. Pravzaprav lije iz mene.

Kako misliš, da se bo od tega razlikovalo pisanje za obskuren literarni spletni portal?

Obskuren ali ne, želim si zlasti kakovostnega sodelovanja in branosti. Bom pa tvojo šalo ob tej priložnosti vzela nekoliko resneje, kot je bila mišljena: uredništvo spletnega portala, ki za svoje delovanje prejema javna sredstva, svojih vsebin ne bi smelo opredeljevati kot obskurne, marveč si prizadevati za to, da s sredstvi, ki so na voljo, naredi največ oziroma, kar je pomembneje, najbolje, da k branju vsebin, ki jih ponuja, pritegne tudi neprepričane, pokuka čez rob svojega sveta. Na logiko majhno = obskurno nočem pristati, saj ta logika utrjuje neko drugo: slovenska kultura oziroma njeni deležniki smo zajedavci ipd., proizvajamo meglo, drek, strupe, imamo netopirska krila, smrdimo po žveplu.

Je pisanje kolumn nekaj, kar te je vedno zanimalo, ali si se zanj odločila zaradi kakšnih drugih razlogov?

Zanima me pisanje en gros. Vsaka zvrst od mene zahteva nekaj drugega; najrazličnejše vsebinske in formalne (da ne rečem metodološke) zahteve me širijo, hkrati pa krepijo moj avtorski glas, skoznje laže najdem svoje mesto. Ne morem briljirati v vseh zvrsteh, jasno, a se lahko v tistih, ki mi niso povsem tuje, vsaj preizkusim. Zveni obrabljeno, vendar zame nedvomno drži: rada imam izzive. Verjetno gre za ostanke mojega najstniškega pustolovskega duha. Če ne gre, se potolčeš, greš dalje.

Imaš kakšnega kolumnističnega vzornika oziroma vzornico?

Nekatere piske in pisce zelo rada berem – kar seveda ne pomeni, da se z njimi vselej tudi strinjam ali da vselej nagovarjajo teme, ki nagovarjajo mene. Gre zlasti za to, da znajo z besedami zapeljevati; očitno vseskozi namigujem, da je kolumna žanr manipulacije čustev, hehe. Med domačimi bi izpostavila zlasti Ervina Hladnika Milharčiča, Mojco Pišek in Natašo Kramberger.

V Guardianu prek osebne zgodovine pišeš o aktualnem družbenem in političnem dogajanju v Sloveniji. Kakšnih tem se boš lotevala na ludliteratura.si?

Napovedala sem premisleke o pisanju in umetnosti oziroma umetniških delih in srčno upam, da bom napoved tudi uresničila. Želim si, da bi – kot se trudim tudi v svojih besedilih za Guardiana – svoje premisleke povezala z aktualnimi domačimi dogodki in perečimi etičnimi ali ideološkimi vprašanji. V kolumnah me bo zagotovo zanimalo, zakaj, feministka, kot sem, tako rada gledam filme o moških, ki jim danes radi rečemo »toksični«, in (proti)vojne filme. Zakaj sem večkrat pogledala filme Goodfellas, Barry Lyndon, Apocalypse Now, Full Metal Jacket, Platoon in serije The Wire, Sopranos, prvo sezono True Detective, torej izdelke, v katerih ženske in njihovi vidiki niso zastopani? Prav tako me bo zanimalo, zakaj nisem vedela, kdo hudiča je Matthew Perry, ki je »iznenada umrl«, in kdaj/kako sem bila interpelirana v popularno kulturo. Mogoče se bom preko glasbe Jocelyn Pook obrnila k bogu ali vsaj priznala, da razumem tiste, ki boga imajo. Mogoče bom razkrila, kaj me na »biti slovenska pisateljica« tako neverjetno moti, celo pesti. Morda bom povedala kaj o gatekeepanju in razodela, kakšen shitshow je to. Morda bom postregla s škandaloznim besedilom o dolgi roki resentimenta, fejk feministkah – sem to tudi sama? –, svetih literarnih aliansah, ekonomiji pozornosti. Skratka, sledite mi za obilo presenečenj.

Kakšno vlogo ima po tvojem pri pisanju o umetnosti osebni pristop?

Kot sem že dejala, trenutno me najbolj intrigirata osebno in partikularno. Uporaba majestetične množine me odbija oziroma me, vsakokrat ko želim izreči kaj občega, nekaj v želodcu opozori, da lažem. Se mogoče malo skrivam.

O avtorju. Martin Justin (1998) je magistrski študent filozofije. Kot literarni in filmski kritik ter esejist sodeluje z več spletnimi portali in revijami, predvsem Airbeletrino, Ludliteraturo in Literaturo. Seznam njegovih objav lahko najdete na njegovi spletni strani.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.