Vsak prostor spomni na čas, na minevanje: v njem so kot babuške zloženi spomini na to, kar smo tam doživeli, doživljali.

Svojemu prirojenemu nagnjenju k samotarstvu in samoizločanju se imam zahvaliti, da sem se o pisanju dolgo časa pogovarjala le zelo redko in z zelo redkimi.

Vedno sem občudovala Murakamijevo železno disciplino, njegovo zbujanje ob štirih zjutraj, nekajurno pisanje, ki je sledilo, in med popoldnevi pretečene kilometre. Ob večerih se japonski pisatelj druži s knjigami in glasbenimi ploščami. Pomirjen zaspi vse do naslednjega dne, ko bo njegova beseda znova stekla v življenje. Jutranje ure, njihova tihota in kaplje rose na travi, bodo znova oblikovale njegov pripovedni tok, posejan s surrealizmom in liki, ki jih nikdar ne bo mogoče dokončno razumeti.

Jorge Alfonso (1976) je vsestranski avtor, rojen v urugvajski prestolnici Montevideo. Vzdušje v njej je močno zaznamovalo njegovo ustvarjanje, navsezadnje so v to mesto umeščene tudi kratke zgodbe iz zbirke Travograd, ki nazorno, neusmiljeno iskreno, a tudi ob spremljavi črnega humorja portretirajo tamkajšnjo mladino nižjega sloja na prelomu tisočletja, ko je bil pisec sam še v mladostniških letih.

Pišem, ker je tok besed edini način bega iz pasti časa in zapora jaza, ki ga poznam. Pišem leposlovje, ker je proces pisanja leposlovja začasno premirje v nenehni vojni med resnico in lažjo, ki poteka v meni.

Ni mogoče, da bi se kdaj nasitila pisanja, da bi kdaj ne vedela več, kaj ubesediti, da bi mi prsti obviseli v zraku in ne bi vedeli, na katero tipko pritisniti. Da bi obsedela pred tisto zloglasno belino papirja, ki ti zaduši misli in zadrgne grlo? Brez zveze, to so prazne marnje.

Ob opazovanju družbe  –  opravilu, ki ga ves čas izvajamo, saj je gre za enega izmed osnovnih načinov preživetja  –  obstajata dve vrsti neumnosti. Prva se dosledno pokaže ob malodane vsakem poskusu javnega govorenja o tem, kar se ti je pokazalo kot resnica. Vsakič, kadar zaznaš vzorec delovanja in o njem spregovoriš, natanko veš (ali pa bi vsaj lahko vedel), da boš moral za suvereno ubeseditev svojih dognanj zanemariti vidike, ki štrlijo iz tega vzorca. Se spomnite Borgesovega Funesa z dobrim spominom in razloga, zakaj kljubPreberi

Mehiški pisatelj Jorge Ibarguengoitia je nekoč, s svojim večnim prikrito ironičnim tonom, s katerim je tudi pisal, dejal, da za pisanje ne pozna boljšega navdiha, kot je denarni predujem na bančnem računu.  Razumem ga.

Poklicni pisatelj sem postal, ne da bi se zato prav posebej trudil, predvsem pa ne da bi vedel, da je to sploh mogoče doseči. V času mojega odraščanje namreč tako moji starši kot moji učitelji nikoli niso varčevali s sapo med  vztrajnim prepričevanjem, da je to preprostoPreberi